Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Super Elica

januar 2015

Kazalo objav v vseh letnikih PV

Arhiv PV: objava celotnih številk (PDF)


AN - 03.11.1986
... Igor Badalič (AO Nova Gorica) in Marko Belingar (AO Matica) sta levo od Luknje opremila novo smer, visoka je 60 m in je povsem opremljena (10 svedrovcev in 8 klinov). Prvi raztežaj je VII, A0, drugi pa VI+, vsaj tako sta plezala prva dva, najbrž pa ne bo dolgo brez proste ponovitve. Posvečena je Elici in Emilu Vehar iz Ospa.

AN - 09.05.1988
... Posebno zahvalo zaslužijo tudi vaščani Ospa, še posebej pa Elica in Emil Vehar, zakonski par, ki je dal prostor za tiskovno središče, v njuni kuhinji se je kuhalo in pripravljalo malice, na njunem dvorišču je bila okrogla miza itd. Pa naj ne velja to le za teden tekmovanja, temveč tudi za razumevanje, ki ga tako ali drugače izkazujejo že vsa ta leta, odkar prihajajo v njihovo idilično okolje naši in tuji plezalci.

 

ponedeljek, 26. januar 2015, ob 05:29, Uredništvo G-L, ogledov: 2914

Planinski vestnik 2015/1 - Mire Steinbuch: Za ene plezalska mama, za druge direktorica norcev

Elico sem najprej slišal, čez dobro uro pa tudi – prvič – videl. Z Damjanom Slabetom sva v Ospu plezala smer Luknja. Stal sem v veliki niši, vdolbini sredi stene (od tod ime smeri), ga varoval, s strahom gledal obledele prusike in gurtne na stojišču in premišljeval: "Bi tole zdržalo padec?" Nenadoma sem iz globine zaslišal ženski glas: "Hej, ti, v Luknji! Previsoko si, tam ne boš mogel. Spusti se malo niže in potem nadaljuj počez proti levi."

Pozneje sva na dvorišču njune hiše srkala Emilov (to je Eličin mož) odlični refošk; beseda na besedo in Elica je ugotovila, da imata z Damjanom skupno znanko, zato sta si takoj postala bolj domača. Nazadnje nama je prinesla spominsko knjigo. Ko sem vanjo vpisoval svoje vtise o Luknji, sem bil precej bolj korajžen kakor prej na štantu.

Elica je pri 84 letih še zelo čila in bistra, spomin ima boljši od mene. Sicer se pritožuje, da težko hodi, a to ni čudno, saj je bila pred tremi meseci operirana na nožnem ožilju, tri – po njenem najlepše – mesece maj, junij, julij je bila v sežanski bolnišnici.

Vi niste doma v Ospu, sem ste se priselili?
Najprej sem se primožila k Emilu v Žiri. Ker je leta 1956 dobil službo v Sežani, sva se preselila tja. Ponudili so nama stanovanje, ki mi nikakor ni ustrezalo. Ne samo zato, ker je bilo staro, temveč ker je bila kuhinja v pritličju, soba pa v nadstropju. Nekega dne pride Emil domov in pravi, da so ga prestavili v Osp, na maloobmejni prehod. Tu pa takrat še prave ceste ni bilo, bolj kolovoz. Po vasi je bilo polno kokoši, prašičev in krav; ljudje so bili revni, vendar zelo prijetni in sem jih spoštovala. Ta hiša je bila prazna, ker so se lastniki leto ali dve prej izselili v Italijo; cele družine so z živino vred bežale v Italijo, takrat so jim dovolili, da so šli. In tako sva tu dobila stanovanje.

To je bilo po razrešitvi zone A in zone B?
Da, to je bilo leta 1954–55. Avtobusa ni bilo. Kdor je imel kolo, je bil bogat. Postaja milice je bila daleč, v Rižani.

