Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Triglavski prijatelji

Tone Strojin: Gorsko društvo Triglavski prijatelji

PREDHODNIK SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA

 

Založila

PD BOHINJ SREDNJA VAS

Radovljica 1978

Kategorije:
Novosti BIB SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Triglavski prijatelji"

Boris Štupar,

NAMESTO UVODA

Knjižica opozarja na prve začetke organiziranega planinstva v Bohinju, ki poleg dvestoletnice prvega vzpona na Triglav - z upoštevanjem objektivno pogojenih presledkov - tudi lahko praznuje več kot stoletno tradicijo društvenega delovanja.

Pomembno je opozoriti, da sta bila v Bohinju pred dvesto leti realizirano dejanje prvega vzpona na Triglav, ki ji je sto let za tem sledila ideja in poskus ustanovitve domačega gorskega društva »Triglavski prijatelji«.

Triglav kot gora in slovenski simbol je bil skupen motiv za prvi težji vzpon v naših Alpah kot tudi za ustanavljanje prvega slovenskega planinskega društva. Zato sodi praznovanje skupaj.

V tej knjižici objavljamo razpravo, ki smo ji - za marsikoga morda - nadeli ambiciozni naslov: »Gorsko društvo Triglavski prijatelji - predhodnik Slovenskega planinskega društva«.

Gradivo, ki je zbrano med platnicami, zlasti pa zveza Ivana Žana z lesčanskim taborom in bohinjskim uporom, je bilo že ustno obrazloženo kot pojasnilo k avtorjevemu pismenemu referatu na simpoziju »Triglav - včeraj, danes in jutri«, decembra 1976 v Ljubljani. Ustno navedeno gradivo objavljamo tudi pismeno v upanju, da bo zanimivo za širši krog in hkrati dodajamo vse, kar se je avtorju posrečilo zvedeti od omenjenega simpozija dalje.

Ne odkrivamo mnogo novega, radi bi starim in znanim dejstvom dali pravo vsebino in osvetlili pomen, ki ga imajo sam dogodek, listine in predvsem dejanje, tako za narodno in planinsko zgodovino, pa tudi za primerjavo med omenjenim društvom in njegovim programom in enakimi društvi drugod v Evropi.

Vseh teh vprašanj niso načeli Lovšin, Mlakar in Kermauner (glej uporabljeno literaturo), ki so že prej upozarjali na gorsko društvo »Triglavski prijatelji«.

Izkoriščamo primeren trenutek, da častitljivi obletnici - 200-letnici prvega vzpona bohinjskih mož na Triglav - ob bok postavimo nič manj pomembno 106-letnico prvega bohinjskega, s tem pa tudi prvega slovenskega planinskega društva.

Ni nam za prestavljanje letnic, za »staranje« planinske organizacije, prav nič nimamo za bregom, tako naj bo rečeno kritikom. Predstaviti želimo, v kakšni zvezi je bil Triglav kot vzpodbuda za ustanovitev planinske organizacije in to slovenskega planinskega društva. Slabih sto let prej je z vzponom štirih srčnih mož Luke Korošca, Štefana Rožiča, Matije Kosa in Lovrenca Willomitzerja odbila rojstna ura slovenskega gorništva, čeprav so slovenski ljudje že pred l. 1778 stali na nižjih slovenskih dvotisočakih.

Zanimivo je, da je ustanavljanje prvih planinskih organizacij v Evropi v obdobju med petdesetimi in osemdesetimi leti prejšnjega stoletja med slovenskim življem najprej vplivalo na Ivana Žana. Za zgled ni bilo treba poseči daleč. Družbe ljubiteljev gora so se pojavljale takorekoč na pragu ta čas čisto slovenskega Bohinja, čeprav slovenske udeležbe tudi npr. v ljubljanski družbi ljubiteljev gora ne kaže podcenjevati.

Iz tako skromnih začetkov je šele čez čas zraslo bolj množično slovensko planinsko gibanje. Tudi starejše in večje planinske organizacije na tujem so rasle iz družbic in klubov, iz skromnih vendar idealnih začetkov. Zakaj bi si torej zatiskali oči pred dejstvi, zakaj naj bi bili skromni čez mero in zakaj ne bi smeli biti »prerok« vsaj v lastni hiši?

