Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Sijajen smuk dveh Slovencev

Slovenec: Smučarske tekme na Pokljuki
Pokljuka, 25. januarja 1935

Ob nespremenjenem lepem vremenu in pri odličnih snežnih razmerah se tukaj predvaja naprej drugo kolo tekmovanja za vseslovansko državno in zvezno smučarsko prvenstvo. Temperatura je bila nekoliko nižja kot po navadi, vendar to ni zmedlo tekmovalcev in občinstva, ki so se navsezgodaj zjutraj začeli podajati proti Lipanski planini. Večina je ostala na mestu, kjer je bil določen cilj v smuku.

Kakor smo že poročali, je bil cilj določen pod kočo na Lipanski planini. Tam se je začelo okrog zvezinih odbornikov zbirati ostalo občinstvo, dalje pa se je povzpelo po progi le maloštevilno občinstvo in maloštevilni smučarji, ki se niso udeležili tekem ter se ustavili v koči na Lipamski planini, kjer je bila postavljena rešilna postaja. Tam sta opravljala svoje posle dr. Bonač in dr. Vučnik, toda danes brez bolnika. Na vsej, sicer izredno nevarni, progi ni namreč prišlo niti do najmanjše nezgode. Kdor je pred tekmovanjem gledal neverjetne strmine, preko katerih se je vila z zastavami zasajena proga, ni verjel, da bo sploh kak tekmovalec prišel cel na cilj. Od Lipanske koče do vrha, kjer je bil zalet, je približno poldrugo uro hoda po strmem vzponu z okoli 400 m višinske razlike. Radi tega je razumljivo, da so se povzpeli na vrh skoraj izključno le tekmovalci in odborniki in samo še nekaj najbolj nebrzdanih radovednežev.

Proga, ki so jo zvezini odborniki raztolmačili tekmovalcem sinoči, bi se dala v celoti razdeliti na šest delov. Takoj z zaleta se spusti po zelo hudi strmini kakih 400 m, zavije že pred iztekom strmine na levo (računano od začetka proti cilju). Tam so bili postavili prva nadzorna vratca. Ker je bil zavoj zelo oster in je bila strmina zelo huda, je obstojala za tekmovalce tukaj velika nevarnost, da jih velika brzina, ki jo dobijo, od zaleta do teh vratc, ne požene mimo vratc dalje v kotanjo, ki se konča šele kakšnih 100, m pod vratmi. Sneg na tej prvi strmini je bil danes izredno trd, radi česar so nekateri tekmovalci v stoji kristijanije enostavno drčali čez vso strmino in nato zavili skozi vratca na levo.

DO SEDLA
Od vratc se je vila nato proga preko zasneženih kotanj do sedla, kjer so bila druga nadzorna vratica. Ta del proge so smučarji imenovali »tobogan«, to pa radi tega, ker vodi po zelo valovitem svetu iz ene kotanje v drugo. Približno sredi tega »tobogana« je bil kak meter visok navpičen padec. To mesto, ki je bilo za marsikaterega smučarja usodno, so tekmovalci krstili za »skakalnico«. Od drugih nadzornih vratc, to je od sedla, se je nadaljeval najnevarnejši del proge, dolg kakih 200 m. Ta del proge je vodil preko strmega, svojih 38 stopinj nagnjenega previsa, ki ga je bilo treba prečkati. Ker je bil tukaj sneg tako trd, da se ni udal niti za centimeter, je bil smuk čez to strmino brez padca prava umetnost. Takoj pod strmino so bila tretja kontrolna vratca in odtod je zavila proga skoraj pravokotno na levo v zmernejše ozemlje, ki pa je vodilo skozi razredčene jelkine nasade. Ker je bil tu sneg nekoliko- boljši, je bil to še najboljši del proge. Približno na koncu tega gozdiča so bila spet kontrolna vratca. Proga zavije nato preko malega in le kakih 20 m dolgega sedla v zadnjo, kakih 200 m dolgo strmino, ki se končuje v ravnem, podolgovatem rilcu, na katerem koncu je bil postavljen cilj. Od izteka zadnje strmine v rilcu so bila postavljena peta in zadnja nadzorna vratca.

