Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Planinška priobčuje Anton Podbevšek.
Na predavanjih, ki sem jih imel med potovanjem, kjerkoli sem se ustavil, sem opazil le štiri Slovence, dasi sem govoril tisočem in tisočem. Vsi prihajajo na moja predavanja, samo Slovencem se ne zdi vredno priti! No, tudi prav! Več nego polovico svojega življenja sem preživel med tujimi narodi, med katerimi sem si pridobil spoštovanje in ugled, zlasti med visoko izobraženimi Skandinavci, ki mi izkazujejo največje časti. Mesta, kjer se ustavim, se kosajo, katero mi bo priredilo lepši sprejem (Kdor pozna ameriško mentaliteto, se ne bo čudil ovacijam, ki so jih prirejali Planinšku) — mojih rojakov Slovencev, po katerih družbi sem toliko hrepenel, pa ni na spregled!
Toliko o tem, draga sestra. Dvakrat sem že moral odložiti pisanje in odgovarjati obiskovalcem na različna vprašanja. Zadnje dni so prinašali listi poročila, da sem s Tonyjem v bolnišnici, nakar so me prihitele obiskat cele trume ljudi tega polmilljonskega mesta. To pismo sem pričel včeraj zjutraj in je že skoraj poldne, ko ga šele dokončujem. Snoči je sedelo okrog mene 30 zdravnikov in 90 strežnic do polnoči. Pazljivo so me poslušali, spraševali in ugibali, kako sem mogel naložiti toliko stvari v tako majhen čoln. Čoln drvi medtem naprej proti Mississipiju. Veslata 9-letna Inez in sopotnik 30 letni Franc O. Grady, rodom Kanadčan.
Do sedaj sem imel že 2000 obiskovalcev v enem tednu! Med njimi niti enega Slovenca! Ko to pišem, je razpostavljenih okoli moje postelje vse polno mogočnih šopkov rož, ki so mi jih prinesli častilci. Strežnice so sama mlada dekleta. Pet jih streže izključno le meni. Marsikateri kranjski Janez bi se spričo tega napihnil, če ne bi poznal življenja takšnega, kakršno je v resnici. In tako delam zgodovino čolnarjenju, ki je velikega pomena za Ameriko. Že sedaj je moja vožnja s čolnom najdaljša, ki jo je kdo napravil. Zdrobil sem vse rekorde že preko 2000 milj.
Dovolj za danes, draga sestra . Upam, da Te najde to pismo pri najboljšem zdravju in zadovoljnosti. Sporoči moje pozdrave staršem in bratom, istotako svojemu možu in otrokom. Bratu Tonetu povej, da sem šele pred kratkim prejel njegovo pismo. Prav tako tudi pismo brata Jakoba. S stalnim naslovom Ti ne morem postreči, ker ga nimam. Upam, da se bom kmalu pozdravil s Tonyjem, nakar se bom takoj odpeljal v Ne\v Orleans, Lousiana, do koder imam 750 milj daleč. Ako mi odgovoriš na to pismo, mi ga tja pošlji! Inez je imela ves čas veliko srečo. Bolna ni bila niti en dan! In tudi nanjo kakor tudi na Tonyja ostajajo stanovsko razlike brez vsakega vpliva. Res, izredno vesel sem ju! Naj prideta v to ali ono družbo, povsod se lepo obnašata in povsod si znata pridobiti prisrčnih prijateljev! Končati moram, kajti bliža se ura, ko bom moral na operacijsko mizo zaradi grla. Operacijo moram seveda srečno prestati! Zbogom in ostanite zdravi vsi skupaj!
Artic Chas. Planinshek New Orleans, Lousiana, USA
ŠESTO PISMO
Petkrat operiran. - Ena njegovih angleških pesmi. - Po Mehiškim zalivu v Pensacolo. Lacke Bonue, 23. januarja 1931.
Draga sestra in drugi! Minilo je zopet precej časa, odkar sem Ti pisal zadnje pismo. Takrat sem ležal v bolnišnici v Memphisu, daleč gori na severu v državi Tenessee, tisoč milj od tukaj. V zadnjem pismu sem Ti pisal večjidel o svojih doživljajih v Sheboyganu, Wisconsin in le malo o svojem potovanju proti severu. Tamošnjih krajev Ti ne bom opisoval sedaj, temveč Ti hočem kratko poročati, kaj se je zgodilo od mojega naglega odhoda iz Sheboygana pa do danes, ko sedim zopet pri taboriščnem ognju, dočim se otroka razgovarjata o palmovih drevesih, pod katerima sedita, in si ogledujeta čudovito pokrajino. V bolnišnici v Memphisu sem ležal 26 dni in so me petkrat operirali. Mogoče se še spominjaš, ko sem bil še doma, koliko sem trpel na nosu, kjer so se mi pojavljali razni izpuščaji. No, bolezen se je zasadilo globlje, ker se je lotila nosne kosti. Leva nosnina se mi je skoraj popolnoma zamašila. Slavni nadzdravnik dr. Simpson me je pregledal in je ugotovil, da mi je treba izsekati kosti, povečati nosnico in očistiti obraz kužne bolezni. Ležal sem petkrat v dvanajstih dneh na operacijski mizi. Zdravniki so mi olupili obraz in sekali nosne kosti z dletom, ne da bi me omamili. Prvič na levi strani, drugič na desni. Pozneje so mi odrezali nos, da se je držal le na koži. Končno so mi očistili tudi grlo.
V bolnišnici sem se seznanil z zdravniki, s strežnicami in s sobolniki, tako da mi ni bilo ravno dolgčas. Tisti, ki niso mogli hoditi, so me vabili k svojim posteljam, drugi pa so sami prišli. Družbe sem imel torej vedno dovolj, zlasti še, ker se ni manjkalo radovednežev iz mesta. V očeh vseh teh ljudi sem bil pravi junak …
Slovenec, 22. januar 1935