Pojav triglavskih prijateljev je bil samosvoj, zato zasluži, da se vanj poglobimo in ga v mejah dostopnega gradiva v današnjem trenutku tudi analiziramo.

Samosvoja je bila tudi usoda Triglavskih prijateljev. Upravna odklonitev društvenih pravil, službena premestitev Ivana Žana iz bohinjske Srednje vasi je tudi Triglavske prijatelje zaznamovala le kot predhodnike - ne pa ustanovitelje - Slovenskega planinskega društva (SPD).

Samo to v tej knjižici zatrjujemo in dokazujemo. Dejstvo je, da je gorsko društvo Triglavski prijatelji de facto obstajalo kot prvo slovensko planinsko društvo, čeprav de iure iz razlogov, ki jih v nadaljevanju pojasnjujemo, niti ni moglo niti ni smelo obstajati. Preveč je bohinjskega kmeta in pastirja tiščal formalizem črnožolte monarhije, preveč je oblasti bodla bohinjska upornost, da bi slovenskemu človeku priznali pravico do svoje organizacije in uživanja domače zemlje.

Zahvalo sem dolžan PD Bohinj - Srednja vas za založbo, Francu Ceklinu za nasvete, Štefki Jazbarjevi za dragocene podatke, Tinetu Arhu za vzpodbudo in prigovarjanje k delu, predvsem pa Mirku Kregarju za koristne napotke in vpogled v obstoječe gradivo. Za jezikovne popravke sem dolžan zahvalo prof. Tinetu Orlu, uredniku Planinskega vestnika.

Ohranjenih virov o Ivanu Žanu, kaj šele o »Gorskem društvu Triglavski prijatelji«, je danes malo. O Ivanu Žanu nimajo gradiva niti delovna mesta nekdanjih Žanovih službovanj. Toda ohranjenega je le toliko stvari, »da kdor pregleda te, spozna jim glavo in srce« (Simon Gregorčič).

Ob visokem triglavskem jubileju - 200-letnici prvega pristopa na vrh - je zato tudi prostor in trenutek za zapoznelo predstavitev in počastitev gorskega društva »Triglavskih prijateljev« in njegovega vodje Ivana Žana, kot nam je to danes po ohranjenih virih še mogoče.

Ljubljana, februar 1978 Avtor

BOHINJ V ZAČETKU SEDEMDESETIH LET PREJŠNJEGA STOLETJA

Življenje je v bohinjsko kotlino prihajalo skozi bohinjsko Sotesko, ozko dolino, skozi katero v Žanovih časih okrog l. 1869 še ni zapuhala lokomotiva. Redki gosti so prihajali k bohinjskemu jezeru, če koga niso bolj mikali gospodarski interesi okrog železarskih fužin. Redki, toda vedno bolj številni, so se že takrat podajali v Triglavsko pogorje. Tuškov potopis o turi na Triglav iz l. 1860 in Kadilnikov Izhod na Triglav, objavljen v Bleiweisovih Novicah l. 1866, podajata opis Bohinja v tem času.

Bohinjske in Fužinske planine niso bile opustele kot v današnjih časih. Poleti je tukaj potekalo planšarsko življenje, ki so ga poživljali redki turisti, lovske prigode in pastirski prepiri zavoljo paše, majeric, soseskih in pašnih pravic, da v planini ni bilo dolgočasno. Kljub obljudenosti planin je bila divjad precej pogosta. Zadnjega medveda so ubili prav v tem času.

V Bistrici so še delale fužine s polno paro, gospodarski propad železarstva je bil šele na vidiku. Bohinj je živel svoje življenje, pestile so ga le skrbi zaradi sečnje lesa in izkoriščanja starih pašnih pravic. V teh pogledih Bohinjci niso trpeli gosposke zvijačnosti. Tako je že znani bohinjski upor l. 1515 razodel samostojno mislečo naravo Bohinjcev, dokler je ni spet za nekaj časa uklonil valpetov bič. Tudi morija kake nalezljive bolezni je občasno pridivjala v te kraje.

