Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Svalbard - dežela polnočnega sonca (8.)

   Železar

 

 30.01.1965

Jlib.si

 

sobota, 30. januar 1965, ob 01:00, Boris Štupar, ogledov: 724

Železar - Marko Butinar: Po sledeh, ki so že močno izbrisane, od vetra, se vračava nazaj v taborišče.

Iznenada je pod nogami zabobnelo in še preden sem se zavedel, sem se pogreznil do pasu v ledeno razpoko. To je bilo zadnjič, da sva nenavezana hodila po teh ledenih prostranstvih.

Pri šotoru sva že našla Uroša in Mika, ki sta splezala na obe Kroni. Po izdatnem obroku sva zaspala in sta naju zbudila šele Tonač in Brane, ko sta se vrnila. Ta dan je bil kar uspešen. Povzpeli smo se na vrhove Treh Kron, poleg tega pa še na »kraljico«.

Popoldan smo siti in spočiti ponovno zapustili taborišče. V njem sta ostala le Tonač in Brane, ki sta se pozno vrnila. Najprej sta Uroš in Mike odhitela ponoviti najin vzpon na »kraljico« in ga dopolniti še s prečenjem dveh brezimenskih vrhov. Z Janezom sva dobro uro sledila včerajšnje gazi, potem pa sva po labirintu razpok dosegla strmino pod zahodnim vrhom Mt Pretenderja. Uro in več sva gazila do žleba in se nato navezana s cepinom lotila poledenele strmine.

Silen veter naju je pozdravil, ko sva dosegla greben in po njem zapadni vrh. Ujela sva pogled proti zapadu in si vtisnila v spomin smer za naš jutrišnji povratek v Ny Alesund.

V megli in vetru sva sestopala na sedlo pod vrhovoma. Sneg je bil slab, ju-žen in skrbeli so naju plazovi. Zato sva se ustavljala le poredko, ko sva menjaje gazila navzgor v hudo strmino. Malo čez polnoč sva v megli prispela na vrh. Ko sva nekaj malega pojedla, sva se hitro spustila z dolgimi koraki na sedlo in od tod na zapadni vrh. Po starih sledeh sva varno prispela nazaj k šotorom. Tudi Uroš in Mike sta se kmalu dobre volje vrnila.

Posedli smo v šotore in kuhali vse mogoče, zunaj pa je snežilo. Kmalu smo zaspali, šotor pa je drhtel pod sunki vetra. Čez noč je padlo dobro ped snega. Podrli smo šotore in natovorili sani ter proti večeru zapustili ta konček prostora v brezskrajnem prostranstvu, ki nas bo še dolgo spominjal na vrhove nad njim.

Za povratek smo izbrali drugo smer in se na smučeh spustili proti Kraljevem ledeniku, ki polzi v zaliv med Garwoodom in Mt. Colette. Dolgo časa je šlo po ledeniku navzdol brez težav, kmalu pa je postal globoko razoran in našega veselja je bilo konec. Globoko spodaj, tam, kjer se med Pretenderjem in Garwoodom spušča na ledenik stranski ledenik, smo se po njem dvignili na kakšnih 200 metrov višje sedlo. Po karti naj bi bila druga stran sorazmerno položna, toda pri sestopu na Kraljev ledenik smo morali sani po vrveh spuščati navzdol. Potegnili smo jih še čez moreno in obrobni potoček in že smo bili daleč za razpokanim delom ledenika, kjer je bilo spet vse sorazmerno lahko.

Sonce je prodrlo meglo in ledenik je zažarel v soncu. Začele so nas peči oči. Na zadnjem delu poti so bile bolečine kljub temnim očalom, skorajda neznosne. V začetku smo mislili, da je to od vetra, a smo kmalu spoznali, da je le sončna slepota.
Kmalu smo po ledeniku prispeli na obrobno moreno. Prižgali smo kuhalnike, okrog nas je bilo vse polno drobnih rdečih cvetk, po daljšem počitku pa nadaljevali pot preko moren, globokih dero¬čih potokov m nazadnje še ob obali. Tam, kjer smo pred dnevi potovali s sanmi po ledu, se je sedaj v soncu bleščalo modrikasto sivo morje. Po štirinajstih urah smo bili spet pred našo hišico.

Za nami je bil prvi poizkus, da bi spoznali notranjost otočja. Pridobili smo si novih izkušenj in se povzpeli na deset vrhov, kar tudi ni tako od muh. Povratek smo dobro proslavili in pridno praznili kompote. Če bi nas kdo videl, bi se čudil, kam vse to damo. Toda star pregovor pravi »prazna vreča ne stoji pokonci«.

Čez dva dni smo se domenili, da se bomo za dva tedna preselili v Cross f jord, kakšnih 40 km proti severu. Fjord je najlaže dosegljiv s čolnom, zato smo posku¬šali pregovoriti župana iz Ny Alesunda, naj nas do tja popelje s svojo barko. Toda ni nam mogel ustreči, ponudil pa nam je čoln, da bi v njem preveslali Kraljevi fjord in ob obali dosegli rt Guissnez ob vhodu v Cross fjord. Od tu pa, je dejal, tako ni več daleč do lovske koče na rtu Fanciulh, kjer smo nameravali postaviti šotore. Ko smo si na pomolu z nezaupanjem ogledovali majhen čoln na vesla, nas je iz zadrege rešil kapitan majhne ribiške barke Polarheimen, in nas povabil, da nas mimogrede popelje na nasprotno stran do rta Guissnez. Barka bi morala že čez dobro uro odpluti, zato smo se hitro vrnili, da bi pripravili hrano za dvotedenska bivanje. Ker so se priprave predolgo zavlekle, smo poslali Uroša in Braneta v pristan, da bi se zahvalila za povabilo in pojasnila zamudo. Toda vrnila sta se in povedala, da so zaradi nas odložili odhod na 19. uro. Mornarji so pri tem hitro praznili steklenice konjaka, ki je tu cenejši kot na Norveškem. Malo čez 7. uro nam je župan s starim tovornjakom pripeljal prtljago v pristanišče. Toda kapitan nam je povedal, da bomo odpluli šele naslednji dan zjutraj, ker je morje preveč nemirno, da bi nas lahko izkrcal. Tega so se najbolj veseli mornarji, ki so že več kot mesec dni od doma. Tu, na obalah Svalbarda, love tjulenje in polarne medvede.
Kuhar Nelson nas je povabil na večerjo v tesno ladijsko kuhinjo, pozno zvečer, ko smo se vrnili v hišico, pa sta imela tudi Janez in Mike pripravljeno večerjo. Obiskal nas je Harry in nam mnogo pripovedoval o morju, lovu in Norveški, lepi deželi z dobrimi ljudmi.

Marko Butinar
Železar, 30. januar 1965

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker