Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Razgled po svetu – februar 1965

Naslovna stran:
Čudo na vrhu
Foto: Lojze Šteblaj

nedelja, 28. februar 1965, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1431

Tine Orel: Hribovski kmetje uživajo v Švici izdatno podporo države in kantonov.

V hribovskih kmetijah vidijo švicarski turistični strokovnjaki ne samo gospodarsko še vedno pomembne organizme, ampak tudi nepogrešljiv lepotni element v gorski veduti in tipiki švicarske pokrajine. Da bi to ohranili, dobivajo »višinski « kmetje redne subvencije, pa tudi izredne.
V l. 1964 so jim namenili dohodke iz jubilejnih znamk, ki so prikazovale stare švicarske novce. Ekonomski položaj hribovskega kmeta v Švici se še nadalje slabša. Pred leti se je tak kmet z živinorejo in sirom toliko okoriščal, da je z izkupičkom lahko nakupil vse, kar ni sam pridelal in naredil, in se iz doline založil s krmo za živino, če je bila zanjo letina slaba. Zdaj so dolinski kmetje z intenzivno živinorejo in mehanizirano predelavo mleka hribovcem vzeli zaslužek in jih izrinili iz splošnega agrarnega gospodarstva. Izseljevanja s hribov skoro ni mogoče več ustaviti. Švicarski gozdarji in drugi krogi pozivajo vso Švico, naj olajša mladim hribovskim rodovom življenje na rodni grudi in jih prepriča, da se izplača ostati na domu očetov. Določen del državnih sredstev bo zato šlo tudi za poljedelske, obratne in gospodinjske šole in tečaje, v katerih bodo hribovsko mladino izobraževali in ji kazali možnosti večjega in lažjega zaslužka. Pri nas se problem priznava, ne čutimo pa potrebe, da bi »zgrabili bika za roge«.
Vprašanje je za nas pereče toliko bolj, ker gre za obrobno, dragoceno alpsko pokrajino, za obmejne predele, kjer pomeni vsaka hribovska kmetija živo pričo slovenstva in slovanstva v Alpah. V sklopu tega vprašanja je poučno pomisliti na stanje hribovskega prebivalstva v rezijskih vaseh. V glasilu »Matajur« si lahko ogledamo slike izpraznjenih slovenskih vasic.


Transverzala
, nerodno ime pa dobro »srce «, se uveljavlja tudi v tujini. Gotovo se spominjate, kako so jo napadli pred leti v Švici kot izraz nemogočega vzhodnjaškega planinstva in se po naših pojasnilih z očitki umaknili. Zdaj je v osrednji Švici nastala naši transverzali podobna gorska promenada, ki povezuje steze in markirane poti v višini 2 200 do 2 500 m, vzpodbuja manj zahtevne planince k daljinam, torej velikim ciljem naproti. Pot so slovesno odprli in pri tem zapisali, naj tudi drugod po Švici ustanavljajo take poti in z njimi vabijo planince k hoji po gorah. Ne več v težkih kvedrovcih! Čemu neki, če pa je industrija iznašla in proizvedla že toliko lažjih, za hojo po takih potih primernejših čevljev! Zdaj v Švici kličejo »Bravo!« takim ljudem, ki kakor naš mariborski prof. Ivan Šumljak znajdejo mikavna pota po gorah in jih okličejo za truda vredne cilje.


