Tine Orel: Turne smuči so v 20 letih doživele mnogo sprememb. Proizvodnja napreduje in konservativnost, pred desetletji med korenitimi turnimi smučarji v glavnem čislana, danes ni več na mestu.
Dr. Türk pravi, da so danes kovinske smuči za ture najboljše in edino priporočljive, ker največ zdrže in so lahke za krmarjenje , obnesejo pa se v vsakem snegu in celo na ledu bolje kot lesene. Edino pri specialnem slalomu se še priporočajo lesene, povprečen vozač pa se bo najbolje obdržal na kovinskih oziroma plastičnih. Zakaj? Ker so tanjše in najdejo manj upora v snegu, so lažje in bolj elastične. Terjajo pa dobro tehniko v vožnji, ker posebno v sipkem snegu smučka rada »zavozi v stran« ali navzkriž. So tudi cenejše, ker dalj zdrže.
Najem ledenika je za naše pojme čudna stvar, na francosko-italijanski meji v Haute Savoie pa je neka italijanska letna smuška šola vzela za eno leto v najem francoski ledenik za ca. 16 000 000 din. Gotovo ne brez gospodarskega računa.
Alpski led kot hladilo in jedilo bi bil danes spričo možnosti eksploatacije ogrožen, če ne bi prišlo do umetnega ledu. Alpe imajo komaj 1,5 % površine pokrite z ledom, so torej v glavnem kopno gorovje. Če bo šlo pojemanje ledenikov v takem tempu naprej, bo v 100 letih ledenikov kaj malo, v nadaljnjih 150 letih pa ledu v Alpah že ne bo več. Danes ledeniki v Alpah zavzemajo še vedno 3600 km2 , največ, 440 km2 v masivu Finsteraarhorn.
Estet vidi v njih enega od najlepših okrasov v gorah, gospodarstvenik vodno zaloge za sušne mesece, ogromno akumulacijo, spričo katere so vsa zbiralna jezera HE malenkost. Ledeniki so torej izredno važni za gospodarstvo alpskih dežel, za vodno gospodarstvo pa kot regulator tudi za področja daleč od Alp.
V prejšnjih časih pa so bili alpski ledeniki tudi liferanti hladilnega ledu, vsaj za bogate sloje, kasneje za pivovarne. Do srede prejšnjega stoletja so izvozili samo z Etne 1 milijon kvintalov snega, toda to je komaj zadostovalo za Sicilijo, Malto in Kalabrijo. Že antični pisatelji poročajo, da so ledene klade iz Alp dovažali v Rim večji del z ladjami. Za zahodno Italijo so led lomili v Rocca dell'Argentera (3297 m), kjer še danes leži šest najjužnejših alpskih ledenikov. Velika mesta ob Jadranu so dobivala led iz Julijskih Alp, Adamella, Ortlerja, Marmolate, verjetno tudi iz Centralnih Alp.
Tržaška poročila govore o nabavljanju ledu v Trnovskem gozdu, kjer so sekali led v kosih po 10 do 20 kg in so ga furmani vozili v Trst. Verjetno gre za led iz ledenih jam. Iz l. 1867 je ohranjen količinski podatek: 16 000 centov in to v poletnem času. Pozimi celo Egipt ni potreboval ledu. Na ladjah so led izolirali s soljo, žaganjem, senom in slamo in to tako dobro, da je do Aleksandrije izgubil komaj 10 % n a teži po enem tednu vožnje. En cent ledu je stal 5 do 6 goldinarjev, torej lep denar.
V Berner Oberlandu so v prejšnjem stoletju koma j stregli naročilom. Že okoli l. 1870 so imeli tam 2000 m dolgo tirnico, po kateri so drveli polni vagončki in vlekli navzgor prazne. Po 60 delavcev je lomilo led v ledolomu, na dan 600 blokov po 150 funtov. Od Grindelwalda (1040 m) do Interlakena (570 m) je potoval led brez embalaže, zato se ga je precej stajalo (30 %). L. 1877/78 so od tu vozili led tudi v Bolgarijo v vojne lazarete. Koma j je Nobel izumil dinamit (1876), že so ga mislili uporabiti n a ledeniku Feuerstein. Že leta 1873 je »Alpenfreund« svaril pred ledolomi, češ uničili bodo najlepši okras visokih gora. V tem času so tudi opazili, da ledeniki pojemajo, začel se je tujski promet v Alpah, ki je tudi povečal porabo ledu.