Turizem v bohinjskem kotu je bil šele v povojih. Toda bohinjske lepote so bile samo za to, da so se ob njih naslajale tuje oči, domač človek pa od obiska ni imel nič. Ob delu na polju in pri živini je kmečkim gospodarjem čas jemala tudi sečnja lesa, košnja ali planina, pa tudi marsikateri srnjak ali gams je padel mimo priznane pravice. Mnoge Bohinjce pa je izžemalo kopanje rude, žganje oglja in drvarjenje. Nikomur ni bilo z rožicami postlano.

Leta 1869 je v Srednjo vas prišel v službo Ivan Žan. Dve skrbi sta takrat morili prebivalce Zgornje in Spodnje doline v Bohinju: znani bohinjski upor zaradi prepovedane sečnje lesa in paše v gozdovih Kranjske industrijske družbe (KID) in znamenja o propadanju bohinjskega železarstva.

Iz Mohoričeve obsežne strokovne razprave »Dvatisoč let železarstva na Slovenskem«, založba MK Ljubljana 1960, povzemamo, da so bili Bohinjci z ravnanjem gozdnih čuvajev KID in samopašnim upravljanjem KID v gozdovih na Vojah in na Vogarju, kjer so domačini stoletja prej pasli živino in imeli sečne pravice, zelo nezadovoljni. Zaradi izzivanja čuvajev in groženj, da bodo drobnico postrelili, če jo bodo zasegli na paši v gozdovih, je prihajalo do hudih trenj. Fužinarji in Srenjani so gozdove in planine v Vojah in Vogarju že od nekdaj šteli za svojo izključno last. Izzivalno vedenje čuvajev je bilo krivo, da so Bohinjci gozdarje izgnali iz gozdov in prignali pred župana v Srednjo vas. Plačevanje starega »činža« v znesku 90 goldinarjev jim je utrjevalo prepričanje, da jim priznava lastninske pravice in seveda pašne pravice v gozdovih in planinah.

Bohinjci, zlasti Srenjani in Fužinarji, so vedeli, da je KID 24. maja 1872 (v tem času so Triglavski prijatelji napisali svoja pravila, op. T. S.) po svojem predstavniku izjavila, da odstopa od svojih pravic na Vogar in Voje. Zato je bil toliko bolj v živo zadet v Bohinjcih globoko zasidran čut pravičnosti. Imeli so tudi svojega zapriseženega čuvaja. Niso kovali zarote zoper KID, hoteli so zavarovati le svoje pravice. Zatem je bil uveden provizorij (nadzorstvo) nad omenjenimi gozdnimi kompleksi. Tega Bohinjci niso razumeli niti trpeli. Posebno uporni so postali, ko se je v Bohinju pojavil okrajni komisar, ki je Bohinjcem strogo naročil, da morajo dopustiti gibanje gozdnih čuvajev KID in spoštovati odredbe provizorija. Bohinjci so bili pripravljeni, da odredbe spoštujejo, le fužinske gozdarje in čuvarje KID niso bili nikakor voljni pustiti v gozdove. Bohinjcem nihče ni pojasnil, da so imeli čuvarji KID po predpisih enak položaj kot cesarski organi. Komisar je po vdanostnih izjavah kmetov odšel, enak odgovor »za spoštovanje« je dobil tudi okrajni glavar, vendar je dobil tudi odgovor1, »da bo na Kranjskem tudi še tako daleč prišlo, kot je v Parizu« (do revolucije op. T. S.). Razumljivo je, da je položaj zahteval vojaško asistenco. Iz podatkov ohranjenega arhiva2 sledi, da so se Bohinjci uprli 3. 7. 1871 gozdarjem, 18. 7. 1871 komisiji, 27. 7. 1871 okrajnemu glavarju. Politične oblasti so ugovore, stališča in dejanja Bohinjcev kvalificirale kot upor in vstajo proti državi.

