Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Čez Kamniško sedlo!

25.01.1925

dLib.si


Pastirji pred kapelo Marije Snežne na Veliki planini.
V sredini mekinjski župnik Viktor Čadež, drugi z desne Andrej Šlebir - Andrejko, oskrbnik koče SPD na Veliki planini in kasneje gorski vodnik, druga z desne Jožefa Humar - Debevčeva Zefa, ljudska umetnica

Foto: Andrejko Šlebir (1938)

 


Fotografije, ki so dodane članku, so iz arhiva Helene Plahuta, Vilka Rifla in Borisa Štuparja


 

... Mekinje med drugo svetovno vojno
Prve žrtve nacističnega nasilja v Mekinjah so bili, kot drugod na Gorenjskem in Štajerskem, učitelji, redovnice in duhovniki. Iz Mekinj so sredi aprila 1941 v italijansko ljubljansko pokrajino izselili župnika g. Viktorja Čadeža in vse mekinjske uršulinke ter zasegli njihovo premoženje, vključno z zalogami hrane.
Nemci so razpustili tudi dekliško meščansko šolo, šolsko opremo in učne pripomočke pa so iz samostana odpeljali v Kamnik in jih namestili v novo zgrajeni stavbi kamniške gimnazije, današnji Osnovni šoli Toma Brejca, kjer je samostanska šolska oprema vključno z učili še danes. Prav tako so Nemci izselili učiteljsko družino Malešič. Mekinjsko šolo je zasedlo vojaštvo, mekinjski otroci pa so morali hoditi v nemško šolo v Kamnik. Nacisti so hoteli namreč to območje čimprej ponemčiti. Tudi krajevno ime Mekinje so preimenovali v “Minkendorf”...
Mekinje - zgodovina

nedelja, 25. januar 1925, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2493

Slovenec - Viktor Čadež: Rado se zgodi, da ima krojač strgano obleko, čevljar strgane čevlje in da tisti, ki bivajo pod planinami, najmanj lezejo nanje.

To zadnje bi v precejšnji meri lahko očital sebi, ko stanujem takorekoč ob vznožju kamniških planin, v slikovitih Mekinjah, pa me redkokdaj pot zanese gori, dočim cele trume prijateljev planin prihajajo z vlakom, zlasti poletni čas, da pridejo do planin.

Tudi lani je kazalo slabo, ker se je poletje že bližalo koncu in sem planine ogledoval — razun ene majhne izjeme — vedno le še od spodaj; sedaj pa mi je stavil mlajši brat ponudbo za en »skok« čez Kamniško sedlo. Ponudba mi je bila dobrodošla, načrt narejen v nekaj minutah in sicer: skozi Kamniško Bistrico čez Sedlo skozi Solčavo in Luče preko Štajerskega in Kranjskega Raka nazaj v Mekinje, tura, ki se da z lahkoto zdelati v treh dneh.

V nedeljo, zadnji dan avgusta, pozno popoldne, sva se odpravila z bratom proti Bistrici. Precej časa sva srečavala domov vračajoče se turiste, očividno ugodno razpoložene po tako izredno lepi nedelji kot je bila vprav ta, ko je nebo v letošnjem poletju tako skoparilo s solnčnimi dnevi. Pri pogledu na te množice planincev bi človek skoro rabil primero kot jo ima Homer (Il. II. 78 sl.).[Iliada]

»Eýte éthnea efsi melissáon hadináon,
pétres ek glaphirés aiei néon erhomenáon.«

»Kakor če ljudstva čebel v gostih se sipljejo rojih,
kadar iz votle pečine prihajajo vedno in vedno ...«

In to se ponavlja v večji ali manjši meri vse nedelje poletnega časa, če je vreme količka) vabljivo. Zato pa si je Aljažev klub nadel vsega priznavanja vredno nalogo, preskrbeti tem izletnikom nedeljsko sv. mašo v Bistrici. Kajpada bi imelo to pravi pomen le tedaj, če bi se sv. maša redno opravljala ob določeni uri in ob vsakem vremenu, kar bi te menda pač dalo doseči vsaj za čas počitnic. Množica se mi smili ...

