Jutro: Umetni plazovi v laboratoriju — Vzroki gibanja snežnih mas
Znani raziskovalec prof. Paulcke iz Karlsruheja se bavi že osem let s proučevanjem snežnih razmer in plazov. Če pomislimo, da uničujejo plazovi vsako leto samo v alpskem ozemlju milijonske vrednosti in usmrtijo 80 do 100 zdravih ljudi, nam postane važnost Paulckejevega dela takoj očita, še pred kratkim pa smo vedeli o pogojih, ki povzročajo plazove bore malo vsi zaščitni ukrepi proti njim so se ravnali bolj ali manj »po čutu«. To ni čudno, saj je zelo težko presoditi često zelo zamotane razmere, ki v naravi povzročajo katastrofalna gibanja snežnih mas.
Prof. Paulcke pa je bil menda prvi, ki teh razmer ni opazoval samo v naravi, temveč jih je z zelo preprostimi, a umnimi sredstvi rekonstruiral v laboratoriju. Z mešanico žagovine, suhega peska, kamenčkov in vode ter z nagnjenimi ploščinami, ki posnemajo gorska pobočja, ustvarjajo danes umetne plazove v laboratorije in proučujejo njih posebnosti, umetne majhne lovilne in odvajalne naprave, snežni klini in druge podobne ovire pa predstavljajo pri teh poskusih modele za večje, učinkovite naprave te vrste v naravi.
Film je pri tem dragocen pripomoček, kajti z njim je mogoče snemati do potankosti potek in učinke, umetnih plazov, rezultati tega snemanja pa se dado izkoristiti seveda v dejanskih prilikah. Jasno pa je, da to delo v laboratoriju ne more biti vse. Dopolnjevati ga mora opazovanje v laboratorijih narave. Zato je Paulcke v zadnjih letih osnoval celo vrsto opazovalnih postaj, tako na Hornisgrindeju v črnem lesu, ob ledeniku Eigerja in drugod.
Tu so morali odkriti stvari, ki jih je v laboratorijskem poskusu težko ali sploh nemogoče posnemati. Tako so mikroskopski pregledi snega odkrili doslej neznano vrsto bele padavine, ki leži zelo rahlo in je torej posebno pripravna za plazove. Tako zvani »plavajoči sneg«. Barvanje z anilinskim praškom je pokazalo prav tako dotlej neznano vrsto vodnega gibanja v snegu in odkrilo nje pomen za plazove z vlažnim snegom. Poleg tega so stehtali najrazličnejše vrste snega in so pri tem prišli do zanimivih rezultatov. Sneg, ki se vrtinči v zraku v celili kosmih tehta n. pr. 60 do 80 kg na kubični meter, toda ko se zgosti in zaledeni, narase njegova teža na 200 do celo 800 kg na kubični meter.
Razumljivo je tedaj, da je človek, ki ga zasuje takšen material, obdan kakor z mavcem in da je brezpogojno izgubljen, če ne pride hitra pomoč. Tudi opazovanje plazovnega gibanja ima pri tem delu v laboratoriju narave veliko vlogo. V to svrho prežagajo s tenkimi žicami 5 do 20 ton težke snežne mase, da zgrmijo tako rekoč po voznem redu v dolino. S pomočjo lutk zasledujejo zasutje ljudi, da bi ugotovili različne učinke suhega, vlažnega in mokrega snega.
Najtežje je presoditi plazove suhega snega, ki se ne kotalijo proti dolini v podobi čedalje bolj naraščajočih valjev, temveč zdrsijo po pobočju in se večajo s tem, da potegnejo vse snežne mase na svoji poti s seboj. Ti plazovi veljajo tudi za najbolj nevarne.
In praktični uspehi teh raziskovanj? Doslej še niso posebno veliki, kajti še vedno velja pred vsem stavek, da je najboljša obramba pred nevarnostjo plazov za človeka ta, da ne stopi na nevarna pobočja. Nevarna pa so tudi takšna, ki bi jih celo izkušen človek smatral za nedolžna. Vendar pa nas uspehi dosedanjih raziskovanj obvarujejo lahko že danes milijonskih materialnih škod. Povsod tam, kjer se izdelujejo načrti in gradijo zaščitne naprave zoper belo nevarnost, ima danes tudi raziskovalec odločilno besedo.
Jutro, 9. februar 1935