Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Smrtna nesreča v Savinjskih planinah

01.04.1935

dLib.si


Pregled smrtnih nesreč na Brani (1920 - 2012)
31. marca 1935 se je 26-letni Mirko Mulej, doma s Potokov pri Koroški Beli, trgovski pomočnik v Ljubljani, smučar in planinec, namenil z naključnim tovarišem na Brano. Po severni strani je bilo še obilo trdega in mestoma poledenelega snega. Opremljen je bil z derezami in cepinom in je bil prvi, spremljevalec pa je imel le dereze in smučarsko palico. Mulej je hodil bolj hitro in namesto s celim podplatom le po notranjih zobeh derez. Ob 9.30 je malo nad odcepom poti proti Okrešlju hotel na zledenelem mestu s cepinom vsekati stopinjo. Tovarišu je še zaklical: »Pazi!« V tistem hipu ga je spodneslo. Počasi je začel drseti navzdol. Hotel se je ustaviti s cepinom, zato ga je zabil v sren. Sunek mu ga je iztrgal iz rok. Padel je pod severno steno in takoj podlegel. Ljubljanski alpinist France Podboršek je s težavo sestopil do njega in obvestil kamniške reševalce. Zaradi varnosti so ga v dolino prenesli celjski gorski reševalci.


Zaznamovani gori nad Okrešljem - Brana in Turska gora ...

Foto: Boris Štupar


 

nedelja, 31. marec 1935, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1299

Jutro: Na Brani je zdrvel v prepad 26-letni Mirko Mulej iz Ljubljane
Ljubljana, 31. marca

Iz Kamnika je bilo uredništvo »Jutra« danes opoldne telefonično obveščeno o smrtni nesreči, ki se je dopoldne primerila na Brani. Žrtev letošnje prve katastrofe v Kamniških planinah — tako se je glasilo poročilo — je Mirko Mulej, uslužben v ljubljanski veletrgovini Prelog. Odpravil se je bil zjutraj s tovarišem Jožetom Knafličem na planine. Na Brani pa mu je spodrsnilo na snegu in je z grmel v prepad, kakih 300 do 400 m globoko. Spremljevalec se je k sreči rešil. Videl je, kako je Mirko bliskovito zdrvel navzdol in v globini negiben obležal. Očividno je bilo, da je bil padec smrten.
Knaflič je takoj nato pohitel v Kamniško Bistrico, kjer je oskrbnik doma g. Uršič brez obotavljanja zasedel kolo in se popeljal v Kamnik h načelniku reševalne ekspedicije SPD Maksu Koželju. Ker spada kraj, kamor je zgrmel ponesrečenec, v območje celjske reševalne ekspedicije in ker je prenos preko Sedla zaradi snega, ki ga je tam gori še precej na debelo, skoro nemogoč, je bila celjska podružnica SPD obveščena o nesreči. Staršem pokojnega, ki bivajo na Gorenjskem, pa je bila tragična smrt sina brzojavno sporočena iz Ljubljane.

Mirko Mulej se je rodil 4. januarja 1909 v Potokih, občina Koroška Bela. V službo v Prelogovi veletrgovini je stopil 1. septembra 1928. Tri leta pozneje je moral k vojakom. Ko pa je odslužil svoj rok, ga je šef tvrdke rade volje sprejel nazaj, ker je bil mladenič vzorno pošten in marljiv. Ravno preteklo soboto ga je šef povišal v službi, postavil ga je za zaupnika in mu zvišal prejemke.
Vse svoje proste dni je Mirko izkoristil za izlete v prirodo. Bil je navdušen planinar in smučar. Ni bilo sobote ali praznika, da ne bi hitel z nahrbtnikom, s cepinom ali s smučkami v gorenjsko stran. Stanoval je v Delavskem domu in tu so ga prijatelji in sostanovalci večkrat opozarjali, naj bo previden. Ah kaj, jim je nasmehljan odgovarjal, zame ni nič lepšega na svetu, kakor izlet v planine, žal se je slutnja katastrofe tako naglo izpolnila. Pokojnik je obležal blizu tam, kjer sta se lani ponesrečila Jezeršek in Černičeva.

Smrt Mirka Muleja je vzbudila pri vseh, ki so ga poznali, globoko obžalovanje. »Bil je res vzoren uslužbenec, zelo ga je škoda,« nam je zatrdil g. Prelog.

