Večer, 17.06.04, Narava, gore in ljudje - Lidija Jež: Soriško planino obkrožajo trije vrhovi, najvišji...
Impresije s pomladne Soriške planine
Ves gorski svet na dlani
Soriško planino obkrožajo trije vrhovi, najvišji je okoli 1600 metrov visoki Slatnik
Soriška planina je ta čas vsa v pripravah na naslednjo smučarsko sezono; tik ob cesti, ki povezuje Bohinsko Bistrico s škofjeloškim in na drugi strani s primorskim koncem, je zrasla nova koča, starejšo Litostrojsko kočo pa tudi prenavljajo. Pripravljajo zbiralno jezero za umetno zasneževanje, povečujejo žičnice itd. Toda tudi groba gradbena dela ne morejo zasenčiti lepote, ki jo premore ta planina s svojimi obrobnimi vrhovi. Napotimo se po smučišču proti grebenu. Hodimo mimo nepreglednega rastišča borovnic, ki so zrele šele avgusta, letos pa vegetacija tako precej zamuja. Tik pod grebenom nas že pozdravi polje rumenih pogačic in nato pogled, ki je nepozaben tudi iz filma Na svoji zemlji, pogled na primorsko stran, na Baško grapo. Ko pridemo na greben, je levo Lajnar in za njim Drauh, mi pa se odpravimo na najvišjega od treh vrhov, ki obkrožajo Soriško planino, to je nekaj nad 1600 metrov visoki Slatnik.
Razkošno rastišče avriklja in encijana
Hodimo tik nad Baško grapo, pod skalami, ki so znane kot zelo razkošno rastišče avriklja in encijana. Za avrikelj smo pozni, med blazinicami intenzivno modrega pomladanskega svišča pa je tu pa tam še kluzijev ali kochov svišč (med njima je minimalna razlika, ki jo razpoznajo le poznavalci), kot se uradno imenuje roža, ki ji pravimo encijan.
Ko prehodimo pot s primorske strani, pridemo do velike vojašnice, ki je dobro ohranjena, pod njeno streho pa si danes poiščejo varnost ovce, ki se jih tu kar veliko pase. Kmalu nad njo zavije pot na vrh Slatnika. Srečujemo veliko planincev, ki so izkoristili lep poletni dan za hojo po teh mehkih hribih. Zgovorna gospa nam pove, da je tam gori zares veliko encijana, kar nas še dodatno spodbudi. Vrh Slatnika je zelo lahko dostopen, zato smo še toliko bolj presenečeni, ko se na lastne oči prepričamo, da je na tem vrhu zares nenavadno veliko encijana. Najprej se naužijemo te cvetoče lepote, potem pa seže pogled po vrhovih. Pred nami je Triglav in cela veriga Julijcev; precej snega je še tam gori. Južneje je Črna prost, ki slovi po bogatem rastišču planinskega cvetja, še zlasti veliko pa je madronščice. Severneje je Stol, v nadaljevanju pa so hribi v lahki meglici.
Možic s pogledom na dve jezeri
Obujamo spomine na poti preteklega leta, tudi na brezpotja. Komaj razpoznavamo Mali Draški vrh, takoj pod plečatim Toscem. Levo od te gore pa so Mišelski vrhovi, kjer je tudi brezpotje in zato imajo svizci tam dovolj miru za svoje domovanje. Čisto pred nami je Pokljuka in pod njo Bohinjsko jezero. In že smo pri nižjih vrhovih tik pred nami, ki pa niso zato nič manj vabljivi. Še zlasti zanimiv je Možic, severni sosed Slatnika, ki je edini vrh, s katerega je mogoče hkrati videti obe jezeri - Bohinjski skoraj v celoti, Blejsko pa s predelom okoli gradu.
Lahko bi se odločili, da se bomo vrnili domov skozi Bohinjsko Bistrico, toda tokrat nas bolj vabi Sorica s svojo čarobno okolico. Ustavimo se pri spomeniku Groharju, ki je bil tu doma in sredi pisanih travnikov, še polnih prvobitnega travniškega cvetja, začutimo, da je bil ta pogled mogočen navdih za naše impresioniste. In potem po cesti, ki teče ob Selščici, skozi Zali Log, mimo Železnikov do Škofje Loke in nato naprej domov, vsak na svoj konec Slovenije.
Lep in prijazen je ta svet nad Soriško planino. Primeren je tudi za starejše pohodnike in za otroke, saj je - razen začetnega vzpona - vse skupaj en sam lep sprehod. Bili smo 1600 metrov visoko, toda na dlani smo imeli tako rekoč ves gorski svet.
Lidija Jež