Jutro - Andrino Kopinšek: Tura celjskih alpinistov na Matterhorn!
To je ime čarobnega velikana, ime najlepše gore celokupnih Alp. Že samo ob zvoku tega imena utriplje srce hitreje in spomin pričara še enkrat vso ljubko domačost zermattske okolice. Šele navaditi se morajo uboge oči na to nad vso krasno sliko, na ta novi svet ledu in snega. Nižje se penijo v divjih skokih skozi temne, pravljične gozdove ledeniški potoki in drvijo v dolino. Navpične konture Matterhorna se ostro odražajo v večernem nebu kot pastel smaragdnozeleno — modro — belo in vijoličasto. V polkrogu ga pa obdajajo njegovi ledeni trabanti, od Monte Rosa do Weisshorna.
S krvjo je pisana njegova kronika in na zermattskem pokopališču je končal marsikateri obupni boj. Ure in ure smo občudovali »Zermattskega leva« in mislim da ga bi lahko tedne in mesece ...
V petih urah zložne hoje smo dospeli iz Zermatta peš mimo Schwarzsee hotela v kočo na Hornli. (Cabane du Cervin — 3300 m). Ta koča je ena najlepših razglednih točk Švice. Urejena je zelo praktično, ima pa samo skupno ležišče, brez vsakoršnega luksusa, ni oskrbovana, kratkomalo — ideal pravega in skromnega alpinista. Zraven ležeči hotel »Belvedere« pa služi turistom, katerih najvišji cilj turistike je dobra jed in pijača. Sicer pa najdeš to kategorijo v obilni meri tudi pri nas. Za nas je bil ta hotel najnevarnejša točka cele ture; kajti proti silno eksponiranim cenam ni pomagal ne cepin, ne vrv, ne dereze.
Kakor pri vsakem večjem hotelu v Švici, je bil tudi tukaj velik daljnogled, s katerim smo zasledovali plezalce natančno do vrha Matterhorna. Daljnogled ima avtomatično napravo: za 20 centimov lahko gledaš tri minute. Na našo srečo pa je bil aparat pokvarjen in mi smo to priliko izrabili ter ga okupirali za cele ure. Na terasi pred kočo so posedali turisti vseh dežel s svojimi vodniki in pogovor se je sukal največ okoli Matterhorna.
Vodniki iz Zermatta in okolice kakor tudi iz Val Tournancha veljajo za najboljše v Alpah. Pravi gorski tipi, tehnično in praktično popolnoma izvedeni ter najmodernejše opremljeni. Napram turistom, ki hodijo brez vodnika, so navadno redkobesedni, posebno kar se tiče informacij. Mi se zaradi tega ne moremo pritoževati, kajti z nami so bili prijazni in mi ne bomo tako zlahka pozabili veselih uric na Hornliju. Izvedeli smo marsikaj interesantnega o njih življenju, o različnih rešilnih ekspedicijah, o lanskem snemanju filma »Boj za Matterhorn« in mnogo drugih zanimivosti.
Koča na Hornliju je sicer majhna, toda prava akustična dvorana za turiste, ki si krajšajo čas s spanjem. Zunaj na terasi pa je vse živo. Komaj stopi turist pred kočo, že mu vrže vodnik zanko okoli prs in ga še popolnoma zaspanega odžene v jasno mesečno noč.
Tudi mi smo se podvizali ter navezali. Razdeljeni smo bili v tri partije, vsaka po dva moža. Sedaj velja! Kolikokrat smo poprej govorili o tem vzponu, kolikokrat smo študirali pri Piskerniku v Logarski dolini Matterhornsko literaturo in kolikokrat smo fantazirali zopet in zopet o tem hribu! Če smo plezali po domačih stenah ali grebenih, če smo prečkali ledenike v tujini, vedno smo imeli pred očmi njegovo ponosno piramido. Vedno je bil Matterhorn cilj našega hrepenenja.
Plezanje samo na sebi treniranemu alpinistu ne dela nobenih posebnih težkoč. Vsekakor je pa treba upoštevati nepredvidene težkoče, n. pr. padajoče kamenje, nenadna izprememba vremena, plezanje v temi, posebno pa gorska bolezen. Številne žrtve pričajo jasno dovolj o nevarnostih.
Vstop na takozvani »Absatz« je navpičen in vodi skozi celo vrsto kaminov hitro navzgor. Precej daleč nad nami zasveti tu in tam žarek električne svetilke, levo pod nami si išče druga celjska garnitura v temi, neprostovoljno, novo varianto. Daleč doli pa preklinjajo kar v štirih jezikih, kajti kamenje, ki ga rušijo zgornje partije na nje, gotovo ni na programu njihovega dopusta. Mojemu tovarišu je vedno bolj jemalo sapo in končno ni mogel več naprej. Nazadnje je rekel, da naj pot sam nadaljujem. Če bi si pa opomogel, bi se pridružil eni izmed naših dveh partij, ki so bile še za nami oziroma, bi čakal na naš povratek.
