Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Okroglo, za dolgo mizo

31.0x82015 09:50


Anarhija na trgu in še več dela na črno


V nižine! V doline? Na gore!? 

 


Dvesto let po njegovi smrti: kakšno vrednost ima znanje danes? 

 

Kam? Železna cesta: starejša od avtoceste, pa vendar manj upoštevana in manj vplivna

sobota, 31. januar 2015, ob 21:01, Franci Savenc, ogledov: 1239

Razgledi - Borut Peršolja: V okviru sejma Alpe Adria v Ljubljani je v organizaciji Združenja turističnih vodnikov Slovenije potekala okrogla miza Tujci na lastni zemlji.

Minka Kahrič, sicer prva Slovenka na severnem tečaju, je v vabilu zapisala, da je namen okrogle mize, »da se kolesje sprejemanja nove turistične zakonodaje spet začne vrteti.«

Med različne goste – iz politične, akademske ter strokovne javnosti – so posadili tudi mene v funkciji vodnika PZS in inštruktorja planinske vzgoje. Pogovor je lucidno usmerjal novinar Igor Evgen Bergant.

Med drugim sem povedal, da je pri vodenju – po mojem mnenju – ključna kakovost. Kakovost pri delu z ljudmi, pa se vedno začne z znanjem, veščinami in izkušnjami oziroma usposabljanjem ali izobraževanjem. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je vodenje v gorah zaznamovala tragična nesreča. Leta 1991 je bil zato vzpostavljen enoten sistem usposabljanja prostovoljnih vodnikov PZS, ki velja še danes. Od več kot 1500 registriranih vodnikov PZS jih ima slaba polovica tudi mednarodno licenco UIAA. Krovni zakon, ki ureja delovanje vodnikov PZS je zakon o športu, smo pa pri svojem delu omejeni tudi z zakonom o gorskih vodnikih, z zakonom o spodbujanju razvoja turizma, pa tudi (s številnimi) občinskimi odloki, ki omejujejo dejavnost vodenja na njihovem ozemlju. Tudi v širšem alpskem prostoru potekajo različne aktivnosti za uveljavitev nacionalne poklicne kvalifikacije za vodenje v gorah.

Ker je bil včeraj čudovit zimski dan, bi glede na ocene obiska gora moralo biti na vrhovih okrog 3800 ljudi (en cel Trzin). V katero polno oskrbovano planinsko kočo – nad gozdno mejo – pa smo včeraj lahko šli? V Domžalski dom na Mali planini, Erjavčevo kočo na Vršiču in Dom na Komni. To pove vse.

Tudi sami se večkrat počutimo kot tujci na svoji zemlji: čeprav smo – ob tesnem sodelovanju domačinov – v preteklih stoletjih gorniško ponovno odkrili slovenske gore, nadelali in označili 9.600 km (starih) planinskih poti, 176 planinskih koč in bivakov, pa gorništvo le redko zasledimo v razvojnih strategijah države. Če pa se že pojavi dejavnost v naravi (ki je trajnostna, sonaravna, zelena …) potem je povsod imenovana kot pohodništvo. Gorniški turizem zahteva od gosta, da se prilagodi skromnosti, ki izhaja iz narave gora. Pohodniški turizem pa v gore prinaša dolinske standarde in navade.

Glede nameravane deregulacije poklica turističnega vodnika lahko rečem, da tega vztrajnega stremljenja ne razumem, še manj pa odobravam. Kakovost je nedvomno pogojena z znanjem. Znanje pa je regulirano z razlogom: na najbolj banalen način s predmetnikom, učnim načrtom, obsegom učne snovi ter izpitnimi vsebinami. Znanje je regulirano tudi s pogoji za predavatelje, s pogoji za zasedbo delovnih mest. Gre za isti vrednostni sistem, zato kaže regulacijo poklica ohraniti.
To sem ponazoril s primerom markacije: večini obiskovalcev pomeni rdeč kolobar z belo piko v sredini glavno, če ne celo edino vodilo za določevanje in izbiro smeri. Meni kot vodniku in inštruktorju pa prva markacija na začetku poti pomeni znak za prepovedan promet: sam pri sebi še enkrat preverim miselni opozorilni seznam – sem izbral ustrezno pot, imam s seboj vso opremo, je stanje vremena takšno, kot ga je napovedala vremenska napoved … – in če je vse na svojem mestu, potem pot nadaljujem. Sicer pa ostanem v dolini, saj se večina nesreč začne prav v dolini zaradi napačno sprejetih odločitev.

Po vtisih udeležencev sodeč pa jim je – morda celo bolj kot moje govorjenje v senci političnih in akademskih veličin – veliko pomenila stanovska solidarnost in podpora. Zato je toliko bolj pomenljivo, da je bila na pogovor vabljena Planinska zveza Slovenije, ki pa se na prošnjo ni odzvala.

Besedilo in fotografije: Borut Peršolja

eXTReMe Tracker