Kakor navaja Mohorič, so se kmetje bali le precedence in se niso dali prepričati, da gre pri provizoriju le za začasni ukrep. V svoji gorjanski robatosti niso izbirali besed, upora pa niso hoteli izzvati, kar so v svojih izjavah lojalnosti večkrat poudarjali in na glavarstvo v Radovljico celo poslali svojo delegacijo z izjavo, da raje dejanje obžalujejo. Oblast je ostala neizprosna, kmet ji ni pomenil nič. Vsako tako ravnanje je štelo za upor črnožolti monarhiji in povod za eksekucijo.

Posledica je bil proces, v katerem so bili po Mohoričevi navedbi obtoženi 104 kmetje, med njimi 62 iz Studora in Stare Fužine celo hudodelstva vstaje po določbah 68. in 69. člena takratnega kazenskega zakonika. Razprava pred deželnim sodiščem v Ljubljani je bila razpisana za 15. junij 1872 (torej v usodnem času za Triglavske prijatelje, ki so bili iz teh krajev op. T. S.). Predsednik sodišča je bil sodni svetnik baron Rechach, prisedniki (porotniki) pa Perko, Schmiedt, Ulčar in Šetina. Zagovornik je bil dr. Radoslav Razlag. O razpravi je Slovenski Narod pod naslovom Velika pravda prinesel poročilo dne 16. junija in ponovno 20. junija 1872. Obtožnica je navajala, da so uporni kmetje 3. julija 1871 iz gozdov KID spodili gozdarje Goričnika, Grma in Kavalarja in jih prisilno privedli k županu v Srednjo vas. Zato je komisar drugič prišel v spremstvu žandarjev v Staro Fužino, da bi peljal gozdarje KID v gozdove in ocenil škodo, ki so jo s sečnjo napravili Bohinjci. Takoj se je zbralo 50 do 60 Bohinjcev, ki so obstopili komisarja, žandarje in logarje KID. Komisarja in žandarje so bili voljni pustiti dalje, logarje pa ne. Ker je komisar malo opravil, je drugič prišel posredovat sam okrajni glavar baron, vendar ni nič bolje opravil.

Za obtožence so bile predlagane kazni težke ječe od 5 do 10 let. Zagovor obtoženih je prevzel dr. Radoslav Razlag (1826-1880).

In kakšna je bila v bohinjskem uporu vloga Ivana Žana?

Prišel je v službo prav takrat, ko je bohinjska zadeva pričela dobivati ostrejše robove. Ivan Žan je bil socialno čuteč človek, kar je večkrat pokazal že prej in kasneje. Po končani gimnaziji je sprva študiral pravo, pozneje pa je prestopil na teologijo. Poznal je dr. Radoslava Razlaga in ga s privatnim pismom dne 25. decembra 1871 zaposlil, da bi se zavzel za »bohinjske upornike«. Ker je zadeva postajala vedno bolj resna, se mu je oglasil ponovno s pismom 29. aprila 1872, torej prav v času, ko se je živo zavzemal za ustanovitev gorskega društva »Triglavski prijatelji«. Razumljivo je, da Žanovo zavzemanje za preprostega kmeta v uradni zadevi ni ostalo neznano ne posvetnim ne cerkvenim oblastem, saj je bila zadeva razglašena kot upor ali vsaj neposlušnost, kar niti ena niti druga oblast nista trpeli.

Odvetnik dr. Radoslav Razlag, sicer tudi deželni poslanec, je storil, kar je mogel, uspeh pa je bil komaj zaznaven. Le dva sta bila po Mohoričevem navajanju spoznana za nekriva ter oproščena krivde in kazni. Na težko ječo dve leti in pol je bilo obsojenih 6 kmetov, na dve leti 25 kmetov, drugi kmetje pa različno: na devet, osem oz. šest mesecev. Nekaj kmetov je v zaporu umrlo.

Sodbo je višje deželno sodišče v Gradcu 27. avgusta 1872 potrdilo. Bohinjski mali kmet je bil zaradi svojih gozdov drastično kaznovan. Ubogljivi sodni aparat je povsem stopil na stran kapitalistične Kranjske industrijske družbe.

In kaj se je zgodilo z Ivanom Žanom?