NA VRHU PROGE
je bilo že kako poldrugo uro pred začetkom tekmovanja zelo živahno. Prvi so bili tam zvezini odborniki, počasi pa so prihajali drug za drugim tekmovalci s smučkami na hrbtu. Zaradi prevelike strmine je večji del tekmovalcev strmo progo raje prehodil. Dasi je bil začetek tekmovanja določen za 12. uro, so bili vsi tekmovalci zbrani na vrhu že okoli 11. Malo pozneje sta se pojavila zvezi na odbornika Pelan in Beltran. Po prvi strmini se je od časa do časa spustil za poskus kak tekmovalec. Tekmovalci so kmalu namazali svoje smučke in pripravili vse ostalo. Nato pa so sedli po pobočju, v katero je precej vroče solnce upiralo svoje žarke.
Tudi zabave ni manjkalo, ter so preganjali smučarjem dolg čas oni, ki so vedno dobro razpoloženi. Tako je Joško Janša razlagal, kako obstoja pri smučanju čez take strmine, kakor ležijo pred njimi, velika nevarnost, da se smučke vžgejo. Ko pa se je Zagrebčan Žinga povzpel preblizu nekega zasneženega previsa, ki je visel nad skalovjem na mojstranski strani, pa je Janša takoj pozval Žingo, da se ustavi, ker se mu drugače lahko pripeti, da se brezplačno pripelje na področje mojstranske občine. Okoli pol 12 se je spustil na progo dr. Kmet, ki je odšel na svoje mesto k drugim vratcem, kjer je bil sodnik. V krasnem smuku je dirjal ves čas ob zastavicah in izginil na levo ter se že v naslednjem trenutku pojavil nad sedlom in se tam utaboril.

ZAČETEK
Par sekund pred 12 se je slišal močan Pelanov glas: »Pozor, smuk!« Takoj zatem se je slišal še kratek češki vzklik: »Ahoj!« In že je zdrčal ob zastavicah Čeh Vaclavek. Po par sunkovitih kristjanijah je precej previdno zvozil prvo strmino in zavil na levo skozi prva vratca. Ko je vozil mimo njih, je kazala ura štoparica okoli 25 sekund. »Tobogan« je zmagal še precej dobro in še dovolj hitro zdirjal skazi druga vratca za sedlo. Ko smo še občudovali tega Čeha, kako jo reže skozi »tobogan« in kako srečno zdirja čez »skakalnico«, je že odbrzel za njim njegov češki tovariš Skrbek. Dočim je Vaclavek prvo strmino vozil zelo previdno se je nameril Skrbek naravnost navzdol ob zastavicah. jasno je bilo takoj, da ne bo mogel pravočasno zaviti na levo skozi vratca. In res ga je pred vratci, ko je v sunkoviti kristjaniji hotel zaviti na levo, vrglo. Izgubil je par sekund, se hitro pobral in srečno prevozil »tobogan« ter izginil nato skozi druga vratca za sedlo. Kot tretji se je po »ahoj!« vzkiku odtrgal z vrha Čeh Štehlik. Krasno jo je vil v sunkovitih kristjanijah proti vratcem, malo zavrl in srečno oddirjal v »tobogan«. Videlo pa se je, da se je po tej prvi strmini preveč ojunačil in se je radi tega skozi »tobogan« pognal z vso močjo. Pa so se zopet pokazale zle posledice: pri »skakalnici« je v velikem loku švignil po zraku, nakar se je strahovito zaprašilo. Za hip je Štehlik izginil, pa se je že spet izkopal iz snega in se kmalu izgubil za sedlom. S tem pa, ko se je Stehlik pobiral v »toboganu«, je na vzklik »smuk« odrinil z vrha

NAŠ ČARMAN
(št. 5). Kratek del gornje strmine od zaleta dalje se je spustil v ostrem smuku, nato pa preskočil v stojo kristjanije in v tem položaju dirjal obrnjen na desno stran čez vso prvo strmino. Zaradi zadostnega prvega sunka je imel dovoljno brzino, tako, da je prevozil ta del proge do prvih vrat v 14 sekundah. Tam je bliskovito preskočil za 180 stopinj iti jo užgal v krasnem tempa v »tobogan«. Njegova brzina pa je bila le prevelika in se ni mogel na »skakalnici« držati na nogah. Za hip se je zaprašilo, toda že v naslednjem trenutku je dirjal proti sedlu.

