Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Planinška priobčuje Anton Podbevšek.
Velike težave potovanja s čolnom od obale Severnega ledenega morja do Bahamskega otočja v Atlantskem oceanu - Reka Chattahochee s krokodili, kačami in zlatimi ribami - Viharna morja.
Bahamas Nassan, 12. avgusta 1931.
Draga sestra! Po dolgem času Ti zopet poročam s svojega potovanja z daljnega severa na skrajni jug, čeprav nisem prejel po pismu, v katerem sem Ti dal naslov za v Apolachicola, še nobene pošte od doma. Pretekle dni sem končal 8000 milj dolgo potovanje. V teh miljah je všteto tudi potovanje skozi Golo ozemlje, česar ni še nihče poprej storil v zgodovini. Na potovanju smo bili 2 leti, 4 mesece in 7 dni. Potovali smo z majhnim indijanskim čolnom in s psi, ki so vlekli naše sani. Sani preko kanadskih divjin, preko sneženih planjav, preko neznanih jezer in po mogočnih rekah smo potovali 3000 milj!
Včasih smo se trudili dneve in dneve, da smo prehodili komaj par milj. Mimo mogočnih vodopadov smo morali prenašati čoln s prtljago 195 krat! Naše življenje je bilo neprestano na kocki. Kolikokrat smo n. pr. potovali po ledu, ki se je udiral pod našimi sanmi! Ne enkrat bi nas skoraj umorile mušice in nadležni komarji, ki so se dvigali v velikih oblakih pred nami in so nas napadali, da smo krvaveli kot zabodeno živinče! Časih smo stradali in živeli ob ribah, ki smo jih ujeli v čisti severni vodi jezer in rek. Drugič nam je bila sreča bolj mila. ko so se selili severni jeleni v velikih trumah, smo imeli dovolj mesa, več nego nam ga je bilo mogoče pojesti, ugodilo se je, da so nas jeleni ustavili za več dni. Morali smo čakati, da so se pomaknile glavne trume preko reke. Štirideset dni so se vrstila krdela za krdelom preko prihuljenih gričev in planjav na poti proti gozdom. Štela so več sto tisoč glav! Zemlja se je kar tresla pod nogami teh plemenitih severnih živali z velikimi in ponosnimi rogovi, te živali živijo svobodno in ne pripadajo nobenemu lastniku. So glavno bogastvo severnih krajev, kamor še ni stopila noga belega človeka. Pomikali smo se naprej proti jugu skozi pragozde, kjer še ni zapela sekira belih ljudi in kjer še vedno gospodujejo rdečekožni Indijanci.
Pluli smo po rekah in jezerih, ki so brez imena, dokler nismo dopotovali do najskrajnejše severne meje civilizacije, v The Pas, Mamtoba. Nato po reki Soskotchewan in jezeru Wimipeg, ki pa je zamrznilo, nakar smo zopet zapregli pse in potovali skozi pokrajine v snegu po dolini znamenite Rdeče reke. Slednjič smo priveslali do reke Minnesote, po kateri smo pluli z deročim tokom proti jugu.
Do zdaj se je voda iztekala proti severu, od tu naprej v Mehiški zaliv. Pri St. Paulu, Minnesota, smo zavozili v reko Mississippi, ki pomeni veletok v bre — indijanskem narečju. Potovali smo proti St. Louisu in od tu naprej proti Memphisu, kjer pa sem nenadoma zbolel in sem moral v bolnišnico. Bil sem petkrat operiran, preden sem bil zmožen za nadaljnjo vožnjo.
Pri New-Orleansu smo se izročili valovom Mehiškega zaliva. Potovali smo mimo peščenih gričev in otokov, kjer se nam je nudil razgled brez primere. Pozneje v državi Floridi smo se ustavljali v mestih, kamor prihajajo pozimi severni denarni mogotci na oddih. Tam ne poznajo zime. Takoj zunaj mest rastejo pomaranče, limone in citrone, res pravi raj! Človek si skoraj ne more predstavljati, kako nebeško lepi so nekateri kraji na svetu! Pri Fort Myersu smo krenili preko polotoka proti vzhodnemu obrežju Floride in smo potovali po reki Chattahochee mimo bogatih pomarančnih nasadov, kjer je rumenelo to zlato sadje, za katerega se ni nihče brigal. Neštetokrat smo izstopili in nabrali pomaranč, kakor smo jih mogli nesti in naložiti v čoln. V reki so plavali krokodili, mogočne kače in — zlate ribe! Ob bregu pa so se potikali divji mrjasci, ki smo jih pobijali za pasjo krmo.
Vozili smo se do sredine polotoka, do nižine Evenglades, kjer se je paslo na tisoče govedi. Nato mimo sladkornih plantaž s sladkornim trsom, visokim deset čevljev! Kadar se nam je zljubilo, smo nasekali trs in ga grizli kot kislico, ki se je še spominjam iz otroških let. Končno smo zaveslali v zelo nevarno jezero Okeechobee, kjer je leta 1926 poginilo na tisoče ljudi v groznem viharju, ki je divjal v teh krajih. Po zelo zapuščenih krajih smo se vozili dneve in dneve proti Palm Beachu, znanemu kopališču, in odtod proti svetovnoznani Miami.
Od tam smo bili že na poti proti Kubi, zadnji točki našega potovanja. Kar poči glas, da je tam izbruhnila revolucija in da nam je pot zaprta. Morali smo se vrniti proti Miami, kjer smo se odločili kreniti proti Bahamskem otočju v Atlantskem oceanu. Ljudje so nam odsvetovali, potovati po visokem morju z malim čolnom. Toda, kdo naj bi nas ustavil sedaj, ko smo bili tako rekoč že na cilju. Na prvi etapi te vožnje, dolgi 90 milj, smo bili na odprtem morju 21 ur. K sreči je bilo morje mirno in potovanje prijetno. Na drugi etapi smo že veslali 80 milj daleč v nasprotnem vetru. Bili smo na morju 25 ur. Na tretji etapi pa 27 in pol ure. Niso pa še prav potekle tri ure, nas je že zasačil vihar in imel sem polne roke dela. Valovi so se dvigali grozno visoko. Časih je stal čolnič navpično pokonci, stresel se je na grebenih penečih se valov, potem pa je zdrsnil na drugi strani v prepad, kjer ni bilo drugega videti, kakor bele valove na vseh straneh. Psi so ležali dokaj mirno, tudi otroka sta zaupala v mojo spretnost, le tovariš je pričel jadikovati, da smo izgubljeni. Nisem imel časa, tolažiti ga. Paziti sem moral, da se nam čoln ne prevrne ...
Slovenec, 24. januar 1935