Oblast ga sicer ni oklicala za upornika, ker je kmete podprl s tem, da je prosil slovenskega poslanca in odvetnika za pravno pomoč. S simpatijami pa na njegovo početje ni gledala. Žandarmerija ga je opazovala tudi zato, ker je nekaj kmetov položilo varščino in so bili iz zapora izpuščeni, med preiskavo pa so prebivali pri Ivanu Žanu na Trati pri Šentvidu.

Natanko mesec dni po omenjeni graški potrdilni sodbi - in polne štiri mesece potem, odkar je bila vložena na deželno vlado v Ljubljani spremna prošnja za potrditev vloženih pravil gorskega društva »Triglavski prijatelji« z dne 21. maja 1872, - je vladna komisija v Ljubljani odločila, da se društvena pravila odklonijo.

Gorsko društvo Triglavski prijatelji je bilo s tem aktom de iure pokopano. O bohinjskem uporu se je tisti čas razpisalo slovensko in nemško časopisje. Preveč znana je bila bohinjska zadeva, da ne bi v prošnji za sprejem društvenih pravil in med ustanovnimi člani oblasti bodel v oči tudi Žanov podpis.

Cerkvenim oblastem je bilo znano domoljubno ravnanje Ivana Žana in njegovega neposrednega predstojnika župnika Luke Porente. Bale so se škandala, ki bi nastal s tem, če bi se njuno ime navajalo v zvezi z bohinjskim uporom. Sicer pa je cerkvena oblast preveč napredna stališča svojih podložnikov od nekdaj reševala s premestitvijo. Primer pesnika Valentina Vodnika iz Koprivnika, torej v bližini Srednje vasi, je dovolj znan in poučen. Tudi v Žanovem primeru ni moglo biti drugače. Lepe zamisli o pospeševanju triglavske turistike z gorskim društvom »Triglavski prijatelji« je bilo v hipu konec. Ivan Žan je bil izmed Triglavskih prijateljev edini, ki bi bil idejo mogel razviti do kraja. Z njegovo premestitvijo je vse to propadlo. Za Žanove pogoste službene premestitve pa so bili dani tudi osebni razlogi, nenazadnje njegov nemirni duh, in posebej propad vzajemne zavarovalnice Slavije, katere okrajni zastopnik je bil. V šestih dneh je moral zapustiti Bohinj in v svojem rojstnem kraju Šentvid nad Ljubljano počakati na nadaljnja navodila cerkvenih oblasti. Za njegovo nadaljnjo službeno pot vemo: dobival je le odročna službena mesta. Ivan Žan je to krivico sprejel tiho, časi, ki so sledili od 1873 do prve svetovne vojne, niso bili preveč primerni za upor in samostojna stališča.

Kaj lahko zapišemo za »nekrolog« Triglavskim prijateljem?

Najbrž je bila nesrečna okolnost, da je pobuda za gorsko društvo Triglavski prijatelji sovpadala z bohinjskim uporom. Tudi v tako odmaknjeni kraj, kot je bil Bohinj v teh časih, je prišla novica o pariški komuni, kar je oblastem - črnožolti monarhiji - nagnalo strah v kosti. Vsak poskus ali upor je v kali zadušila.

Stebri politične oblasti so sloneli na velikih privatnih podjetjih, kot je bila Kranjska industrijska družba. Z njeno pomočjo se je kapitalizem na Gorenjskem krepil in ustvarjal vodilno družbeno plast.

Za Bohinj sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila tudi značilna stagnacija, pravzaprav že odmiranje železarstva. Sedež železarstva se je selil v Zgornjesavsko dolino na Jesenice. Kmetje še donedavna tudi fužinarji so v gozdovih in planšarstvo videli edino možnost obstanka, saj se turizem v bohinjskem kotu še ni prijel. Gorsko društvo Triglavski prijatelji, ki naj bi imelo svoje naloge tudi v pospeševanju turizma, je političnim in gospodarskim razmeram v Bohinju in sploh v tedanji monarhiji plačalo svojo ceho. Davek je bil visok, društvo je moralo v likvidacijo.