Mladina v gorah je povsod kjer žive in delajo planinske organizacije, aktualna tema ali bi vsaj morala biti. Ugotavljajo v alpskih deželah, da je zadnja leta pri skupinskih pohodih razmeroma precej več smrtnih nesreč in to na relativno lahkih turah pri vremenskih preobratih. Ali to pomeni, da je hoja po gorah za mladega človeka preveč tvegana? Gotovo ne, vendar je treba imeti pred očmi naslednja dejstva: Reakcija mladega organizma na višinsko razliko ni problematična. Celo šibkejša mladina z lahkoto prenese spremembo klime, čeprav srce v prvih 8—10 dneh hitreje bije in hodi otrok hitreje in globlje po sapo. Koncentracija kisika v višinskem zraku je manjša kot v dolini in nato se mladina aklimatizira docela šele po 4—6 tednih. Če pa spremlja spremembo višine še prekomeren napor, nezadostna ali neprimerna hrana, slabo spanje, razburjenje, mraz, strah, tedaj je ogrožena normalna adaptacija celo pri najbolj zdravem človeku, kaj šele pri občutljivem mladem organizmu. Res je elastičen in prilagodljiv, nima pa rezerv za nenadne obremenitve.
Današnja mladina hitro raste in zato nesorazmerno. Posebno srce rado zaostane. Telo je veliko, srce majhno, zdravo, vendar nima dovolj močnih mišic. Če je zraven še slabokrvnost, pride do razširjenosti srca, kar je lahko smrtno nevarno, predvsem pa lahko povzroča neodpravljivo srčno okvaro. Taki mladeniči ponavadi niso športniki, ker v športu ne najdejo veselja, ker jih preveč utruja. Če gredo na izlet in jih tu doleti mraz, strah, napor in če se zaradi utrujenosti še branijo jesti, ni nič čudnega, če odpovedo do kraja. Pri tem so šibki mladinci ponavadi zelo nečimrni, hočejo za vsako ceno biti kos močnejšim, nočejo, da bi se jim močnejši smejali — in nesreča je še prej tu. To terja od vodnika veliko odgovornost. Vodnik mora vedeti, kdaj je kdo v skupini blizu izčrpanosti. Zato mora biti skupina sestavljena iz mladincev enake starosti in moči. Nima smisla jemati na izlete bolehne ali kako drugače prizadete mlade ljudi.
Skupina ne sme biti prevelika, vodnik mora imeti vse na očeh in že po prvi uri hoje spoznati, kateri so najmanj odporni, in po teh meriti tempo in naloge. Volja je lahko večja kot rezerva sil. Važna je pravilna prehrana, izdatno spanje, primerna obleka, zaščita pred mrazom in soncem, sončna očala, predvsem pa pravi tempo.
Skupina v gorah je usodna skupnost, tudi v največji zagati mora vzdržati skupaj, v tem je moralna vrednost skupnega doživetja gore. Če kdo opeša, ga ne silimo, ne priganjajmo, kaj šele da bi ga smešili ali zmerjali. Vzemimo mu nahrbtnik, naj pošteno duška, nato umerimo počasen tempo in prizadetega bodrimo, morda se zatečemo k zvijači in štejemo korake, če je pot strma, duškajmo vsakih 20 korakov, če je lahka na vsakih 100. Bog ne zadeni, da bi prizadetega pustili zadaj ali v družbi manj sposobnega. Če ne gre drugače, potem se mora opešani vrniti pod varstvom najodgovornejšega v skupini. Kljub določenemu tveganju in kljub nekaterim nesrečam ostaneta planinstvo in smučanje imenitni sredstvi za vzgojo mladine, pomembni za telesni in duševni razvoj pa tudi za oblikovanje osebnosti. Treba pa je mladino pripraviti na napore v gorah s telovadbo in kondicijskim treningom. Tako gleda na mladino v gorah dr. R. Campell, znani strokovnjak za gorsko reševalno družbo v Pontresini.


Pointe Whymper (4184 m) je eden od špikov v mogočnih Grandes Jorasses. Lani od 6. do 9. avg. je bila njena severna stena v prvih vrstah žurnalpinizma, za kar zna poskrbeti izredno sposobni Walter Bonatti, ki je z Ženevčanom Michelom Vaucherom naredil to ekstremno smer. Poleg Pointe Whymper so v masivu Grandes Jorasses še Pointe Walker (4208 m, za slovenske alpiniste še vedno nedosežen cilj), Pointe M. Croz (4110 m), Pointe Elene (4045 m) in Pointe Fr. Payot (3975 m). Na Pointe Walker je normalna pot po jugozapadni strani. P. Whymper je po rebru dosegel znameniti angleški alpinist Whymper. Bonatti in Vaucher sta 6. avg. dosegla 650 m stene (V, VI). V noči prvega bivaka se je nad njima združil 100 m visok stolp. Mislila sta na potres, rešil pa ju je previs, pod katerim sta bivakirala. Naslednji dan sta napredovala zaradi padajočega kamenja komaj 70 m. Tretji dan sta se dvignila 250 m, vendar sta imela presekano že drugo vrv. Tretjo noč sta bivakirala na »pajku«, Bonatti brez spalne vreče, ker jo je izgubil. Četrti dan sta zvečer dosegla vrh v megli, da se je videlo le pet metrov daleč, da bi se nanjo oprl, bi dejal Joža Čop. Bivakirala sta četrtič in nato sestopila v Courmayeur. Bomo še poročali.


Olimp, Zevsov prestol je 17. — 22. julija 1964 združil zastopnike skoro vseh evropskih planinskih klubov. PSJ je zastopal predsednik dr. Marijan Brecelj. CAH (Club Alpin Héllénique) je vabilo razposlal v proslavo 50-letnice prvega vzpona na Olimp, ki sta ga izvršila Frédéric Boissonas in Daniel Baud-Bovy 2. avgusta 1913. CAH je razglasil med drugim tudi v »La Montagne et Alpinisme«, da bodo povabljeni vsi, ki so se v Olimpovih stenah alpinistično udejstvovali. Slovenski plezalci imajo pri tem precejšen delež (prof. Marijan Lipovšek, dr. ing. France Avčin, ing. Lev Pipan, ing. Vinko Modec). Naša alpinistična komisija bi se morala pozanimati, ali ima CAH njihove vzpone in smeri registrirane ali ne. Grk Hristos Kakalos, ki je prve obiskovalce Olimpa sprejemal, živi čil in zdrav v Litohoronu, 82 let star. Na proslavi so bili poleg Jugoslavije zastopnik Alpine Cluba, DAV, OAV, CAS, Španije, ČSSR, Bolgarije in Luxemburga. Iz Aten so zastopniki naredili 400 km dolgo pot do Litohorona, nato pa do zavetišča Spilios Agapitos (ime prvega predsednika CAH), ki ga imenujejo tudi Olimp A, v višini 2100 m. Tu jih je čakal Hristos Kakalos. Zakaj že prej ni šel na 2917 m visoki Mytikas? Trije razlogi so: Spoštovanje in strah pred visokim vrhom, odetim v čar skrivnosti; Macedonija je bila do l. 1912 pod Turki, dežela ni bila mirna, raziskovalci so bili v nevarnosti. O tem piše Marcel Kurz v svoji knjigi o Olimpu (1923). Tretji razlog je razmeroma težaven pristop na Mytikas in Štefani, medtem ko je Skolio lahak. Olimp je pravzaprav pogorje z naslednjimi vrhovi: Skolio (2911), Skala (2866 m), Mytikas ali Panteon (2917), Štefani ali Zevsov prestol (2909), Toumba (2785), Agios Ilias (2787). Prva dva alpinista sta preprosila Kakalosa, drvarja, sicer pa nepoboljšljivega divjega lovca, da ju je vodil, vendar nista prišla na vse vrhove. Tudi Marcela Kurza je l. 1921 vodil na Olimp Kakalos. Kurz je prvi narisal karto, ki še danes velja za odlično (1 :20 000). L. 1927 so prišli na vrh Olimpa spet Boissonnas, Baud — Bovy in Hristos, to pot pa so šli zraven še Spilios Agapitos, Thrixos Théodorides in Demestikas. Sklenili so ustanoviti CAH. Agapitos in Theodorides sta bila drug za drugim predsednika, Demestikas podpredsednik. Theodorides se je udeležil tudi pohoda ob 50-letnici in navzoče pozdravil. Nalašč za to je prišel iz ZDA. L. 1934 je bilo na vrhu Olimpa 20 švicarskih alpinistov.
Udeleženci proslave so imeli srečo z vremenom, Zevs ni vrgel nobene strele, »iz meglene zibelke se je rodila rožnoprstna zarja«, ko so naslednji dan obiskali še zavetišče kralja Pavla (ali Olimp C) in vrh preroka Elije (sv. Ilije). Tu je bila 34. skupščina CAH, ki se je je udeležilo okoli 200 delegatov, oficialna proslava 50-letnice prvega vzpona na Olimp pa se je vršila niže doli v samostanu. Udeležil se je je celo škof iz Katerinija. Govoril je gen. sekretar CAH, nato dr. Ed. Wyss-Dunant, zastopniki krajevnih oblasti, prof. Theodorides, bivši predsednik CAH, ki je razvijal ekonomski program za Olimp pa tudi znanstveno raziskovalni in mu namenil celo vlogo za telekomunikacije s pomočjo satelitov, ki jih pošiljajo v vsemirje ZDA. Udeleženci so nato obiskali še Parnas in Delfe, pa Tebe in se spet sešli v Atenah, srcu nesmrtne Helade.


Ekspedicije v Himalajo so po vojni v resnici prerasle v trajno, osnovno nalogo večine planinskih klubov po svetu, tako da zares lahko govorimo o ekspedicionizmu kot eni od oblik sodobnega planinstva. Število planincev, ki ga lahko aktivno gojijo, je sicer majhno, je pa v programu planinskih organizacij, ki pri tem uživajo skoraj povsod državno podporo, je torej oblika sodobnega planinstva in sodobnih povezovanj med narodi in državami. V l. 1964 je konec maja »na fronti ekspedicij« bil nekako takle položaj: Nemška ekspedicija pod vodstvom dr. Richarda Hechtela je bila na Kabru IV (7353 m) in Talung Peaku (7349 m) v masivu Kangčendzönge. Švicarji Michel Darbellay, Giroud in Rey so prišli na Ganeš-Himal v Lang-tangu. Japonska univerza Rikko je prodirala na Baruntse (7220 m), univerza Osaka na Lirung v Langtangu. Japonci so prišli tudi na Gyačung-Kang (7922 m). V Himalaji so Nemci oblegajo še Gavrisankar (7145 m) in Menlungtse (7181 m), oboje v Rolvaling-Himalu, prišli so tudi na Čo-Oju (8189 m), Kitajci pa na Gosainthan (8013 m), zadnji osemtisočak. Indijci so v Himalajo poslali kar tri ekspedicije na Nanda Devi, Trisul in Panč-Čuli, vse v Garhwalu. Tu se je brez uspeha poskušala prebiti nemška ekspedicija na Nanga Parbat preko pobočja Rupal.
Tudi v Karakorumu je, relativno, kar mrgolelo Nemcev in Avstrijcev. Salzburžani so naskočili Diran (Minapri 7273 m), Štajerci Momhil-Sar (7342 m) in Bughan-Sar (7200 m), med njimi znani L. Schlömmer. Berlinčani pa so v Karakorumu utrgali K 6 (7280 m), torej nemško-avstrijski štart na stotnijo himalajskih sedemtisočakov. Nemci tudi nadaljujejo svoje delo v Hindukušu. Sekcija Bremen je bila v Wakhanu, sekciji Kempten in München sta si izbrali centralni Hindukuš, slednji je poslal kar dve ekspediciji. V Hindukušu so povzeli svoje izročilo tudi Norvežani. Italijani so imeli manj srečno roko v Lirungu, kjer so izgubili dva dobra alpinista, Rossija in Volanteja, ter po njima imenovali koto 5600 m. Prišli pa so tudi na Phrulrang (6818 m).
G. O. Dyhrenfurth je v svoji Himalajski kroniki 1962 odločil, da je Phrul Rangjen Ri (v »Tretjem tečaju« na str. 107 označena kot kota 6918 m) identičen s Šalbačumom, ki ga je poimenovala tako japonska ekspedicija iz l. 1959. Podrobneje bomo še pisali.


Čar-Ču je dolina v območju Kangčendzönge (8585 m). Nemška himalajska ekspedicija 1964 je iz te doline preko prelaza (5300 m) Lapsong La prišla na Yalung, ledenik, preko katerega drži pot. Prelaz Mirgin La v višini so morali opustiti zaradi plazov. Od 5. aprila do 19. maja je trajal pohod iz doline Čar-Ču na Talung-Peak (7350 m). Tabore so postavili v višini 4600, 5100, 5600, 6200 in 6750 m. Na poti so jih ovirali hudi snežni viharji. Na vrh sta prišla samo Francoz Lindner in šerpa Tensing. Dr. Hechtel in Mardicke, dan kasneje, nista mogla več na vrh in sta se pri 7225 m obrnila.


Momhil-Sar (7342 m) je bil lani razglašen kot Mombi Sar in da so ga kot pozabljen osemtisočak »pospravili« Avstrijci. Hans Schell, vodja ekspedicije, je tako sporočil pakistanski vladi, uradnik je slabo slišal, morda računal z angleškimi čevlji, švicarska radijska agencija je njegovo pomoto prevzela in rodil se je vrh z novim imenom in nov osemtisočak. Momhil-Sar se vzdiguje v skupini Trivor (7720 m) med dolino Hispar blizu Distaghil- Sara (7885 m). O slednjem smo v našem listu prejšnj a leta že poročali.


Nesreče v gorah so nujne, se je glasilo poročilo dr. Bremonda o GRS v Švici. Dr. Etter je k njegovemu poročilu pripomnil, da se to sliši preveč fatalistično. Nesreče ne zmoremo samo deliti na neizogibne in izogibne, na objektivne in subjektivne, v določenem smislu so vse nesreče nepotrebne, možno je izogniti se jim. Iz nesreč se moramo nekaj naučiti, zato je prav, da jih analiziramo, da vemo za njihove vzroke, da se alpinisti in planinci z njim seznanijo, da dobro ločijo, kaj se da napraviti zoper nesrečna naključja. Teoretična izobrazba alpinista mora nedvomno vsebovati tudi to. Dr. Etter opominja novega poročevalca CAS o gorskih nesrečah, da je to poročanje zelo odgovorno nasproti planincem in nasproti širši javnosti.


Stran s pločevinasto reklamo je geslo švicarske zaščite narave in domačijstva, češ da je pločevina na hišah, kažipotih i. dr. najvidnejši dokaz, kako malo čuta imajo prebivalci do folklornih materialov. Pločevina je kuga, ki se je razpasla v moderni reklamni tehniki, pravijo Švicarji. No, v uporabi primernejših materialov in njihovi obdelavi za razne obveščevalne namene bi se lahko zahod mnogo naučil od Cehov, Slovakov in Poljakov. Tam je vsaka kažipotna tabla, vsako znamenje priložnost, kako obvestilo prilagoditi ambientu, kako »stare, dobre reči« uporabiti za moderne namene, jih prikrojiti v ljudskem duhu in okusu.


Ledeniki vračajo mrtve. Po 40 letih je ledenik Weingartner v Waliških Alpah prinesel na dan ostanke Ludvika Magyara, ki se je ponesrečil l. 1924, pri solo vzponu na Dom (4554 m). Magyar je bil znan in izkušen dunajski alpinist, član dunajskega kluba »Turner Bergsteiger«. Pri sestopu z Doma je v megli in neurju padel v razpoko. Dunajski Creditanstalt (tudi pri nas znana banka) je razpisala 1000 šv. fr., da bi se pogrešani našel.


270 klinov za 480 m visoko steno
so porabili ženevski alpinisti Erika Stagni, Dalphin, Ebneter, Wohlschlag in Martin za prvenstveno smer v Gerbieru (2099 m) v masivu Vercors nad vasjo Prélenfry-du-Gua (Isère). Plezali so 26 ur, počitki niso všteti, torej niti 20 m višine na uro. Izjavili so, da je to najtežja stena v francoskih apneniških Alpah. Zagati prvenstvenih plezalcev kaže tudi prvenstvena smer v masivu Oche na Mt. César (zahodno od Memise). Gre za monolit visok 60 m, preplezal ga je André Petermann in ga imenoval Piramida. Predstavlja enega od vrhov Mt. César in je seveda ocenjen z ED, to je VI.


Ojcingerjev grob v Ovčji vasi (v nemško- italijanski literaturi danes samo še Wolfsbach — Valbruna) je počastila beljaška sekcija ÖAV. Navzoč je bil njen predsednik dr. Wiegele in zastopnik tržaškega CAJ. Pri zapisu o tej počastitvi je bilo seveda opozorjeno na Kugyjevo knjigo o Ojcingerju, o njegovi jubilejni poti na Montaž, o znamenitem »Passo Ojcinger« itd. Julijske Alpe, tako Zahodne kakor Vzhodne pa okinčane z vsemi prilastki, ki jim jih je za vse čase dal njihov poet Kugy.


Daisy Voog je ime ženski, ki je prva preplezala severno steno Eigerja. Stara je 26 let, doma je iz Münchena, spremljal jo je pa Werner Bittner, prav tako doma v Münchenu. V dveh bivakih sta imela težji del stene za seboj, prvega sta si izbrala v »lastavičjem gnezdu«, drugega pa na »rampi«. Tretji dan ju je zagrnila megla. Ob 21. sta dala svetlobne signale, da bosta še enkrat bivakirala, 30 m pod vrhom. Naslednji dan sta bila ob pol sedmih zjutraj na vrhu Eigerja. Daisy Voog — prima feminile v Eigerju! To bo morda pomenilo novo etapo v zgodovini stene, ki so jo po 30. navezi razglasili za — popolnoma odprto. Morda!


Imena ulic po alpinistih. Dunaj, nekdaj in še danes veliko alpinistično središče, je zadnje čase poseglo po imenih znanih alpinistov pri poimenovanju ulic. 13. okraj je dobil Kugyjevo ulico, blizu tam je tudi ulica Zdarskega, velikega smuškega pionirja, v Wien-Mauer pa je nastala Roissova ulica. Heinrich Roiss se je rodil na Dunaju 1927, bil l. 1956 na Gašerbrumu II (8035), l. 1958 na Haramošu (7397), l. 1959 pa je tragično preminul na Dhaulagiriju.


Cavazzani
, predsednik italijanskih planinskih piscev, je lani umrl, deset dni po zadnji skupščini tega združenja. Star je bil 66 let in je posebno dobro poznal Matterhorn z vseh strani, posebej pa z Valtournanche. Napisal je knjigi »Ljudje spod Materhorna« in »Dolina Matterhorna«. Druga knjiga je doslej najboljši vodnik po Matterhornu, Dent d'Hérens in Grandes Murailles. Izdal je dva romana »Luč z vrhov« in »Rdeča krila«, v katerih je skušal oživeti atmosfero iz dobe Carduccija in kraljice Margarite. Bil je stalni sodelavec Rivista Mensile, Lo Scarpone in Les Alpes, umrl je s peresom v roki, s korekturami na mizi. Bil je naravnost strasten zgodovinar planinstva, občudoval je Marcela Kurza in njegove priročnike, sijajen poznavalec Aoste, soliden pisec, sem in tja malce ironičen ali poetičen. V našem listu smo ga omenili pred kratkim, ker je polemično apostrofiral Seppa Walcherja, avstrijskega planinskega pisca, zaradi njegovih avstrijsko nostalgičnih premišljevanj v spisu o Karniji.


Lord Stafesbourg je financiral angleško- švicarsko ekspedicijo v Ganeš Himal. Toliko da ni trčila na Kitajce po dolini, ki si jo je izbrala za pristop. Zato so po dolini Langtrang s petimi šerpami usmerili korak proti 6988 m visokemu Dorje Lakpa. Prišli so do višine 5950, potem pa so zaradi težav in vremena obrnili. Švicarji so bili Michel Darbellay, samohodec iz Eigerja, Ami Giroud in Michel Rey. Ker niso hoteli oditi praznih rok, so skušali spraviti podse Gandčen P (6400 m), a tudi tu so morali v višini 5750 m kloniti. Več sreče si obetajo v l. 1965, če bo angleški mecen, Giroudov prijatelj, pri volji.


GISM je kratica, ki pomeni organizacijo italijanskih planinskih pisateljev, zelo agilno organizacijo, ki je lani zasedala v Švici pod predsedstvom milanskega advokata Francesca Cavazzanija, znanega sodelavca švicarske revije »Les Alpes«.


Egmond d'Arcis
je 32 let predsedoval UIAA in je pravzaprav njen ustanovitelj. Zadnja skupščina se je vršila 20. in 21. junija 1964 in se je je udeležilo 20 držav. Grof d'Arcis je bil imenovan za častnega predsednika, njegov naslednik s 1. januarjem 1965 pa je dr. Eduard Wyss-Dunant. Za nestalne člane izvršnega komiteja so za naslednja štiri leta imenovane Poljska, Španija, Bolgarija, Holandska in Grčija, nov član je Guatemala. Sicer pa se kažejo znamenja, ki obetajo, da bo UIAA v prihodnje več pomenila. Pripravlja se nov statut, ki naj bi pomenil vsebinsko transfuzijo tega uglednega mednarodnega planinskega foruma.