MUSIL PADE
Medtem se je že slišal zopet »ahoj« klic in po strmini je zdrčal Čeh Musil. Rezal je po strmini preredke kristijanije ter je dobil veliko brzino, ki je bila zanj usodna. Sredi prve strmine ga je vrglo, ga odbilo zopet od trde snežene podloge in ga v velikem loku skoraj zakopalo v snegu. Ker pa je bila podloga preveč trda in ker si je Musil pri tem zapletel še noge, se ni mogel odkopati drugače, kakor da je snel smuči. Vse to pa je trajalo že predolgo. Mimo njega je švignil Praček , ki je v sijajnem tempu po par sunkovitih kristijanijah zdirjal skozi prva vratca in že čez pol sekunde izginil čez »tobogan« in nato za sedlom. Zdirjal je z veliko naglico, da je gledalcem zastajal skoraj dih in jasno je bilo, da ga bo vsaj v tem delu proge razen Harrerja le težko kdo prekosil. Medtem je Musil uvidel, da je izgubil precej časa in je izstopil. Kot sedmi je zletel Žnidar. Spustil se je po prvi strmini skoraj naravnost in takoj se je videlo, da ne bo mogel vzdržati ovinka na levo. In res, ko je zavijal v prva vratca, ga je radi velike brzine, ki jo je imel, vrglo mimo vrat po strmini navzdol. Hitro se je sicer pobral in se vzpel nazaj na progo, toda njegov padec je zadostoval, da ga je potisnil nazaj za lepo število mest. Ko je Žnidar vozil skozi »tobogan«, se je z vrha utrgal Heim, poleg Pračeka naše največje upanje. Po par sunkovitih kristijanijah je s strahovito brzino švignil skozi prva vratca in že prehitel v »toboganu« na »skakalnici« Žnidarja, ki ga je tam vrglo. Vrglo pa je tudi Heima; oba pa sta se hitro pobrala ter se podila proti sedlu: spredaj Heim, za njim Žnidar.
Teh prvih osem tekmovalcev je predstavljalo našo in češkoslovaško državno moštvo. Že po teh zaletih je bilo jasno, da se bodo naši v primeri s Čehi držali odlično.

NADALJNJI TEKMOVALCI
so vozili za zvezino prvenstvo. Prvi je za to prvenstvo nastopil Lado Golob (št. 9). Na prvi strmini je dopustil preveliko brzino in je v velikem loku padel ter drčal ležeč po strmini, dokler se ni zopet pobral in dirjal naprej. Imel pa je smolo in pred vratci ga je potegnilo pod progo ter je izgubil mnogo časa, da se je zopet povzpel na progo.

Z »OJ ZDAJ GREMO«
je odrinil kot deseti Janša . V krasnih sunkovitih kristijanijah je dirkal navzdol in se držal odlično. Le proti koncu strmine ga je malo pritisnilo ob sneg, pa samo za spoznanje. Izgubil je kvečjemu eno sekundo in že je dirjal skozi »tobogan« in se kmalu nato pojavil na cilju. V približno enakih presledkih so sledili nato ostali tekmovalci, njih 44 po številu. Mariborčan Stopar je imel št. 33, Letner 29, Jurič 40. Vsi so se držali odlično. Posebno Mušič in Stopar sta dala že na začetnih strminah slutiti na dobre uspehe.