Bohinju se je poznalo, da je l. 1870 po Gornjesavski dolini od Jesenic do Trbiža stekla železnica. Vedno več turistov se je na Triglav podajalo iz Mojstrane, to je od severa. Bleiweisove Novice iz l. 1870 so na str. 161 poročale, »da gre gorenjska železnica od meseca maja vsak dan dvakrat sem ter tja, to je iz Ljubljane v Trbiž in iz Trbiža v Ljubljano«. Vožnja je trajala pet ur in pol. To je bil pravzaprav udarec za Bohinj, saj je bila pretežna večina triglavskih vzponov do zdaj opravljena iz Bohinja. Najbrž je Ivan Žan imel tudi to pred očmi, saj so v pravilih, zlasti pa v spremni prošnji za potrditev pravil, določbe in navedbe, ki pomenijo pospeševanje triglavske turistike, skrb za pota, kažipote in koče. Poleg tega je Ivan Žan dal zgraditi cesto čez Korita, ki je zgornjo dolino približala Bohinjski Bistrici.

GORSKO DRUŠTVO »TRIGLAVSKI PRIJATELJI« V LUČI NARODNE PREBUJE IN OBSEG PLANINSKE IDEJE

Druga polovica 60-ih in začetek 70-ih let pomeni za Slovence obdobje, ko so šle slovenske zahteve, izražene na narodnih taborih, v klasje. Delo, ki so ga opravili slovenski časopisi, čitalnice, - te so zajemale v manjših mestih in krajih v svoj krog ali vsaj na prireditve tudi kmečko prebivalstvo - pa tudi delo narodno naprednih posameznikov, ni bilo opravljeno zaman.

Zakon o društvih in shodih z dne 15. novembra 1867 je prinesel dvoje. Po eni strani je omogočal shode in zborovanja, po drugi pa trd formalizem, ki so ga z odklonitvijo društvenih pravil izkusili tudi »Triglavski prijatelji«. Svoboda zborovanja je bila najprej izkoriščena z narodnim taborom v Ljutomeru in Žalcu, kasneje pa še v Vižmarjih pri Ljubljani l. 1869. Vršile so se priprave za tabor tudi v Lescah pri Bledu. Med najbolj ogretimi za to je bil prav Ivan Žan. Že ta domoljubna lastnost označuje za slovensko idejo zavzetega Ivana Žana. Glavna točka na vseh taborih je bila zahteva po narodni enakopravnosti in po uvedbi slovenščine v urade in šole, tema zahtevama pa se je navadno pridružila še kakšna zahteva po gospodarskem izboljšanju kraja, kjer je bil tabor organiziran. Dovolj, da je postal človek očrnjen pri oblasteh, če se je preveč izpostavljal »za narodov blagor«. Ivan Žan si je že s pripravami na lesčanski tabor pri oblasteh nabral prve črne pike. Lesčanski tabor naj bi bil med drugim ustanovil društvo za mentalno blagostanje v čast dr. Tomanu, kot je poročal dopisnik iz Kamne gorice v Novicah 3. maja 1871. V istem zborniku 10. 5. 1871 lahko preberemo, da je bil tabor prepovedan. Tabori so predstavljali zaradi številne udeležbe povprečno od 8.000 do 10.000 ljudi pravo ljudsko gibanje. Na taborih je ljudstvo zavestno manifestiralo. Nastopal je čas narodne prebuje.

Tudi pri deželnozborskih volitvah januarja 1867 so dosegli slovenski kandidati nepričakovano velik uspeh. Na Kranjskem so prodrli v vseh kmečkih volilnih okrajih in trgih s skupno 25 od 36 voljenih poslancev. S tem je dobil kranjski deželni zbor slovensko večino.

Z obnovitvijo življenja po decemberski ustavi l. 1867 so pričeli Slovenci po češkem zgledu ustanavljati čitalnice. Bralna in kazinska društva kot zbirališče družabnega sveta so sicer obstajala že prej, toda bila so redka, omejena le na izbrane in niso imela narodnega značaja. Z letom 1861 pa so zaživele nove čitalnice, ki so prinesle v dotlej nezainteresirano domačo javnost veselo in živahno družabno življenje. V čitalnicah je bilo v naslednjem desetletju osredotočeno celokupno narodno politično in kulturno delo. Čitalnice so oblikovale temelje celotni

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti