Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Boleslaw Prus: Na gorah (1.)

19.02.1925

dLib.si


Bolesław Prus rojen Aleksander Głowacki
20. avgust 1847 – 19. maj 1912


Streszczenie "W górach" B. Prusa.

četrtek, 19. februar 1925, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1081

Slovenec: »Dragi gospod,« je rekel meni eden mojih prijateljev, velik čudak, »dragi gospod, homeopati imajo znamenit recept: enako se zdravi z enakim«.

Saj celo alopati zdravijo koze s kozami in Pasteur hoče zdraviti steklino s steklino. Toda čemu ti primeri? — Povem vam dogodek, katerega sem opazoval, ko se je človek s prirojenim strahom ozdravil s pomočjo iste nevarnosti.«

Po tem uvodu si je moj prijatelj prižgal cigaro in nadaljeval: »Prvikrat sem videl Alpe pred dvajsetimi leti, ko sem prišel v Thusis. Nekaj dni po prihodu v to mestece, sem se odpravil z neko družbo na izprehod. Pri tej priliki pa sem se navžil toliko strahu, da sem nevoljen takoj zapustil Thusis in nisem mogel za naprej več let videti gora.«
Na ta izlet nas je šlo šesterica ljudi in sicer dva Poljaka, Nemec, Anglež in dve dami Francozinji, vsi stanovalci istega hotela. Vodnika nismo vzeli, ker je Anglež poznal okolico, vrh pa, na katerega smo se hoteli povzpeti, se nam je zdel tako viden in lahko dostopen, kot ta stol sredi sobe. Videl sem sicer skozi daljnogled na pobočju gore, nekakšne grabe povprečne in podolžne, a ker niso bile večje kot zagoni, nisem niti mislil o njih. Čudil sem se celo, da gremo na tak izprehod iz hotela že ob devetih zjutraj in ker se nisem hotel izdati, da nimam niti pojma o hribih, nisem ničesar pripomnil, na potu sem se pa vedel kot turist, ki je prekoračil Himalajo. To mi je pripravilo ugled in posebno naklonjenost od strani Nemca. Razumljivo seveda, da sem mu to povrnil, ker je bil namreč zelo ljubezniv človek, ki je imel žal eno napako: trpel je namreč na vrtoglavici.

Pot smo imeli veselo; vsi, ne izvzemši Angleža, smo se šalili kot otroci, samo jaz sem bil resen in Nemec se je na vsaki strmici ogledoval in citiral odlomke iz Vergila. Rekel je, da je to najboljši način odvračevanja pozornosti od tega, česar nočemo gledati.
»Torej se vam tudi tu vrti v glavi?« sem vprašal.
»Da,« je hitro odgovoril, »toda ne govorimo o tem, ker sicer ne morem niti koraka dalje.«
Umolknil sem, moj Nemec je pa vedno bolj glasno deklamiral Vergila in se vedno pogosteje ogledoval nazaj. Enkrat se me je oprijel in šepnil na uho: »Vaš mir je zame vir poguma. Ko bi vas ne bilo tu, bi ostal na potu, ali ... bi se pa nazaj obrnil ...«
Mrzel pot mi je stopil na čelo, ker stanje moje duše je bilo popolno nasprotje tega, kar si je ubogi tovariš domišljeval o meni. Predvsem me je močno razburjalo to da se nam po dvournem hodu gora, na katero smo morali priti, prav nič ni približala; zdelo se mi je, da stoji vedno od nas več ali manj eno vrsto pota. Toda moja vznemirjenost je dosegla vrhunec, ko je gora, kateri smo se približevali, naenkrat izginila, mesto nje pa sem ugledal ogromne množine zemlje in skal, ki so se začenjale nekje globoko, skončale pa — menda pod zvezdami.

Stena, na katero smo se vzpenjali, je imela obliko ogromnih stopnic z več korakov visokimi stopnjami. Ko sem stal pod tako stopnico, sem mislil, da je to že vrh gore, toda po četrturnem hodu sem se prepričal, da sem mestu na vrhu, zopet na novi stopnici, ali na mali medstopnji, za katero stoji zopet ena stopnica. In tako brez konca.
Pot je bila postala medtem vedno bolj divja. Izginili so gozdi, trava, grmičevje in celo zemlja. Stopali smo po samih kamnih, ki so bili vedno večji in se vedno bolj izpodmikali izpod nog. Vedno bolj na gosto so nas obdajale gore, zakrite z oblaki, ali prepadi, ki so dihali nebeško meglo.

Tu in tam so se plazovi ugladili; izginile so velike stopnice in terase, mesto njih pa sem videl strmo steno, ki se mi je umikala izpod nog in se spuščala strmo do zelenih gozdov, ki so dremali vrsto globoko. Ko sem za trenutek pozabil, da sem na gori, se mi je zdelo, da stojim na ravnini, ki se mi izpodmika pod nogami, čije del se dviga do oblakov, drugi del pa sega do osrčja zemlje. Začutil sem vrtoglavico in da ne bi spodrknil, sem se oprijel pred menoj stopajočega Nemca. Pospešil je korak in naenkrat smo bili na manj strmem mestu.