Ko sva midva popotna tovariša prišla do Kopišč (536 m), pol ure pred Bistrico (601 m) ali pred »Koncem« — kakor pravijo domačini —, naju je že zajela noč. Zato sva poprosila prenočišča v gostoljubni »Špinovi« hiši in ga tudi našla; imela sva srečo, uživati v resnici pravo slovansko gostoljubnost.

Radovedno sva se ozrla naslednje jutro proti nebu, kakšno vreme se napoveduje: kazalo je prav lepo; barometer je kazal ugodno kakor prejšnji dan. Hitro sem se odpravil naprej proti kapeli v Bistrici, med tem ko so mi gore pošiljale prijazen jutranji pozdrav. Med potjo sem molil brevir. Med tem mi je od časa do časa splaval pogled proti planinam, ki so se žarile v bajni krasoti in tako vabljivo gledale doli. Kar se mi ustavi beseda pri 120. psalmu:

»Levavi oculos meos in montes«
»Svoje oči dvigam proti goram«;

kakor da je psalmist prav za ta slučaj zložil psalm: nehote se je srce vzradostilo in se oko nasičevalo ob pogledu na orjaške planine, te priče božje vsemogočnosti.

Z bratom sva si v pravem pomenu besede bratovsko razdelila opravilo mašnika in strežnika. Škoda, da vlada malone betlehemska revščina glede mašne oprave v bistrški kapeli: kakor neprijetna disonanca te zadene, če jo primerjaš z bogastvom, katero sta narava in umetna roka nanizala krog kapele; dvomim, da bi se v vsej bistriški dolini dobilo zanjo kako lepše mesto.

Po osmi uri hajd na Sedlo! Hodila sva z bratom na moč zložno, ker sva bila prepričana, da le taka hoja dosega namen turistike, in nisva nikakor imela namena, doseči rekord v norem dirjanju po planinah.

Med potjo mi je hodilo na misel, kako sem do sedaj dvakrat naskočil Sedlo, a me je obakrat slabo vreme preganjalo, kot da bi bil Sedlu neljub gost. Spominjal sem se, kako sem pred par leti med silnim viharjem komaj prišel na vrh. Ker so se planinci vsled slabega tedanjega vremena v nenavadno velikem številu zatekli v kočo, je bila trda za prenočišče. Stisnjen v kot slabega ležišča sem prečul noč; na spanje ni bilo misliti. Vrh tega je v sosednji sobi še nekdo neprestano kašljal in tako motil nočni mir. Takrat mi je prišel na misel dogodek iz prakse vaškega zobozdravnika, objavljen v nekem nemškem listu v rubriki za humoristiko. Vaški padar je namreč nekomu izdrl zob, z zobom vred pa tudi precejšen kos čeljusti. Pacient je dal duška svojim bolečinam z glasnim vpitjem, »zobozdravnik« pa je vedel recept zoper vpitje in zavpil nad ranjencem: »Ako mi ne nehaš tuliti, te naznanim radi motenja hišnega miru!«
Pri obnavljanju takih in podobnih spominov sva se z bratom dvigala vedno višje v sladki nadi, da naju bo Sedlo to pot prijaznejše sprejelo.

Dobro uro pod vrhom sva se nekoliko okrepčala ob žuborečem studenčku. Pred odhodom je brat opazoval in stikal po tleh in svoje ravnanje komentiral tako: »S prijateljem Kr. sva ustanovila društvo Krak; člana sva samo midva; on je predsednik, jaz sem tajnik; namen društva je, da eden na drugega paziva, kadar delava izlete, da kdo kaj ne pozabi; izkazalo se je to že večkrat kot prav praktično; zato gledam sedaj, če nisem pustil česa na tleh.« Uvidevši potrebo takega društva sem njega obstoj odobraval, tembolj, ker naj bi pri tem izletu tudi sam užival njegovo koristnost.