Spremljevalec pripoveduje
Priča nesreče Knaflič nam je zvečer pripovedoval: V soboto sem se s popoldanskim vlakom odpeljal v Kamniško Bistrico z namenom, da naskočim Brano. Prenočil sem v domu v Kamniški Bistrici, kamor je ponoči prišel tudi Mirko Mulej. Zjutraj nas je sestalo pri zajtrku več turistov in razgovarjali smo se glede izletov. Mulej je sedel kraj mene in omenil sem mu, da pojdem na Brano. Tudi on je imel v mislih naskok na Brano in zato me je prosil, če se mi lahko pridruži. Okrog 7. sva odrinila iz koče, a nama se je pridružil še tretji, s katerim sva se tudi slučajno seznanila v domu. Mulej je bil opremljen s cepinom, na nogah je imel dereze, jaz pa sem imel dve smučarski palici in dereze. Naš tretji slučajni spremljevalec se je od naju ločil na Kamniškem sedlu, kamor smo prišli ob pol 10.
Sneg, s katerim so planine še precej debelo pokrite, se je pričel pod Klinom. Bil je od začetka prav dober za hojo, skoraj srež. Na sedlu je divjal hud vihar, ki je pa popustil kmalu potem, ko sva prišla na snežišče pod Brano. Vreme ni bilo preveč prijazno, skoraj mrko. Mulej je šel pred mano kake 4 m. Pri hoji sem opazil, da ni popolnoma siguren. Namesto, da bi stopal s celim stopalom, je stopal samo na robove. Sneg je postajal vedno trši, skoraj leden. Ko sva prečkala silno strmo, skoraj do 40 stopinj nagnjeno snežišče, je Mulej naenkrat kliknil:
— Pazite!

Slovenec/G-L: Planine zahtevale novo žrtev
Današnji »Ponedeljski Slovenec« je poročal o novi nesreči v Kamniških planinah, ki je zahtevala življenje mladega, 26 letnega Mirka Muleja, ...

To je bila njegova zadnja beseda, revež gotovo ni slutil, da so njegove minute štete. V tem hipu ga je namreč spodneslo in začel je počasi drseti po ledeni skorji. Z grozo sem videl, kako se je opotekel in se skušal s cepinom zasidrati. Napravil pa je pri tem usodno napako, da je cepin zagrabil spodaj, namesto pri glavi. Ko je namreč zamahnil v sneg, mu je cepin kar iztrgalo iz rok in njegova usoda je bila žal zapečatena. Kotalil se je po strmem snežišču z vedno večjo hitrostjo in drsel kakih 100 m, nato mi je pa izginil izpred oči.
Bil je grozen trenutek, postalo mi je tesno pri srcu. Takoj pa sem se streznil in počasi ter z veliko previdnostjo sem šel na rob stene, da vidim, kaj je z njim. Videl sem ga precej globoko, ležal je na snežišču pod steno z razprostrtimi rokami in nogami. Nekaj časa sem zrl v prepad, da bi videl, če se bo ganil. Toda ni se premaknil. Sestop do njega mi je bil nemogoč, ker nisem imel na razpolago cepina.
Potrt sem se odpravil v Bistrico, da tam sporočim žalostno strašno vest. Spotoma sem srečal na Kamniškem sedlu nekega turista, ki sem mu povedal o nesreči, nato pa sem pohitel v Bistrico, kjer sem prijavil nesrečo. Nato je g. Koželj telefonično obvestil iz Kamnika Celje, kjer so takoj organizirali reševalno ekspedicijo.

Franjo Podboršek je našel mrliča
Turist, ki ga je srečal Knaflič na Kamniškem sedlu, je bil Franjo Podboršek iz Šmartnega 21 pri Ljubljani. Bil je opremljen s cepinom in zato je kljub veliki nevarnosti za svoje življenje tvegal, da poišče ponesrečenega Mule ja. Videl je kraj, kjer je zdrsnil nesrečni Mulej in kmalu nato je našel njegov cepin, ki ga je vzel s seboj. Na strmem poledenelem pobočju je več nego eno uro sekal stopnice in tako polagoma ter vedno v veliki nevarnosti dospel do Muleja. Ponesrečeni Mulej je drsel najprej kakih 80 do 100 m po snežišču, nato je od letel čez prepad, drsel še kakih 200 metrov, naposled je pa obležal na plazu nad Okrešljem. Podboršek ga je našel ležečega v znak, z nazaj sklonjeno glavo, roki in nogi je imel razprostrti. Podboršek ga je otipal in zdelo se mu je, da ima najbrž eno roko zlomljeno. Videl je tudi, da krvavi skozi nos in usta, v obraz je bil pa že ves posinel, a nogi je imel trdi. Kljub temu ga je skušal Podboršek z umetnim dihanjem obuditi k življenju. To se mu niti po enournem naporu ni posrečilo.
Podboršek je vztrajal poldrugo uro pri mrtvecu in čakal, če se morda kdo ne pojavi na Sedlu. Ker pa le ni bilo nikogar, je odšel na Okrešelj, kjer je pa našel kočo zaprto. Vzel je mrtvecu njegov nahrbtnik z denarjem in fotografskim aparatom ter drugim inventarjem, nato pa je krenil v Kamniško Bistrico, kamor je prišel ob 16.20. Tam je sporočil, da je našel mrtveca in točno označil njegovo lego, da bo imela reševalna ekspedicija, ki pride iz Logarske doline, mnogo lažje delo. Pokojni Mulej je v Kamniški Bistrici pustil svoje kolo, ker je sploh imel navado, da se je k vznožju planin vozil s kolesom.

Jutro, 1. april 1935
 

eXTReMe Tracker