Med tem pogovorom nas je dohitela tuja partija dveh gospodov in ene dame. Ko so videli, da sem brez vrvi, (vrv sem pustil namreč za vsak slučaj tovarišu) so me povabili, naj se pridružim njim. Z velikim veseljem sem sprejel to ponudbo. Žalibog je trajalo to veselje le četrt ure, kajti kmalu sta začela dva izmed njih pešati zaradi gorske bolezni. Tako sem se pridružil še trem partijam in sem imel obilo prilike proučevati to bolezen.
Dospeli smo do Moseleyeve ali — kakor smo jo mi krstili — »Mojzelesove Platte«. Ta plošča, na kateri se je ponesrečil znani alpinist Moseley, je baje najtežje mesto švicarskega grebena. Plošča je skoraj navpična, visoka kakih 15—20 m, ima pa varne in dobre prejeme in stopinje, tako da mi ni delala nikakih preglavic. Trebalo pa je tudi tukaj previdnosti, kajti do Furgg Gletscherja bi celo brez vodnika našel pot v kakih dvajsetih sekundah.
Ko so prvi žarki vzhajajočega solnca začeli poljubljati vrhove Monte Rose, sem baš vlekel preko plošče gospodično iz Pariza, ki pa je bila na žalost bolj težka kakor srčkana. Plošča prehaja v kratek kamin in ta nas dovede po nekaj metrih do Solvayeve koče (4000 m). Ta stoji na čudovito eksponiranem mestu, kakor da bi bila prilepljena na steno. Okoli in okoli divje strmine, ki padajo z eno stranjo na Furgga z drugo pa na Matterhornov ledenik.
Koča nudi v sili prostora dvajsetim do petindvajsetim osebam. Opremljena je vzorno. Prenočevati je tu strogo prepovedano, razen v sili; to pa zaradi kamenja, ki bi ga rušili turisti na spodaj idoče parti je. Noč in dan drve kamene lavine po obeh rebrih. Skale vseh kalibrov frčijo proti ledenikom, se raztreščijo na tisoč in tisoč drobcev in kamor priletijo, dvigajo oblake prahu. Zdi se, kot da bi ves hrib oživel, povsod slišiš tulenje, ropotanje in prasketanje.
Tudi mi na grebenu nismo bili varni pred obstreljevanjem, zato smo se večkrat nervozno stiskali k stenam in iskali zavetja pod previsi. Skrbeli smo pa samo za glave, za ostale »manj vredne« dele telesa ni bilo časa. Vodnik, ki je bil isti dan stotridesetič na vrhu, nam je pravil kako so pred nekaj dnevi reševali neko angleško damo, kateri je kamen izbil oko in popolnoma zdrobil zgornjo in spodnjo čeljust. Privezali so jo na nosilnico in jo spuščali po vrveh navzdol. Kadar se je zbudila iz nezavesti, je tako tulila, da so jo slišali v koči na Hornliju.
V koči me je dohitel sopotnik, ki se mu je godilo približno kakor meni. Hodil je z različnimi partijami dokler ni priromal sam do mene. Vsa vesela sva se navezala in jo udarila proti vrhu. Greben je tukaj še bolj eksponiran in strm, zato pa mestoma zavarovan. Daleč pod nami so ostale druge partije, ki jim je primanjkovalo zraka. Plezanje je nekoliko oviral nov sneg.
Na nekaterih poledenelih mestih je bilo treba sekati stopinje. Blizu vrha, na takozvani »strehi«, postane pot bolj položna. Od tu sva mi dva večkrat počivala, zadnjih petdeset metrov vsakih deset korakov — in kakor ribe na suhem lovila sapo. Končno sva prišla na vrh. (4505 m).
Razgled. Vse to, kar je zrlo naše oko v teh dvajsetih minutah, ni mogoče popisati. Imela sva srečo. Bil je prekrasen dan, kakršnega tudi vodniki že dolgo niso pomnili. Človek vidi preveč na enkrat — predaleč. — Proti vzhodu te pozdravlja skupina Mischabel, desno od nje se razprostira snežnobeli Monte Rosa s svojimi sedmimi vrhovi. Sledi nevarni Lyskamm, Castor, Pollux in široko se razprostirajoči Breithorn, kateremu pada hermelinasta odeja tja do Theodulovega prelaza. Na drugi strani se dvigajo iz ledenikov mogočne stene Dent d' Herens, Dent Blanche, Zinalrothorn in zasneženi Weisshorn. Proti severu leži Berner Oberland s svojimi štiritisočaki. Zadaj proti zahodu se pa mogočno dviga ledena kupola kralja Alp — Mont Blanca, kakor monument prave lepote. Pod nami okoli se pa blišči kot srebro, dvainpetdeset ledenikov. Preveč za teh bornih dvajset minut — preveč!!
Toda čas beži. Hitro nas je še na vrhu fotografiral za nama došli tovariš, nakar smo se spustili oprezno navzdol.
Zvečer sedimo zopet na terasi pred kočo in naše oči se ne morejo ločiti od »njega«. Še enkrat preplezamo v duhu vso dolgo pot, še enkrat se ozremo na njegove strme grebene, potem nam oblaki zastro pogled. Mi pa nosimo doživetja na tej turi v srcu — hvaležni, da smo bili obdarjeni z najlepšim, kar premorejo švicarske planine.
A. Kopinšek
Jutro, 25. avgust 1929