OD SEDLA SKOZI OSTALA VRATCA IN NA CILJ.
Z neverjetno brzino, ki zahteva absolutno prisotnost duha in velik pogum, so tekmovalci dirkali čez najstrmejše dele proge, to je prvih 100 m od sedla, ter se izgubljali skozi jelkino kulturo ter naprej za obronkom in po zadnji strmini na cilj. Le redki pa so bili, ki so prevozili prvi del od sedla brez padca. Že kar prvi Čeh Vaclavek, ki je priletel v ta previs z veliko hitrostjo, se je v drugi prekopicnil, pa je vkljub temu hitro odkuril naprej, zavil za obronek in se v naslednjem hipu že znašel na cilju. Njegov češki tovariš Skrbek je padel na strmem pobočju pod sedlom kar trikrat. Štehlika je vrglo že kar v začetku strmine, drčal je naravnost navzdol ter je precej izgubil, da je zopet prišel na progo. Odlično pa se je držal na tem previsu naš Čarman. Prevozil ga je z najostrejšo hitrostjo ter v elegantnem loku odkuril skozi gozdič za obronkom in je že bil na cilju. S hudo brzino je priletel izza sedla na strmino tudi Jurič, ki ga je pa žal v zavoju proti gozdu, ko je zavijal v sunkoviti kristjaniji, vendarle vrglo, pa je zgubil komaj par sekund in že je zginil za obronkom pred zadnjo strmimo, ki je v bliskovitem tempu prevozil in se že znašel na cilju. Krasno je zvozil strmino tudi Stepar, ki je na sedlu bolj zaviral. Krasno se je držal Celjan Mejovšek, ki pa je pri prehodu v gozd padel ter s tem zgubil precej časa. Tudi Ilirjan Čop ter Robič in Zore iz Kranjske gore ter Cizelj in Letnar so vozili zelo lepo. Zelo zanimivo sliko je nudila zadnja strmina. Kakor smo navajeni gledati v zimskosportnih filmih, tako so se pojavljali za obronkom na vrhu zadnje strmine posamezni tekmovalci ter kakor blisk takorekoč frčali po zadnjem pobočju na cilj. Splošno sočutje je pa vzbudil Jože Černič, ki se je sicer odlično držal, pa je imel fant smolo in se mu je na zadnji strmini zlomilo okovje. Korajžno pa je kljub temu primahal z eno smučko, seveda z zakasnitvijo, na cilju.

AVSTRIJEC HARRER NA PROGI
Bilo je točno 12.58, ko se je na vrhu utrgala št. 59: Avstrijec Franc Harrer, trener naših alpskih smučarjev. Kakor blisk je v elegantnih sunkovitih kristjanijah drvel tik ob zastavicah po prvi strmini, da je dih zastajal gledalcem. Čeprav je imel visoko starino številko, je krasno pasiral vse luknje, ki so jih napravili njegovi predniki. Toda luknja, ki jo je napravil Čeh Musil, je bila vendarle prevelika, da bi jo mogel Harrer ob bliskovitem smuku zmagati. Zaprašilo se je in Harrer ie napravil par saltov, pa je že bil avtomatično zopet na nogah in divjal naprej, kakor da bi padal. Že se je pojavil na sedlu pri drugih vratcih. Kdor ga je na tem mestu videl, se mu je zdelo nemogoče, da bi zdržal v tem tempu čez nevarne strmine. Pa ni bilo niti trenutka časa za premišljevanje, kajti istočasno je Harrer vozil že čez pobočje in izginil v gozdiču. Se niso se gledalci oddahnili, ko se je pojavil nad prvo strmino in obenem že tudi na cilju. Štoparica je kazala 12.13.52. Bilo je takoj vsem jasno, da je to najboljši čas dneva. Radi padca na prvi strmini sicer na progi ni dosegel tistega časa, kakor pri treningu, povprečno pa je vozil neprimerno boljše.
Po tekmi so se valile cele trume smučarjev proti domu na Pokljuki, ki se je počasi zopet začel polniti. Z nestrpnostjo so pričakovali tekmovalci rezultatov. Neprestano so nadlegovali funkcionarje, naj vendar razglasijo izid tekem. Imeli pa so topot smolo. Radi sprejema ministra dr. Auerja se je lista o izidu zakasnila in razglasila šele v večernih urah. Glasila se je takole:
1. Harrer Franc 2 min. 54 sek.
2. Praček Ciril 3 min. 15 sek.
3. Heim 3 min. 22 sek.
4. Vaclavek 3 min. 25 sek.
5. Stopar 3 min. 31 sek.
6. a) Mušič 3 min. 37 sek.
6. b) Robič 3 min. 37. sek.
7. Cizelj 3 min. 39 sek.
8. Kovacič 3 min. 50 sek.

Slovenec, 26. januar 1935

26.01.1935

dLib.si

Glej tudi Jutro, 26. februar 1935 ...

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti