Primorske novice.si: “Vsakih nekaj ur smo pojedli košček čokolade. Dogovorili smo se, da ostanemo budni, vsako uro pa smo se dvignili, da ne bi otrpnili.
Bil sem prepričan, da ne bomo zmogli, zaradi hčerke in prijatelja pa nisem smel izgubiti upanja,” nam je po skoraj usodnem vzponu na zasneženi Snežnik pred dnevi pripovedoval 71-letni Tržačan Nadir Pieri. Po 14 urah v surovih zimskih razmerah pri minus desetih stopinjah so jih, vkopane v sneg pod vrhom Snežnika, zjutraj našli gorski reševalci.
TRST, SNEŽNIK > Avantura se je pred dobrim tednom dni začela z nedolžnim nedeljskim izletom. “Morala bi iti samo midva s hčerko. Nedavno so me operirali na Ahilovi tetivi, pa sem ji rekel, da bi šla z mano na Snežnik, da bi preizkusil mišico. No, noga je bila v redu, vse ostalo pa …,” je začel pripoved 71-letni Tržačan Nadir Pieri. Njegovi 44-letni hčerki Deborah Pieri so se pridružili še 38-letni prijatelj Denis Scandella in turna smučarja.
Peterica se je kljub slabemu vremenu povzpela na vrh, se okrepčala v zidanem bivaku ob koči in se začela spuščati. Vsi so se zanašali predvsem na Pierijeve izkušnje. “Nabral sem si jih v centralnih Alpah v Italiji, ne pa v Himalaji,” se je nasmehnil ob našem pisanju po nesreči, da ima izkušnje iz Himalaje. Pieri je namreč izkušen gornik tržaškega združenja XXX. Ottobre, ki sodi pod okrilje italijanskega alpinističnega kluba (CAI), bil je tudi inštruktor alpinizma. “Imam izkušnje, vendar nisem Messner. Nisem bil v Himalaji, ampak na Snežniku,” nam je dejal v smehu.
Povedal je, da je bil na Snežniku neštetokrat, ob vsakem vremenu. “Vedel sem, kaj se lahko zgodi, pa se je vseeno zgodilo. Začelo se je z banalno napako, ko sem na sedlu med Velikim in Malim Snežnikom zdrsnil vznak,” se spominja. Turna smučarja sta se z vrha spustila na smučeh, Pieri, hčerka in prijatelj pa z derezami in krpljami. Po zdrsu se je Pieri ustavil v snegu približno osem metrov pod robom proti Loški dolini. “Rekel sem jima, naj prideta dol, ker bosta prišla laže kot jaz gor, da bomo od tam našli stezo proti Sviščakom,” se spominja.
Rešil jih je star telefon
“Dvakrat, trikrat smo se obrnili in zgrešili smer. Zgodilo se je v nekaj metrih. Verjetno tudi zaradi pretiranega občutka varnosti. Po kakšne četrt ure hoda sem sklenil, da se ustavimo in pokličemo pomoč,” je dejal Pieri. Vsak je imel svoj telefon, vendar je signal ujel le telefon njegove hčerke Deborah. “Še sreča, da je imela hčerka star aparat,” je sklenil Pieri.
Ob 15.50 so uspeli poklicati na številko 112 in povedati, da so nekaj sto metrov pod vrhom ter da čakajo na rešitev. Nato so našli večji snežni zamet, v njem izkopali približno meter globoko luknjo in z derezami odsekali nekaj vej ruševja, s katerimi so si proti burji postavili zid za zavetje. S seboj so imeli aluminijaste folije proti podhladitvam, vendar so bile neuporabne, ker so se zlepile. V nahrbtnikih niso imeli niti kapljice pijače, imeli pa so eno čokolado, piščalko in svetilko na dinamo.
“V imenu GRS Ljubljana in še posebej skupine iz Ilirske Bistrice se za vso pomoč zahvaljujemo oskrbnikom koče na Snežniku, ki so nam omogočili vstop v kočo, in oskrbnikoma planinskega doma na Sviščakih, kjer smo imeli štab, oskrbnika pa sta z nami celo prebedela velik del noči,” se je zahvalil bistriški gorski reševalec Egon Butinar.
14 ur ob eni čokoladi
“Odločil sem, da vsakih nekaj ur vsak vzame en košček čokolade. Če v takih razmerah ješ veliko, gre veliko krvi v želodec, ki mora prebavljati, in potem lahko hitro ozebeš v roke in noge. Dogovorili smo se, da ostanemo budni vso noč. Kdor v takem zaspi, nedvomno ostane tam. Nenehno smo premikali roke in noge, vsako uro pa smo se dvignili in naredili nekaj korakov,” je povedal Pieri. Pri desetih stopinjah pod ničlo in z burjo, ki je pihala približno 70 kilometrov na uro, so na nahrbtnikih sedeli in drgetali skoraj 14 ur.
Čeprav so vedeli, da je zaradi močne burje brezupno, sta Pieri in Scandella s piščalko skoraj izmenično piskala signal SOS, vsake toliko pa so tudi svetili s svetilko. “Ko smo naslednje jutro ob pol šestih od daleč zagledali luči, smo proti njim posvetili še sami. V nekaj minutah so bili gorski reševalci pri nas,” se spominja rešitve tržaški gornik.
“Vsem reševalcem in njihovim družinam se iskreno opravičujem za povzročene nevšečnosti in težave. Še enkrat iskrena hvala od vseh treh,” je zahvalno pismo, ki ga je dva dni po rešitvi z zasneženega Snežnika poslal na spletno stran ljubljanske gorske reševalne službe, sklenil Nadir Pieri. V knjižni slovenščini (Pieri sicer ne govori slovensko) se je vsem, ki so sodelovali v reševanju, iskreno zahvalil za njihov trud, ki ga ne bo nikoli pozabil. “Vsi so bili preprosto rečeno enkratni. Ne poznam njihovih imen; vem pa, da so žrtvovali svoj čas in svojo varnost, da so rešili nas,” je zapisal v pismu in prosil za številko bančnega računa, na katerega bi gorskim reševalcem rad poslal manjši prispevek. “Da bi nazdravili na vaše zdravje,” jim je napisal.
“Tukaj bomo umrli”
Skupaj z rešitelji so se nato povzpeli na vrh Snežnika, kjer so gorski reševalci segreli kočo in jim skuhali čaj. Zaradi otrplih nog Pieri skoraj ni mogel več hoditi, zato so mu reševalci pomagali do vrha. “V koči smo se stisnili k peči, spili kakšen liter čaja in se oddahnili,” je dejal Pieri. Nekaj ur kasneje so jih s helikopterjem prepeljali v Ilirsko Bistrico, kjer so jih v zdravstvenem domu pregledali in ugotovili, da niso utrpeli niti ozeblin.
“Bilo je zelo težko, predvsem s psihološkega vidika. Če sem iskren, sem mislil, da ne bomo zmogli. Zaradi hčerke in prijatelja pa sem moral biti optimističen. Morali smo imeti upanje. Pri sebi pa sem si rekel, tukaj bomo umrli,” o najhujših urah v njegovem življenju premišljuje Pieri in ne more najti besed, s katerimi bi se zahvalil gorskim reševalcem. “Bili so res pogumni in požrtvovalni, da so nas iskali vso noč. Mi trije bi zdržali še tri, največ štiri ure. V dolino pa sami zagotovo ne bi prišli.”
DANIJEL CEK