Montblanški projekti ing. Lora Totinoja o povezavi Chamonixa s Courmayeurom stoje pred uresničitvijo. Francoski in italijanski delavci so že na ledenikih, avtomatični vrtalni stroj »Jumbo« je že začel grmeti sredi gorske tišine. Na Aiguille du Midi v višini 3842 m bo hotel, vgrajen v granit z vsem konfortom. Masaker Mont Blanca, kot je pisal »Figaro«, se je torej začel.


Sergio Viotto, znan italijanski plezalec-vodnik, se je lani smrtno ponesrečil, podobno kakor Emilio Comici, v plezalni šoli blizu Courmayeura. Viotto je bil na K 2 in je slovel kot eden najboljših Aostancev. Smrtno sta se ponesrečila tudi Ferrario iz Monze in Arnaldo Tizzoni iz Lecca (ne zamenjati s Hugom Tizzionijem, ki je l. 1938 s Cassinom in Espositom preplezal Point Walker). Plezala sta na Pizzo Cassandra v Monte Disgrazia. 60 m pod vrhom ju je spodbila kloža. Ferraria so našli 400 m niže pod steno mrtvega, Tizzoni pa je umrl na prevozu v bolnišnico. Ferrario je bil star 59 let in je imel za seboj številne vzpone z Bonattijem in Oggionijem (zahodno steno Mont Gruetta in jugozahodni raz Mont Maudit, oboje v Mt. Blancu). L. 1961 je bil vodja ekspedicije na Pic Rondoy (5820 m) v Perujskih Andih.


Eugenio Sella, znameniti italijanski alpinist in fotograf, je v pretekli zimi izgubil svoj spomenik na Monte Rosa. Po njem imenovano kočo v višini 3029 m, eno od najbolj obiskovanih v tem predelu, je skoraj popolnoma porušil plaz z Wiesstora. Utrl je streho in zasul jedilnico. Oskrbnik ni bil v koči. Sellinemu spomeniku se to ni prvič zgodilo. Plaz ga je že prej dvakrat uničil, nazadnje so ga morali nanovo postaviti pred sedmimi leti. Koča je slovela kot moderna, funkcionalno izredno pretehtana. Oskrbovana je samo poleti in služi kot izhodišče za ture po italijanskem in švicarskem svetu.


Piero Ghiglione
(1883—1960) bo živel v Alpah v bivaku, po njem imenovanem, v Brenvi. Sredstva za ta bivak je veliki alpinist in raziskovalec pred smrtjo določil, poleg tega pa še za enega v območju Dolenta. Torinska sekcija CAJ bo njegova volila izpolnila.


Mednarodna postaja za sredozemsko in alpsko geobotaniko je l. 1964 praznovala 80-letnico prof. Josiasa Braun-Blanqueta. Po rodu Švicar se je izučil trgovske stroke, hobby pa mu je bila botanika. Kot botanik je odkril vrsto novih rastlin in napisal vrsto del. Razvoj soldanel pod snežno odejo (odkril je, da soldanela predre snežno odejo, razvije se pa pod vplivom žarčenja pod snegom), »Vegetacijska razmerja« (1913), »Borovec v Centralnih Alpah« (1916), »Sociologija rastlin«, »Flora v Graubündenu (1932—1936, 1700 strani) i. dr. S temi deli je dosegel doktorat na univerzi v Montpellieru, kjer še danes deluje, ima pa še pet častnih doktoratov in je član vrste akademij po vsem svetu. V njegovem seminarju je svoje študije nadaljeval pred kratkim tudi prirodoslovec Tone Wraber, sotrudnik našega glasila.


Jungfraujoch, raziskovalna postaja, je v letnem poročilu za l. 1963 zapisala: Pridobitev je stalna razstava. Obisk raste in vodstvo teh obiskov ovira personal pri rednem delu. Razstava v skalni sobi izven inštituta bo morda olajšala delo, saj v pristopni in nazorni obliki pokaže, kaj institut dela. Za vstopnino 1 Fr. se obiskovalec spozna z institutom in si ogleda 10 minut trajajoče predavanje z diapozitivi v poljubnem svetovnem jeziku na diktafonu. Inštitut je pridobil tudi astronomski laboratorij in ima največji teleskop (za to višino seveda). V l. 1963 se je izpopolnjevalo v inštitutu 14 skupin, ki so ostale tu 1200 dni in proučevale višinsko fiziologijo, nivologijo, glaciologijo, astronomijo, kozmično sevanje, meteorologijo in astrofiziko. Ta razvoj in podražitev znanstvenih inštrumentov terja za inštitut večja sredstva, celo dvakrat večja. Tudi pristojbina raziskovalcev oziroma tečajnikov je od 1. januarja 1964 večja. — Železnica na Jungfrau je leta 1963 kasirala 342 767 Fr. in prevozila le štiri desetine potnikov po normalni ceni, več kot polovica se je vozila s popusti (počitniškimi, krožnimi, skupinskimi, šolskimi, abonmaji). Podobno se godi tudi železnici na Wengeneralp. Tu so obenem ugotovili »demokratizacijo « železnice, saj je od 1 529 000 potnikov 970/0 potovalo v II. razredu, medtem ko je od l. 1893—1897 26 % uporabljalo I. razred, med obema vojnama še ca. 10 %, od l. 1957 pa se procent »dražjih« potnikov giblje okoli 3 %.


Altels (3629 m) je manj znana gora v Švici, ki so jo kot prvi pred 100 leti obiskali Angleži Frank in Horace Walker s sestro Lucy. Za vzpon so potrebovali šest ur, vodila sta jih vodnika Melchior in Jakob Anderegg. Istočasno so se povzpeli tudi na Balmhorn (3709 m). Danes drži na ta dva vrhova 19 poti. Altels je prišel v zgodovino zaradi velikega ledeniškega plazu l. 1895. Zrušilo se je 4 milijone kubikov ledu, ki je zasul planino Spittelmatte (ca. 100 ha), 10 ha gozda, 6 ljudi in 160 glav živine. Tudi l. 1782 so zabeležili podobno katastrofo.


Alpski vrt Schynige Platte predstavlja za švicarsko planinsko in turistično propagando važno postavko. Filmi o Schynige Platte so v inozemstvu najbolj zaželeni, pa tudi doma jih radi gledajo, uprava vrta pa jih rada posoja. L. 1963 je bilo dnevno 387 obiskovalcev v vrtu, 23 609 v celem, seveda v času, ko je vrt uradno odprt. Zanimanje za vrt raste. Vsako poletje imajo dva tečaja s po 14 udeleženci in mnoge ekskurzije iz tujih univerz. Vrt je odprt od 60—85 dni. Dohodki v l. 1963 31 938 Fr., izdatki 33 822 Fr.


Tema Eiger je živa iz leta v leto, kar pomeni, da je alpinizem živ, da ne miruje in ne nazaduje. Na temo Eigerjeva severna stena naj posredujemo nekaj sodobnih razmišljanj v okviru ÖAC: Za vzpon v to steno mora človek imeti izredno voljo po dejanju in željo po slavi, če je med motivi tudi profit (knjiga, film, predavateljstvo), imenujemo to spričo vsega dosedanjega dogajanja v steni plevel. Čas je danes seveda drugačen, čisla ekstremnost, posebno v športu. Vprašanje je, če je današnja ekstremna alpinistika že nekaj več kot šport, saj gre za pravo tekmo, za tempo, čas, predvsem za naporen trening, ki ni več razvedrilo, ampak terja celega človeka. Z vzponom preko take stene se nujno ustvarja tudi kategorizacija alpinistov. I. razred so samohodci — solisti, nato slede tisti, ki so kos superdirettissimam itd. Tudi kategorizacija je čisto športna zadeva. Če drži ta pot v absurd, kdo more zavreti? Mladina hodi danes v hrib, v steno z drugo miselnostjo, kakor so hodili očetje. Od 114 mož, ki so v Eiger vstopili, jih je 23 stopilo čez prag smrti. Med prvo in enajsto ponovitvijo, od l. 1938 do l. 1952, jih je bilo 35, od teh se ni ponesrečil nihče. Pri kasnejših nesrečah je šlo za objektivne nevarnosti, pa tudi za subjektivne. Če kdo pri Hinterstoisserjevi prečnici, ki bi jo moral zmagati od devete do desete ure dopoldne, bivakira, bi že moral vedeti, da Eigerju še ni kos (vsaj pri takih okoliščinah). Za take bi steno bilo dobro prepovedati. Verjetno gre veliko takih nezrelih poskusov na račun ekspedicionizma: Eiger je vstopnica za ekspedicijo, vozovnica za Kathmandu i. p. (Za nas to ne velja!).
Erich Vanis, ki je bil v deveti navezi pred 12 leti, pravi, da takrat ni bilo kaj prida slave. Natakarica, ki jih je po turi sprejela na Kleine Scheidegg, ju je vprašala, če je bilo mraz. Seveda je bilo, sva rekla, v časniku pa je izšlo pet vrstic in konec. Tudi »komerciala « ni bila interesantna. Če bi človek v poklicu toliko tvegal, bi mu neslo več. Morda sem podzavestno mislil na velike gore na drugih kontinentih, pravi Vanis, vendar danes enako cenim to, kar sem doživel v Eigerju, s tistim v Himalaji in na Kavkazu.
K temu še besedo himalajca Bauerja: Eigerja ne bi nikomur prepovedal. Klub pa bi moral tistemu, ki v steno vstopi iz slavohlepja, ne pa zaradi nadpovprečnih sposobnosti, in pride čez steno kot »pes skozi roso«, odreči sleherno pozornost in spoštovanje.