Nadaljevala sva pot. To ti je taka pot medicina za slabe živce, slab želodec in kdove kaj še vse. Kar čutiš, kako se ti telo krepča in duh vedri, tako da ti je nazadnje skoro žal, da si že na cilju.

Nekaj minut preden sva prispela na vrh, se je Sedlo naenkrat sramežljivo zavilo v pajčolan goste megle kakor Turkinja zakrije obraz, če se prikaže na cesto. Postalo je hipoma hladno in dokaj temno. Pa morda se še premisli megla! V tem upu sva stopila točno opoldne v prijazno planinsko kočo (1884 m), ki stoji nekaj metrov pod vrhom Sedla (1921 m).

Kako se je prilegla gorka kuhinja! Pa je ni rože brez trnja. Nekako bi rekel svečano razpoloženje, ki človeka obdaja, ko doseže kak višji vrh, je bilo bratu kmalu vsaj deloma skaženo. »Ti, prejle se pa Krak ni obnesel,« je vzdihnil.
»Ali si kaj pozabil pri najinem zadnjem počivališču?« ga vprašam .
»Resnično, nikjer ne morem dobiti nožička; gotovo sem ga pustil pri studenčku, ko sem iz njega zajel vode, potem sem pa pozabil nanj. Pred odhodom sem pa ogledoval le tisti prostor, kjer sva sedela.« Drugega nisem vedel na to, kot svetovati mu, naj se strogo drži Krakovih pravil; pomagati mu pa nisem mogel, ker se sam s takim orožjem nisem oborožil v prepričanju, da en nožiček dvema zadostuje.

Dve uri sva čakala, če se nama bo megla blagohotno umaknila in dovolila malo razgleda vsaj za nekaj trenutkov, pa zastonj! Napisala sva še par pozdravov iz »krasne« goste megle in se podala proti štajerski strani.

Hodila sva dobre četrt ure, ko se nama odpre pogled proti zeleni Štajerski; le Sedlo je še vedno vztrajalo v megleni odeji, pa tudi nebo se je držalo dokaj resno. Pokazal se je Okrešelj in slap »Logarski šum«, ki se je naznanjal tudi s svojim šumenjem.

Pot s Kamniškega sedla proti štajerski strani ne spada ravno med vratolomne, vendar pa tudi ni tako nedolžna, kakor ona proti kranjski strani. Nekaj časa je treba paziti dobro na vsak korak, zlasti če je pot zasnežena, kakor je bila vprav ta čas. Varujejo te sicer dobri železni klini in železne vrvi, in pomagajo ti tu in tam iz skale izklesane stopnice, vendar je treba opreznosti. Kar nehote postaneš malobeseden in resen, in mislim, da bi v takem slučaju tudi samemu Marku Twain humoristična struna umolknila. V tem obstoji deloma pomen turistike, kakor nam je to pri filozofiji razlagal pokojni Krek; pri taki previdni hoji namreč človek pozabi na vsakdanje skrbi in koncentrira vso pozornost na korak, ker en neroden korak lahko zadostuje, da v nekaj trenutkih pride po nemarkirani zračni poti precej metrov nižje, morda na dno globokega prepada ... Pot, o kateri govorim, so delali tri leta; umljivo, saj ko jo prehodiš, se čudiš, kako je bilo sploh mogoče skozi take prečine speljati pot.

»Ali na Okrešlju stopiva v Frischaufovo kočo?« me vpraša brat potem, ko sva imela nevarnejši del pota za seboj.
»Jaz sem za to, da ne,« mu odvrnem; »najin cilj je za danes Piskernikovo zavetišče, tudi ne vem, kako dolgo se bo vreme držalo; žuriva, da cilj doseževa.«
Pa vendar vsaj toliko, da se oglasiva,« modruje brat dalje.
»Naj bo, da počastim Frischaufov spomin, zlasti še, ker se je Frischauf večkrat s posebno ljubeznijo mudil v Mekinjah.« S temi besedami sem se udal bratovemu predlogu.

Dosegla sva Okrešelj, na kojem se nahajajo krasni pašniki, obdani od treh strani od veličastnih gora. Stopila sva v Frischaufovo kočo (1378 m). Komaj sva si privoščila požirek konjaka, je začelo deževati; sprva rahel dež, je kmalu nastala prava ploha; lilo je kakor za stavo. Kaj bi bila midva počela brez zavetja! Čez eno uro se je zvedrilo, in v hipu se nama je odprl očarujoč pogled na Ojstrico in njune tovarišice. Resnično, le roka božjega Umetnika je mogla pričarati na zemljo tako omamljivo lepoto. Dleto Michelangela, čopič Raffaela naj se skrijeta pred to umetnostjo. Nepozabljiv pogled! Človek bi kar užival in srkal vase to morje poezije. Pa kaj se je zmenil kazalec na uri za ves najin umetniški užitek! Čas, rabelj hudi — da govorim s Prešernom — nama je neizprosno narekoval odhod, ako naj se ne izneveriva načrtu.

V koči sva se seznanila z znanim gosp. Fr. Kocbekom in sva v družbi ž njim nadaljevala pot do Piskernikovega zavetišča. Ogledali smo si kraj, kjer je plaz zasul kočo nemškega planinskega društva; »razvaline« se še vidijo. Potem pa naprej po novi od SPD izpeljani poti! Duhovito in drzno izpeljana pot je to ob vodi, ki tvori poznejši slap pod Okrešljem, takozvani »Logarski šum«. Vsak korak domala nudi nov užitek. Kmalu smo bili pod slapom, ki je visok nad 40 m, in zrli navzgor. Ne toliko po obilici vode kot po višini je ta slap vrlo zanimiv, saj po višini presega celo slap Peričnik.

Prišli smo v Logarsko dolino, kojo so nje poznavalci že tolikrat opisovali kot eno najbolj prikupljivih dolin, in ne zastonj. Če govorimo o naravnih biserih naše domovine, tedaj moramo tej dolini prisoditi pač eno najodličnejših med njimi.

Po skoro dveurni hoji smo prispeli do Piskernikovega zavetišča (757 m), ki leži v najlepšem delu Logarske doline. Iz Solčave je do tega kraja, ki je splošno priljubljena izletna točka, izpeljana že taka cesta, da je mogoče po njej voziti tudi z avtomobilom. Radi naraščajočega prometa grade to leto tik poleg sedanjega zavetišča še eno za prenočišča.

Najin tovariš je dobil v zavetišču svojo družbo, midva sva sedla za drugo mizo, srečna, da sva dosegla, kar sva za ta dan nameravala. Pa kmalu je zopet kanila grenka kapljica v kupo veselja.
»Oh, ta Krak!« potoži brat.
»Kaj pa je; ali si že zopet kaj pozabil?«
»Zopet; zdaj pa konjak na Okrešlju.«
»Ti, tvoj Krak je splesnil; glej da ne bo šlo v tretje, ker potem bi moral Krak v penzijon.« Vendar bodi Kraku na čast povedano, da je odslej naprej deloval brezhibno.

Po izbornem počitku sva se naslednje jutro (bil je torek, 2. sept.) napotila proti Solčavi (660 m), gorski vasi v gornjem koncu Savinske doline. Želel sem Solčavo čimprej doseči, da bi mogel tam še maševati, kar se mi je tudi res posrečilo sredi dopoldneva.

Oblaki, ki so se gromadili na nebu, niso obetali nič kaj prida; zato nama z bratom ni kazalo se obotavljati in sva jo hitro mahnila iz Solčave po ozki a lepi cesti proti Lučam (520 m). Dolina, ki vodi tod skozi, je tesna in nudi dovolj zanimivosti. Naju je najbolj zanimala Igla, morda kakih 40 m visoka, pečina, ki se dviga kakor rog nad cesto; pod Iglo pa je presihajoč studenec, tudi izredna prirodna znamenitost. Promet skozi dolino v novejšem času olajšuje avto, ki — vsaj v poletnem času — vsak dan drči tu skozi. Tudi midva bi ga bila lahko rabila, pa sva se ga trdovratno ogibala, ker sva hotela za vsako ceno vso pot od Mekinj do povratka v Mekinje premeriti peš.

