Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Spomin na brata

 

 

 


 SiOG 1/1965 

torek, 3. februar 2015, ob 05:29, Peter Rožič, ogledov: 1982

3. februarja1965 je 22-letni Bogomir Rožič – Miro iz Tržiča, po poklicu kemijski tehnik, načelnik AO Tržič in gorski reševalec postaje GRS Tržič, pri sestopu z vrha Storžiča (verjetno je prišel na kložast sneg) zdrsnil na plazišču pod Petim žrelom in podlegel poškodbam.

Ker se ni vrnil domov, so ga šli iskat gorski reševalci in ga našli naslednji dan dopoldne.

Skopo poročilo o nesreči še zdaleč ne pove vsega
Jeseni leta 1964 se je najstarejši izmed šestih bratov vrnil od vojakov, dobil službo v kranjskem Standardu in se predvsem posvetil svoji največji ljubezni – alpinizmu. Iz pisma bratu Jožu k vojakom je razvidno, da je plezal Severni raz Mojstrovke, Bavarsko v Steni in predvsem v Storžiču, med drugimi tudi Levo smer in Direktno smer (27. 9. 64):
»Naveza: Slavo (Nadislav), Viko (Luka) in jaz smo zlezli Levo smer v zahodni steni. Lepa smer, posebno zadnji polni raztežaj, je zame najlepši v Storžiču. Navpičen, proti vrhu precej krušljiv. Slavo je lezel naprej, na vrhu si mu videl samo tazadno. Viko je tudi slikal. Potem sva šla z Vikotom še v Direktno, ker smo bili zgodni in je bilo sončno. Prvič sem tudi jaz lezel naprej. Saj je že skrajni čas, da tudi jaz začnem lesti naprej, drugače bo slabo. Sem spoznal to v Direktni. Pa še klobuk mi je nagajal, ko sem snemal lestvice z vratu ali jih dajal nazaj. Sklenil sem, da ne grem več v steno s klobukom.«
Matevžev steber (3.10. 64):
»Čeprav sem ga samo enkrat lezel, sem vse takoj našel. Tudi v ta krušljivem delu je šlo dobro. Tone tudi ni tako od muh, brez težav je bil kmalu za mano.«

Usodni 3. februar 1965
Nekaj dni zimskega dopusta naj bi izkoristil za plezanje. Ker ni našel soplezalca, se je v sredo, 3. februarja, odpravil sam. Nameraval se je mimo bivaka po Kramarjevi smeri povzpeti na Storžič ( tik pod vrhom ga je okrog petih popoldne zadnjič videl oskrbnik doma) in se vrniti po Petem žrelu v dolino. Razmere so bile za takratno opremo precej zahtevne, saj je po dežju do skoraj 2000 m pritisnil močan mraz in vse pobočje je bilo močno ledeno. Očitno je bil zaradi zahtevnih razmer precej pozen in na povratku se je zgodila nesreča. Kaj je bil vzrok lahko samo ugibamo, mogoče kloža ali pa se je v naglici, ker ga je priganjal čas, zataknil z derezo v volnene nogavice, saj gamaš ni imel. Sledil je zdrs po ledenem toboganu Petega žrela, ki je bil zanj usoden. Po najdenih sledeh se je to očitno zgodilo zelo visoko, mogoče že v najstrmejšem prehodu pri jeklenicah letne poti čez Škarjev rob (mnogo let pozneje je podoben padec preživel v nekoliko drugačnih razmerah – svež sneg in višja temperatura – Janez Primožič Brus).

Reševalna akcija
Na željo domačih je pozno zvečer stekla reševalna akcija, ki se je Luka v svojem članku Bratje Rožič – 50 let življenja z gorami v zborniku ob 100. letnici PD Tržič takole spominja:
»Bila je zima, potem pa se je otoplilo in dež je padel do 2000 m. Nato je zmrznilo in ledeni žlebovi po gorah so bili kot tobogani. Naš najstarejši brat Miro je mrzlega februarskega jutra sam odšel na bivak in po Kramarjevi na Storžič. Zvečer ga še vedno ni bilo domov. Mamo je že popoldne skrbelo, kje hodi. Zvečer sem šel do strica Marjana, ki je bil vodja Gorske reševalne službe Tržič, mu rekel, da nas skrbi in da gremo pod Storžič pogledat, kje hodi.

Tiste čase smo hodili pod Storžič peš, še posebno pozimi. Zbralo se nas je kar nekaj reševalcev in tudi midva z bratom Slavkom sva bila zraven. Počasi je minila pot, vsi smo bili v negotovosti, kaj se je zgodilo. V koči pod Storžičem smo se razdelili na tri skupine in odšli proti vrhu Storžiča. Bil sem v skupini, ki je šla proti Petemu žrelu. Nekaj sto metrov nad plazom smo naleteli na sledi ter našli tudi nekaj predmetov iz Mirovih žepov. Sneg je bil bolj led in za opremo tistega časa kar zahteven. Sestopili smo. Skupina, ki je prišla z bivaka, pa je brata našla mrtvega, ležal je za veliko kepo snega vrh plazu, bolj proti bivakovi grapi.

Molče smo pobrali truplo in žalostna kolona se je spustila do doma pod Storžičem. V dolino ga je odpeljal Hrušov ata s konjsko vprego in sanmi. Doma je vladala žalost. Mama je bila čisto na tleh. Kar nekaj mesecev smo potrebovali, da smo prišli k sebi. Po mladih glavah so se pletle neštete misli, še plezati ali ne, tudi starša sta malo pritiskala na nas. Ko je prišlo poletje, smo spet vzeli nahrbtnike in se napotili v stene in grebene.«

Iz podatkov o takratnem reševanju je razvidno, da je bila oprema v tistih časih precej skopa in so bili tudi reševalci v danih razmerah bolj izpostavljeni tveganju. Čas odziva pa zaradi dostopa (pešačenje do pod Storžiča) bistveno daljši. Včasih pa se je vmes prikradla še kakšna napaka (s seboj so imeli dve enaki polovici Aki čolna in so zato malo improvizirali, kar bi bilo lahko pri težkih poškodbah usodno). Takrat tudi ni bilo radijskih postaj in komunikacija ni bila možna, zato se je tretja skupina , ki je šla po okoliških postojankah (Velika poljana in Kališče, če je slučajno sestopil na drugo stran), vrnila šele drugi dan pozno popoldne.

Tragična nesreča najstarejšega brata in velika skrb staršev pa vseeno ni vplivala na to, da se ne bi tudi najmlajša, ki sva bila takrat še v mladinskem odseku PD, nato pa v AO, v začetku sedemdesetih let pridružila starejšim bratom med gorskimi reševalci. V obdobju od začetka šestdesetih let do leta 2007, ko smo zadnji trije odšli med zaslužne člane, skoraj ni minilo reševanja, da ne bi sodeloval vsaj eden, na nekaterih akcijah pa vseh pet. Naše sodelovanje v društvu GRS Tržič sedaj nadaljuje naslednja generacija (Slavc in Primož).

Tako kot vsa leta bomo tudi danes njegovi najbližji pod steno prižgali droben plamenček. Naj gori v spomin Miru in vsem, ki se jim ni bilo dano vrniti iz Storžiškega kraljestva.

Peter Rožič

eXTReMe Tracker