UIAA je zborovala 20. junija 1964 v Münchnu, gostitelj je bil to pot DAV. Bilo je 20 delegatov iz Belgije, Bolgarije, Nemčije, Francije, Grčije, Vel. Britanije, Holandije, Italije, Jugoslavije, Lichtensteina, Luxemburga, Avstrije, Poljske, Švedske, Švice, Španije in CSSR. Poročal je častitljivi Egmond dArcis o delu po skupščini v Interlakenu. UIAA pridobiva na popularnosti in je l. 1964 posegla na druge kontinente, saj se je za sprejem prijavila Guatemala in Indija. Skupščina je izglasovala deklaracijo o zaščiti narave. Značilen za skupščino je nastop vzhodnih držav s predlogom, naj bi UIAA dobila bolj univerzalni značaj, njen izvršni komite pa naj bi imel poleg stalnih tudi nestalne člane iz drugih držav. Izvoljen je bil nov predsednik, znani Švicar dr. Wyss-Dunant, podpredsednika pa bodo volili l. 1965 v Amsterdamu, ker v Münchnu Jean Franco te funkcije ni hotel sprejeti.
Zanimiv je bil tudi Hassejev nastop s »planinskimi načeli«, s katerimi naj bi se zavaroval alpinistični etos. O načelih smo že poročali. Nedvomno pomeni delo za njihovo uresničevanje nekaj bistvenega za »čistost« sodobnega planinstva. Navzoči zastopniki so načelom navdušeno pritrjevali še posebno zato, ker jih je predložil zastopnik mlajšega rodu alpinistov. Zapis gostiteljev ugotavlja, da je to znamenje, kako je UIAA potrebna mednarodna organizacija in kako je njena bodočnost zagotovljena, saj se v njej že uveljavlja mladi rod. O Hassejevih »načelih« planinska periodična literatura ni mnogo razpravljala. To pa še ni znamenje, da niso aktualna in na niso prav zadela.


Najbolj strma železnica na svetu je železnica na Pilatus. Lani je poteklo 75 let, odkar je stekla. Že l. 1873 j e neka luzernška banka naročila projekt, preračunan na 3 milijone frankov. Dolga bi bila 8,738 km, vzpon 25. Obveljal pa je načrt iz l. 1885. Dela so bila izredno težavna, delavci so ponekod delali na vrveh, material so večji del znosili na ramah. Že oktobra 1886 so končali odsek s strmino 48 %, novembra pa so delali samo še v predorih, ki jih je 7, dolgih od 10 do 107 m. L. 1889 je železnica dosegla vrh. Potrebovala je do vrha 70 do 80 minut, vmes pa je dvakrat duškala, da je vzela vodo. L. 1937 so jo elektrificirali, s tem pa je napajanje seveda odpadlo.


Balon nad Alpami ni nova stvar. Že l. 1889 sta dognala prof. A. Heim in züriški meteorolog J. Maurer, da je z balonom kljub lokalni gorski klimi in lokalnim zračnim struj am možno preleteti najvišje alpske grebene. Nato so z balonom preleteli Alpe še l. 1903, 1904, 1907, 1908, 1910, 1912, 1913 iz raznih švicarskih krajev, večji del znanih turističnih centrov. Prvi pa je Alpe v balonu preletel 2., 3. sept. 1849 Francoz Arban iz Marseillea preko Alpes Maritimes v Turin.
Danes je letenje z balonom podvrženo letalskim predpisom. Vsak vzlet je treba javiti vodstvu letališč. Vidljivost mora znašati 8 km vodoravno in 300 m navpično. Vodja balona mora imeti izpit, mora imeti za seboj šest letov pod vodstvom učitelja, tri od teh pa mora samostojno voditi, balon polniti, pristati, pospraviti in odpeljati, dalje mora poznati aerostatiko, meteorologijo, instrumente, material, navigacijo in geografijo. Pa fiziko! Kar je Arhimed učil pred 2200 leti o statičnem vzgonu, praktično preizkušajo športni balonski letalci visoko nad Alpami. Znati morajo ravnati z balastom, vedeti morajo marsikaj o sevanju in meteroloških inverzijah, o zračnem pritisku in elasticiteti vodika, ki ni ravno nenevaren in lahek plin. Vožnja je fizika, pristajanje pa je umetnost. Treba je znati ravnati z ventilom in balastom, brati variometer, ki napoveduje brzino spuščanja in opraviti še poslednje, kar povzroča, da »velikan izdihne«. Alpinizem v balonu ni kar tako.


Turistično letalstvo v Švici so z zakonom pristrigli. Zasluge za to ima SAC, ki je na več zborovanjih obenem z varstvom prirode pristajanje letal na ledenikih označevalo kot skrunjenje gorske narave. Po novem zakonu iz l. 1964 bo število takih visokogorskih pristajališč čim manjše; doslej je bilo namreč dovoljenih 100. Dovoljena mesta za pristajanje bodo objavljena, SAC pa si prizadeva, da bi bila uvedena tudi učinkovita kontrola za to. Kljub temu so aprila 1964 ustanovili »Aérodrome du Glacier de Zanfleuron S. A. Savièze «. O zanfleuronskem letalskem prometu, o piknikih na ledeniku v višini 3200 m, smo že poročali. Zakon je Zanfleuron uvrstil med dovoljena pristajališča, ni pa dovolil aerodroma in delniške družbe, ki bi ga zgradila. Zgraditev aerodroma bi potegnila za seboj konkurenco in prinesla seveda še druge stvari.

Tine Orel
PV 2/1965

Oznake: ALP, PV
eXTReMe Tracker