»Hvala vam,« mi je šepnil in močno stiskal roko. »Mi je že boljše ... Rešili ste mi življenje.«
Ostrmel sem začudenja. Pred nami pa so šle gospe in si popravljale šale in suknjiče, ki jim niso stali po njihovem mnenju dosti estetično.
»Strašna vročina!« je rekla ena.
»Kako nerodna pot!« je pristavila tovarišica.
Za četrt ure mirnejše hoje se je stena, na katero smo se vzpenjali, končala. Opazil sem, da nas obdajajo od vseh strani golé in s snegom pokriti vrhovi gora in da ni med nami in njimi ničesar razven zraka. Ne vem, čemu sem v tem trenutku občutil neki mir in prazno navdušenje.

»Na vrhu smo!« je rekel Anglež in priklonivši se damam prižgal cigareto. »Prekrasen razgled!« sta zaklicali obe dami. Poiskali sta si v žepih ogledala in si začeli popravljati malo razkuštrane lase.
»Dve je ura!« se je oglasil po poljsko moj rojak. »Vrag vzemi obed, pa morda tudi večerjo ... «
Nemec se je medtem usedel, se sklonil z obrazom k zemlji in začel deklamirati Vergila.
»Ali vidiš Thusis?« sem ga vprašal. »Tako izgleda kakor nekaj grahovih zrn.« »Nič ne vidim in tudi nikamor ne gledam,« je odgovoril. »Predvsem ne vem, če bom odtod kdaj prišel … !«
Anglež je opazil bledoto na njegovem licu, zmajal z glavo in mu ponudil steklenico konjaka. Bolni siromak je izpil, se malo odpočil in se umiril.

Sedeli smo četrt ure, ko je zapihal precej hladen veter. Ravno sem se ozrl proti Thusis, ko sem opazil čuden pojav. V globokem jarku, ki je ležal pod našimi nogami, je dobila siva megla jasnejšo barvo, potem je postala sinja, bledo sinja, slednjič popolnoma bela. Potem je pa začela hitro napolnjevati vse doline, tako da smo mislili, da nas obdaja mlečno morje, po katerem plavajo vrhovi gora. Pa ne samo da plavajo, marveč se začenjajo stopnjema temniti in potapljali. Jasno sem videl nekakšno gibanje med meglo in gorami in prestrašil sem se, ko sem opazil, da začenja vrh, na katerem stojimo, doli padati. Prisegel bi bil, da padamo na oblak, ki se je razprostiral pod nami in kateremu smo se zelo hitro bližali.

»Kaj to pomeni?« je vprašala ena dama Angleža.
»Megla se dviga na gore,« je odgovoril malo zmedeno. »Moramo oditi,« je pristavil.
»Torej ne padamo, ampak se megla dviga k nam!« sem pomislil precej mirnejši.

Toda oblaki imajo brza krila. Še nismo utegnili vstati s sedežev pa nas je megla obkrožila še od vseh strani in dasi je bil dan, se je tako stemnilo, da nismo videli niti par korakov pred seboj. Na rokah in licu smo začutili vlago, nato je začel rositi dež, potem dež s snegom, nato pa tako gost sneg, kot pri nas ob hudem snežnem metežu. Kljub temu smo šli držeč se za roke, pot je bila namreč varna in Anglež jo je znal izborno. Tu pa tam nam je prišlo pod noge opolzko kamenje, tedaj pa smo zdrseli med ogromnim smehom. Najbolj glasno se je smejal Nemec, ki je postal prav razigrane volje, kakor hitro mu je megla zakrila padanje gorá in prepade, ki so ležali pod njim.

Ko nam je enkrat tako spodrsnilo, smo prileteli ne dva ali tri, ampak trideset laktov navzdol. Dame so že začele kričati: »Ah! ah!«, ko se je naše drsanje zaustavilo in smo začutili pod nogami trda tla.
Nemec je zelo zadovoljen prvi vstal in potegnil kij ter hotel iti dalje. A zadržal ga je Anglež.
»Z dovoljenjem,« je rekel, »moram se orientirati, kje smo.«
Porinil se je po temi nekoliko korakov in takoj je izginil v megli.
»Ho, ho! ... «
Vrnil se je, a opazili smo nemir na njegovem obrazu.
»Morda izvolite kompas,« ga je vprašal moj rojak.
»Seveda, prosim pokažite!« je odgovoril Anglež in nervozno vzel v roke mali kompas, s katerim si je moj rojak okrasil verižico ...

Iz poljščine prestavil: Vinko ...
Slovenec, 19. februar 1925
 

eXTReMe Tracker