Čim bolj sva se bližala Lučam, tem bolj je nebo grozilo z dežjem. Prišedši v Luče sva se u taborila v gostilni »pri Raduhi« (izgov. Rádhi). In zopet so se kmalu odprle zatvornice neba in je močilo namočeno zemljo. Najin načrt pa je bil za ta dan Podvolovljek, dve uri od Luč oddaljen. Proti peti popoldanski uri je vendar prenehal dež, in takoj sva se lotila vprašanja, ali naj izpeljeva nameravano pot ali ne. Skrbno sva tehtala razloge za in proti toliko časa, da je nastopivši mrak na en mah presekal gordijski vozel: morala sva se sprijazniti z mislijo, da prenočiva v Lučah »pri Raduhi«. Izborno prenočišče, kakršnega se nisem nadejal, je nekoliko vsaj odtehtalo zamudo časa. Ko sem naslednje jutro do sedme ure zadostil svojim stanovskim dolžnostim, sva z bratom krenila proti vasi Podvolovljek (650 metrov), ki leži v kotlini pod prelazom Kranjski Rak in ima svojo podružno cerkev sv. Antona Pušč., spadajočo pod Luče. Nisva se mogla načuditi lepoti te skrite cerkvice. Vse, kar vidiš v cerkvi, je snažno, okusno, zadovoljujoče tudi umetniški čut. Kdo bi pričakoval v takem kotu tako prijazen božji hram! Zato pa tudi čast vsem, ki imajo zasluge pri tem!

Zadnja pot navkreber na tem potu naju je čakala. No, nahrbtnik nama ni delal težav, ker je izgledal v primeri s prvotno rejenostjo kakor jetičnik, ki mu bijejo zadnje ure. Kakor sicer pot od Podvolovljeka do vrha Kranjskega Raka (1031 m) ne nudi nič posebnega, tako je popotnik bogato odškodovan, ko pride na vrh in se odpre pred njim idila planinskih pašnikov. Ah, ta planinski raj, ta krasota narave, ta izliv in odsev večne lepote!
Človek bi kar na ves glas zapel:

Le imejte krasne svoje
vi ravnine in vrté,
dajte mi planine moje,
dajte moje mi gore!

Da bo potopis do zadnje podrobnosti natančen, naj tu vpletem dogodljaj iz zadnjega kosa najinega potovanja. Bilo je blizu poldneva, ko sva stopila v priprosto kmetsko hišo, da bi si tam privoščila zadnji prigrizek, na prostem je bilo prehladno in premokro. Gospodinja na obisk ni bila pripravljena; zdelo se ji je, da ji obilne smeti po hiši ne bodo delale časti; zato je hitro začela z neposredno pripravo za pometanje. Nama pa ni bilo nič kaj všeč, da bi nama snagoljubna žena skromen prigrizek mešala s prahom. Prošnji: »Mamica, pa boste rajši po tem, ko odideva,« se je brez ugovora udala, ne kakor da bi bila svoje nazore o stanovanjski higijeni usmerila po najinih, ampak pač iz neparfumirane uljudnosti; zato pa časten ji spomin!

Prišla sva v dolino Črne in veselega srca — še nebo nam je sekundiralo, vsaj v toliko, da naju ni močilo — sva sredi popoldneva dosegla najino izhodišče potem, ko so noge že precej glasno dajale na znanje, da so nama za ta dan dovolj hlapčevale. Tako sva brez večje nesreče dokončala potovanje v trdni nadi, da naju v prihodnje »Krak« nikdar več ne bo pustil na cedilu.

g. Viktor Čadež
Slovenec, 25. januar 1925
 

eXTReMe Tracker