Ladja

Ladja

Čeprav je že junij, se sneg po gorah še kar drži. V visokogorju je torej še zahtevno, bolj kot severna pobočja so za turo primerne južne strani gora. Ker spremenljivo vreme ne dovoli celodnevne ture, se le "za polovično bero" odpravim v zeleno dolino.

Ustavim se v dolini Kamniške Bistrice pri odcepu za stransko dolino Kamniške Bele. Pot je markirana in ji ni težko slediti. Sveže listje v krošnjah dreves, ki ga ne dolgo nazaj še ni bilo, mi zakriva razgled. Čeprav je dolina zaprta z vseh strani, vseeno iz ozadja tu in tam pokukajo redki beli vrhovi. Ko prečna lovska stezica tretjič prekriža pot, krenem kar desno po njej. V vijugah vodi pod strmo pobočje, kjer najdem skromen odcep v desno. Ta pripelje na odprto travnato pobočje, iz katerega štrli ostra špica. To je Ladja, naravna znamenitost doline. Sem nad krošnjami dreves, zato je razgled "izboren" – bi rekli včasih. Globoko spodaj buči slap Orglice, na desni je sedlo Presedljaj, kjer poteka pot proti Korošici, dobro vidni skalnati štrcelj pod njim je Kranjski Dedec, eden od štirih Kamniških "Dedcev" (ostali so še: Lučki Dedec, Dedec v Košutni in Kamniški Dedec), desno je zloglasni Rzenik, znan po svoji krušljivi in zelo zahtevni steni, naravnost pred mano pa je dolinica, ki mimo Skoka vodi na Korošico, desno nad njo je plezalski vrh Vežica, levo pa greben Zeleniških špic z že omenjenim Kamniškim Dedcem (od tu torej vidimo kar dva "Dedca", pa še Lučki je blizu!). V pobočju pod Kamniškim Dedcem je skrita Kamniška jama.

Bela pod Rzenikom. Foto: Zoran Gaborovič

Odpravim se dalje. Lovska stezica me pripelje v idiličen travnato-ruševnat svet pod steno Rzenika. Nad mano vijugajo zanimivi skalni skladi, ponekod so vidni rumeni odlomi, na melišču pod steno pa je precej "sveže" raztreščenega skalovja. V zatrepu male krnice zavijem desno na travnati rob v redkem gozdu imenovan Mravljinčev rob. Spet se odkrije pogled na dolino, tokrat je kot gledanja nekoliko drugačen, višina je približno 1100 m. Poti naprej ni, oziroma je težka. Pravijo, da so nekoč od tu domačini pristopali na greben, to je na rob planote nad planino Dol, na spodnjem robu Velike planine. Lahko da, vendar je pot zelo zahtevna in zapletena. Poteka skozi t. i. Grdi graben, najbolj izrazito grapo v zahodnem delu Rzenika. Nekoč sem jo s svojimi alpinističnimi prijatelji že opravil. Od tu smo po gamsjih stečinah prečili čez izpostavljen rob vse do začetka grape. Prvih 200 višinskih metrov grape prekinja več strmih skokov, kjer težave sežejo tudi do alpinistične "štirice", potem pa se grapa razširi, obrne v levo in položi. Po njej smo po snežiščih brez posebnih težav prišli na rob. Lepa in ne ravno lahka tura, težko pa si predstavljam domačine, ki so v kakih coklah tu gori iskali zablodele ovce ali iskali prehode.

Po isti poti se vrnem na markirano pot, ki vodi po sredi doline, in po njej sestopim vse do slapa Orglice (malo je le treba paziti, da ne zgrešimo odcepa v desno). Prav pod slap je treba malce poplezati. Ob strugi se odpravim nazaj. Tu včasih taborijo, vidni so ostanki tabornega prostora. Stezica vodi v gozd, kjer so ostanki partizanske bolnišnice in spomenik. Spominja na ameriškega padalca, ki je med drugo vojno tu umrl. Spustim se do struge, na drugi strani pa spet ujamem markirano pot. Tudi moja "pot" je za danes končana.

Vladimir Habjan