Mož je bil policaj … miličnik?
Ja, miličnik. Časi so bili hudi. Takrat je dokončal šolo, s še enim kolegom sta bila stalna na bloku. Tedaj je bil še obmejni stometrski pas, vojska in patrole; bili so ilegalni prehodi, naši so bežali čez, ni bilo lepo. A nama ni kazalo drugega, kot da sva ostala in še danes sva tu.

Priprave na vzpon v smeri Super Elica, arhiv Elice Vehar

So bile takrat že smeri v steni?
Ma ne, komaj oseminsedemdesetega so prišli Italijani. Najprej so začeli Tržačani, Luciano Cergol je bil med prvimi, kasneje se je ponesrečil. Takrat je imel leto dni starega otroka, zanj je kupoval jajca in mleko, govoril je slovensko. Lani sem imela obisk iz Trsta, vprašali so me, če se mi en fant med njimi zdi komu podoben. In ta fant mi je rekel, da je Cergolov sin. Po toliko letih me je prišel obiskat.

V, zdi se mi, smeri Internacionala, je bila vpisna knjiga. Pred dvema letoma je prišel Tržačan Paolo Pezzolato in rekel, da jo gre iskat, ker jo bo obnovil in vrnil nazaj. Od takrat ga ni več blizu. Je pa prišel en starejši možak, tudi Tržačan. Ko sem mu povedala za knjigo, je obljubil, da se bo pozanimal, kaj je z njo. Ni več vzdušja, kot je bilo, sprememba je velika, to je kot dan in noč.

Je kakšna razlika med nekoč in danes?
Med letoma 1986 in 1990 ni bilo tujcev, samo naši. Bili so alpinisti, prosili so me, naj jih zjutraj zbudim okoli šestih, danes pa gredo plezalci v steno okoli devete, desete ure. Prej so plezanje jemali bolj zares: gremo plezat, moramo splezati; danes pa – če se spleza, je dobro, če ne, pa tudi. Zdaj so tudi težave s parkiranjem, kakršnih včasih ni bilo.

Kje je sploh dovoljeno parkiranje?
Nikjer. Vouk, lastnik kampa, je odstopil parcelo, računal tri evre na dan, od tega sta bila dva evra konzumacija v lokalu v kampu. Nekdo ga je prijavil, zdaj ni več parkirišča, drugje se pa ne sme. Parkirajo ob cesti proti Gabrovici, kar ni najbolje, ker nekatere domačine moti. Na splošno se parkiranje preganja. Nekateri plezalci, tudi tuji, ki že dolgo vrsto let prihajajo sem, pravijo, da ne bodo več prišli – ker nimajo kje parkirati. Bilo je že nekaj pobud za ureditev problema, toda neuspešnih. Nekateri vaščani so zelo proti, sploh generacija okoli petdesetih let. Danes se tudi spati ne sme več kjerkoli, niti pod steno ne. Ko se je še smelo, je bilo naokoli precej umazano, nekateri niso odnašali smeti, zaradi tega je postala situacija precej kritična.

Elica Vehovar v smeri Super Elica, arhiv Elice Vehar

Kljub vsemu smo se včasih precej nasmejali. Nekega jutra je prišel en plezalec povedat, da se je nekdo podelal sredi ceste, ki pelje pod Babno. Ker sem vedela, katera ekipa je spala tam gori, sem enega poklicala dol in ga vprašala, kdo je to naredil. Jaz ne, jaz že ne – nihče, logično, ni hotel biti kriv … Potem je Robi Rot rekel, da bo zaradi mene on počistil. Med čiščenjem je opazil kose časopisa Gorenjski glas ... Na ta račun je bilo dosti smeha. Takrat je bila to dobra ekipa Kranjčanov. Ko sem bila tri mesece v bolnišnici, so me obiskali.

V resnici s plezalci nikoli nisem imela problemov, morda mi je zato neki vaščan rekel, da sem direktor norcev … mojbog. No, ni me prizadelo, to lahko reče samo nekdo, ki v glavi nima vse urejeno.

Plezalci so bili iz različnih koncev Slovenije, dosti se je pilo. Radi so se zbadali med sabo. Če je postalo preveč napeto, so me poklicali, da sem posredovala, in vse smo rešili brez problemov. Radi so me imeli in me upoštevali. Skoraj ni bilo odprave v Himalajo, da mi ne bi prinesli spominka, magari kakšno neumnost.

Vas so spoštovali …
Zelo …

… zato so vas poslušali.
Dovolila sem, da so spali v prazni, napol podrti hiši; sem jim pa zabičala, da morajo biti tiho, ne razgrajati. Žal jih dosti ni več … Bojča,1 Žige2 … in še preko dvajset drugih. Danes je dosti manj plezalcev, pridejo za le en dan.

Druga mentaliteta.
Da, prav res. Generacija 85–86, največ je bilo Gorenjcev, v glavnem Kranjčani, pa tudi iz Tržiča in Jesenic, je imela nek odnos, več je bilo prijaznosti; zdaj se vsak drži bolj zase, bolj so odtujeni. Res pa je, da me danes nihče več ne potrebuje. Takrat so najprej prišli k meni, hodili po informacije, vodo, ki je drugje ni bilo za dobiti. Kakšen dan je bilo tudi po dvajset nahrbtnikov na dvorišču, da smo kar čez njih hodili.

Ni šlo možu Emilu nočno življenje nič na živce?
Pokonci sem bila tudi do dveh zjutraj. Na dvorišču so kartali za vino. Ko je imel Emil dovolj, je šel spat. Kljub vsemu nikoli ni bilo težav, čeprav je bilo včasih kar živahno. Nekateri so se znali luštno pohecati: "Joj, kako rad bi bil pes od Elice."

V vasi so bili že od samega začetka proti plezanju. Do tujcev so vedno imeli distanco. Midva sva tukaj že šestdeset let, pa sva še zmeraj tujca. Leta 1988 smo imeli zadnje tekmovanje v plezanju. Vaščani niso hoteli imeti nič s tem; na dvorišču sem imela kuhinjo, na hrani sem imela snemalce, ves dan je bil velik cirkus. Za svoje delovanje sem od Planinske zveze Slovenije in Obalnega planinskega društva Koper dobila celo priznanje, častni zlati znak.

Še hranite vpisno knjigo iz 80. let?
Še. Tonač mi je rekel, da bi jo morala dati v planinski muzej v Mojstrano.

Betka Galičič in Cac Langerholc sta navrtala novo smer in jo imenovala Super Elica (6a+). Vi ste jo nato preplezali. Koliko ste bili takrat stari?
Sedemdeset. Včasih jo priporočim komu, ki je prvič v Ospu: "Pa pojdite splezat 'mojo' smer." Nekateri na vrhu zavriskajo, da vem, da so čez.

Je bilo naključje, da ste jo zlezli na svoj rojstni dan?
Ne, ne. To sta organizirala oba Goloba, Tadej in Urban, od Grifa, tudi Silvo (Karo, op. ur.) je bil zraven, pa Betka in Cac. Pod steno so me opremili in mi dajali napotke. Bil je en tak … hec, cirkus. Zdaj pa Grifa ni več, škoda, bil je kvaliteten.

Se strinjam, toda ni prinašal dobička. Kako ste se počutili med plezanjem?
To je bila mešanica veselja in napetosti, nekaj posebnega. Nenavadno prijetno presenečenje, uživala sem. Med plezanjem so mi dajali navodila. Bila sem toliko let poleg, da to zame ni bilo nekaj povsem novega, čeprav sama nisem plezala. Ko je bilo končano, sem si rekla: "No, zdaj sem pa tudi jaz nekaj dosegla."

Mire Steinbuch
Vir: PZS

Oznake: PV
eXTReMe Tracker