Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Boleslaw Prus: Na gorah (2.)

20.02.1925

dLib.si


Bolesław Prus rojen Aleksander Głowacki
20. avgust 1847 – 19. maj 1912


Streszczenie "W górach" B. Prusa.

petek, 20. februar 1925, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1010

Slovenec: Anglež je gledal, obračal magnetno iglo in glavo, slednjič je tlesknil z jezikom.
»Počakati moramo, dokler megla ne izgine,« je rekel smehljaje damam. Nam pa je šepnil: »Zgrešili smo; popolnoma na drugi strani gore smo ... «

»Kako visoko stojimo?« ... je vprašal Nemec.
»Morda na polovici gore; sploh pa — kaj jaz vem.«
»Morda je tu kje prepad?« je zopet vprašal Nemec.
»Ne rečem, da ni,« je odgovoril Anglež.
»V vsakem slučaju so tu skale zelo strme.«
Dami sta sedeli žalostni.
»Škoda, da nismo vzeli samovarja za čokolado,« je rekla ena.

Že je bilo po četrti uri, ko je zapihal silen veter od strani in za trenutek odkril obzorje.
Dež mi je tekel po koži. Videl sem, da sedimo na polici, nekaj metrov široki. Za nami je stala strma stena, pokrita z opolzkim kamenjem, po katerem se ni bilo v tem trenutku mogoče vzpenjati, pred nami pa — eno vrsto nižje — dolina ...
Da bi šli z obronka proti dolini, ni bilo niti govora, ker je podala na tem kraju skalna gorska stena skoro popolnoma navpično.

»Kdaj bomo šli, gospodje?« se je oglasila dama.
»Kadar bo izginila megla,« je odgovoril Anglež.
»A če do noči ne izgine?«
»Bomo tu prenočevali.«
»Vi se šalite?«
»Nikakor ne,« je resno odgovoril.
»Padli smo v past in moramo biti potrpežljivi.«
»Pa dajte kakšna znamenja, gospodje,« se je vmešala druga. »Okolica menda ni pusta .. , morda bo kdo slišal.«
»Saj res, dajmo.«
Moj rojak je imel revolver, s katerim je začel streljati v dolino. Toda pok je bil tako slaboten, da sem dvomil, da ga kdo sliši. Medtem se je megla zgoščevala vedno bolj. Dami sta se ovili v šale in žalostno sedeli, Nemec pa je hodil sem in tja in sem in tja in se mu je videlo, da je zelo razburjen.
Naenkrat me je prijel za roko in odpeljal na stran. Njegovo lice je imelo divji izraz.
»Gospod,« je rekel z drugim glasom »vem, da sedimo nad prepadom, a čeprav ga ne vidim, vendar čutim že pri sami misli nanj tako vrtoglavico, da ... ne vzdržim dalje.«
»Kaj boste pa storili …« sem ga začudeno vprašal.
»Vržem se! Raje poginem, kakor da tako trpim. Samo vas sem opozoril na to, drugi nečem, da bi vedeli ... «
»Kaj ste zblazneli?«
»Da ... čutim, da sem zblaznel.«
V tem hipu se je približal Anglež in predno sem se zavedel, je zblaznelega prijel. Hotel mu je zvezati roke, meni pa je rekel polglasno: »Vrzi mu robec na glavo ... «
Toda nesrečnež se je iztrgal, nas oba sunil vstran in zbežal po obronku na levo. Za hip smo zaslišali težak padec in zamolklo bobnenje padajočega kamenja.

