Jutro: Krasna je slovenska zemlja od hrvaške strani in od vzhodne in zapadne meje gori preko Triglava in jo občuduje vsak domačin in tujec in nobeden se je ne more nagledati.
Poglejte te nebotične snežnike, te z gozdovi porasle gorice, ta s žitom posejana polja, pašnike in travnike. Ali najdete na svetu kaj lepšega? In po vsem tem prostranstvu so posejana mesta, trgi in vasi in nad njimi se vzpenjajo v nebo položni zvoniki in okajeni dimniki, znaniki dela in počitka. In ni človeka, ki bi šel preko te toplote in mimo nje in je ne bi občudoval. Po nji se pasejo oči in po nji hrepeni duša, zaprta v zatohlih prostorih velikomestja.
Da bi bila ta lepa narava tudi slehernemu dostopna, bogatemu in revežu, da bi jo mogel doseči in si jo ogledati v njenem najoddaljenejšem kotičku, v njenem tajnem skrivališču, daleč od pogleda vsakdanjega potnika, zato skrbi že desetletja naše neumorno »Slovensko planinsko društvo«, naš »Putnik« in razna mestna društva za povzdigo tujskega prometa. Veliko je bilo v tem pogledu storjenega v naših krajih, a veliko bo še treba, preden se bodo naši kraji lahko merili z onimi kulturnih držav na zapadu. Na vse razgledne točke, na vse večje vrhove naših planin vodijo lepe stezice, skoraj vsa pota, ki se jih poslužuje ne samo domačin, temveč tudi tujec, ako hoče dospeti po krajši ali zanimivejši poti iz kraja v kraj, so zaznamovana od gori imenovanih društev.
Na lepih razglediščih, vrh vzponov, v senčnatih kotičkih so postavljene klopice in celo mize, kjer se utrujeni popotnik lahko odpočije in navžije nenavadne lepote, ki mu jo s te točke nudi sicer tako neradodarna narava. Hodiš uro in počiješ, hodiš dve, tri ure in že se ti zasmeji nasproti na lepem varnem mestu zgrajena planinska koča, kjer se lahko okrepčaš in pripraviš za nadaljnje potovanje. Zaiti vso pot ne moreš, ker te tega varujejo markacije in kažipoti na vseh križiščih. Torej, človek, kaj hočeš še več?!
Da, vse bi bilo lepo in v redu, če bi le ne bilo — pobalinov. Toda paglavci, pa naj bodo mladi ali stari, preprosti ali študirani, ti mnogokrat pokvarijo najnedolžnejše veselje.
Greš recimo iz Kamnika na Stari grad. Vodiš večjo družbo izletnikov. Vroče je, da bogpomagaj, pa tolažiš ljudi, le počakajte, kmalu smo v senci in tam pod skalo je miza in klop, pa se boste dovolj odpočili. In res prideš do označenega mesta, pa te namesto klopi in mizice čaka le prazen štor. Nekdo je iz zgolj razposajenosti in postavljanja izruval klop in mizico ter razmetal njih sestavne dele po grmovju na vse štiri strani sveta.
In zopet gre večja družba v Kamniško Bistrico. Pot iz Kamnika do izvira Bistrice je tako znana in tako lepa, da je ne zgrešiš niti o polnoči. Pa prideš do mesta, kjer te je opozarjala lepa plošča planinskega društva, da je od tam pet minut stranpoti do enega najzanimivejših pojavov v naših Alpah, do naravnega mostu in lepega mogočnega slapa Bistrice: Predaselj. Toda pobalini, pa naj bodo stari ali mladi, so s palicami ali s kamenjem odbili leseno ploščo z napisom in jo vrgli bogve kam. In tujec ali človek, ki je prvič v teh krajih, gre mimo in niti ne sluti, kako zanimivo stvar da je prezrl.
Še en primer: V Kamniški Bistrici se pri mostu čez potok Belo odcepi pot pa Konja in Ojstrico. Greš od tod dalje po krasni belski dolinici dobre pol ure, pa se lepa pot zopet deli. Obe novi poti sta enako široki in enako razhojeni, toda po kateri naj gre neznanec, če ne bi bilo kažipota. Tako pa se ustavi in bere: Predaselj, Molička Planina toliko in toliko ur v to smer, k slapu Ogrlice toliko in toliko v to smer. Ti zaupaš napisu in greš v naznačeno stran. Pa prideš ravno narobe. Pobalini, stari ali mladi, so imeli tudi tukaj svoje prste vmes, pa so izruvali drog z napisnima ploščama in ga postavili ravno v nasprotni ogel križ- pota. In na ta način je seveda vsa smer zgrešena in kažipot naravnost v napotje.
Tukaj sem navedel le par primerov, na katere sem slučajno naletel v kamniškem okrožju. Da se pa to dogaja redno vsako leto povsod v vsej naši lepi domovini, o tem lahko pričajo potniki in turisti, domači in tuji, le vprašajte jih, pa vam povedo več, kakor si mislite. In to se dogaja v krajih, koder hodi navadno le inteligenca, študenti in tako naprej. So pa tudi bližnjice, iz vasi v vas, čez hrib ali skozi gozd. Tjakaj turist redko zaide in teh potov se poslužujejo bolj domačini.
Recimo iz Tunjic v Zalog. Tam je pot rdeče zaznamovana. Toda nepridipravi tudi tukaj ne mirujejo. Ker ni nobenih kažipotov, razen pri začetku poti, prečnih stezic pa seveda vse polno, pa ti gre takšen kujon, vzame nož ali kar sekiro in se spravi na znamenovano drevo, pa odkrhne meni nič tebi nič s predmetom zaznamovani del od debla, ali pa ga zamaže s prstjo. Jaz mislim, da je v vsem tem početju poleg lahkomiselnosti in fantovstva večkrat tudi precej zlobe in sicer zlobe, ki povzroči lahko na nevarnem mestu poleg zamude tudi potnikovo smrt.
Težko se je s takim zlom boriti, vendar naše občinstvo ne more čakati križem rok, da samo od sebe neha, temveč se je treba z vsemi močmi in sredstvi zoperstaviti. In jaz mislim, da bi v tej smeri, v pobijanju pobalinstva lahko neprecenljivo mnogo storila duhovščina s prižnic in učiteljstvo v šolah. In potem bi tudi sodišča vseh vrst proti takim kršitvam zakona morala nastopiti z vso strogostjo, ker je po mojem mnenju zlovoljna nepotrebna poškodba in uničevanje tuje lastnine mnogo bolj kazniva, nego li tatvina iz siromaštva.
R. P. P.
Jutro, 25. avgust 1929