»Kaj se tam dogaja?« je zaklicala ena dam, ko je slišala vpitje.
»Nič,« je nemo odgovoril Anglež. »Naš tovariš skuša splezati na goro … «
Meni pa je zašepetal: »Niti besedice o tem, ker sicer bodo šli drugi za njim. V takem trenutku je zblaznelost nalezljiva bolezen. Bridko stališče ...«
Izpil je močen požirek konjaka, ga podal še meni in potem ... je z lepim tenorjem zapel melodijo iz neke operete. Žalostnim Francozinjam se je razjasnilo obličje in začeli sta peti z Angležem. Celo moj rojak je pozabil na obed in se jim pridružil z napačnim basom, ki ga je vsak trenutek negotovo izpreminjal.
Samo jaz sem začuden in prestrašen molčal. To petje nad prepadom, po tako strašnem dogodku je pokazalo nadčloveški pogum Angleža, a tudi grozno stanje.
»Pojte, gospod!« mi je zaklicala ena dama. »To je najboljše sredstvo proti lakoti in mrazu.«
»Morda bodo postali na ta način pozorni na nas hribovci,« je pristavila druga.
In začeli so vsi trije novo pesem, še bolj veselo. Tedaj se je moj rojak drl brezobzirno po poljsko in govoril: »Da bi te vrag odnesel, Angleža in tvojo goro! Ko bi se ne bal Švicarjev, pojedel bi te mesto teletine za obed.«
Anglež se je jako ljubeznjivo obračal k njemu s svojim bledim obrazom in mahal takt z roko. Tedaj ... smo začuli neki glas od zdolaj. Anglež je hitro skočil na noge in stekel na ono stran obronka, od koder se je vrgel Nemec.
»Hop. hop,« je klicalo spodaj.
»Hop, hop,« smo vsi odgovorili.
Obe dami sta se od veselja poljubili.
»Nisem se ubil!« je klical glas.
»Pojdite gospoda, tu doli! .... Lepa pot! ...
V začudenje smo spoznali glas našega Nemca.
»S tega obronka lahko skočite, saj je komaj nekaj laktov globoko ... Toda dami je treba nesti na rokah,« je kričal Nemec.
»Hvala Bogu!« je zaklical moj zemljak, »bom vsaj večerjal danes.«
In je skočil naravnost v meglo. Zaslišali smo zopet rušenje kamenja in žalostni glas zemljaka: »Ah, naj ga grom udari s tako potjo! Gotovo sem si izpahnil noge!«

Nato smo zaslišali doli razgovor. Očividno se je sestal z Nemcem. Po vrsti smo šli vsi, kljub oporekanju dam, ki na noben način nista hoteli na roke Angležu. Slednjič sta se vendar premislili: skala je bila na tem mestu kakor prag, ki je bil visok kake tri ali štiri lakte, odkoder je bilo treba ali skakali, ali iti počasi s pomočjo osebe, ki je stala spodaj.

Ko smo zapustili usodni obronek, smo bili na strmem nasipu, od zgoraj do doli samo kamenje. Tudi tu nismo šli, marveč smo se drsali zelo hitro in z velikim krikom, držeč se štirje za roke: dami v sredi, midva z Angležem pa na koncu. Nižje od nas smo videli malo od strani v megli dve senci: to je bil moj rojak in ponesrečeni samomorilec — Nemec. Vsled velike hitrosti smo se par minut valili po strmem nasipu. Čim nižje smo zdrseli, tem bolj se je redčila megla; slednjič, na polovici nasipa, smo zagledali dolino, na njej pa nekaj pastirskih koč.

Ko smo za četrt ure vsi prišli skupaj na planici, je prijel Anglež Nemca za roke in rekel damam: »Ali veste, gospe, da se je ta človek hotel pred eno uro ubiti?«
Osramočeni samomorilec je odšel proč, Francozinji pa sta se začeli smejati, ko sta videli Angleževo resnost. Celo moj rojak je to odobraval. Toda, ko smo povedali cel dogodek, se je ena dama razjokala, druga pa je dobila krče. V resnici pa smo morali le trenutni blaznosti našega tovariša zahvaliti svoje življenje. Obronek je namreč visel nad prepadom, in samo na tistem mestu, kjer je skočil Nemec, je bilo mogoče priti v dolino brez smrtne nevarnosti.
Ostali njegov dogodek je bil zelo priprost.
Ko se je vrgel s skale, je padel na kup kamenja, in ko je hotel hitreje končali s svojo vrtoglavico, je tekel slepo naprej. Čez nekaj minut je prišel iz megle in je opazil varno pot. Tedaj se je streznil in se z velikim trudom zopet vzpenjal navzgor, da bi nas poklical.
»No, in kaj misliš,« je skončal moj prijatelj, od tega dogodka je Nemec popolnoma izgubil vrtoglavico! Postal je celo član planinskega društva in danes srečavam njegovo ime na listi turistov, ki vzpenjajo na najvišje vrhove ... «
Enako se ozdravi z enakim!

Iz poljščine prestavil: Vinko ...
Slovenec, 20. februar 1925
 

eXTReMe Tracker