V Andih, kakor piše dr. H. Kinzl, so bili ledeniki kraljeva lastnina in jih je kralj dajal v najem. Bosi lomilci in vlačilci so pripravljali led visoko v gorah, 30 do 40 kg težke bloke pa so gonjači na mulah prenašali tudi 150 km daleč. Samo na Iztacihuetlu (5286 m) so dnevno obložili 100 mul s po 150 kg ledu.
L. 1860 izumi Carré absorbcijski stroj, Linde l. 1870 kompresijski.
Hladilna tehnika je imela sicer velike težave, imela pa je bogate mecene v pivovarnah in v tržaškem liferantu ledu iz Trnovskega gozda, ki je imel težave z dobavo naravnega ledu. L. 1883/84 je bila mila zima, ki je hladilno tehniko po svoje podprla, trgovino z naravnim ledom pa še bolj zavrla. Hladilna industrija je v kratkem času ustavila eksploatacijo ledenikov in jih rešila.
Vostok se imenuje tudi sovjetsko oporišče blizu Južnega tečaja. Letos so z ladjo Estonia z deveto sovjetsko ekspedicijo na Antarktiko prispeli tudi francoski glaciologi pod vodstvom A. Bauerja. Francoski in sovjetski glaciologi so na tankih premagali 1400 km dolgo pot, da bi opazovali gibanje ledu na Antarktiki.
Pik Garmo, kasneje Pik Stalin, zdaj Pik Komunizma (7495 m) je vrh, s katerim se je v zgodovino sovjetskega alpinizma vpisal Evgenij Abalakov (1907—1948), sicer talentiran kipar. Bil je prvi na Pik Pačor, Pik Karl Marx, Pik 30 let sovjetske države. Bil je doma iz Krasnojarska. Zdaj je izšla v njegov spomin knjiga »Na najvišjih vrhovih SZ«, izdala sta jo Tihonov in Letavet.
Smučarska ekspedicija na Čo-Oju l. 1964 je zahtevala življenje 25-letnega Georga Huberja, bavarskega plezalca, ki se je izkazal v zadnjih treh letih. Preplezal je švicarsko direttissimo v severni steni Zahodne Cine, severno steno Ortlerja, severno steno Eigerja, l. 1962 pa z Angležem Nallyjem in tremi Poljaki marca meseca v severni steni Matterhorna prišel do 250 m pod vrhom. Vihar je terjal od njih tri bivake, Huberju so zaradi ozeblin potem amputirali osem prstov na nogah. Po enem letu je spet začel plezati.
Na Čo-Oju je obnemogel v višini 7700 m in tam umrl za izčrpanostjo. Z ničimer mu niso mogli pomagati.
Nelion in Batian sta vrhova Mt. Kenya (visoka 5188 m in 5199 m). Znani nemški planinec in planinski publicist Heinrich Klier, ki je z Angležem Barry Cliffom in Avstrijcem Aberlijem preplezal vzhodno steno Neliona in severno steno Batiana , pravi, da se 300 m visoka stena Neliona lahko primerja s severno steno Eigerja, tako po težavnosti kakor po objektivni nevarnosti. Obe imeni je dal vrhovoma misijonar dr. Krapf, ki je goro odkril. Nelion in Batian sta bila poglavarja plemena Masaj.
Tofana ima jugovzhodno steno »razglašene slave«. Poljski navezi Rodzinski in Krajski ter Kurczab in Szafirski sta to 500 m visoko steno ponovili pozimi 24.—26. febr. 1964 (2. zimska ponovitev). Rodzinski in Krajski sta nato vstopila še v severozahodni raz Zahodne Cine, smer, ki so jo 1959 speljali cortinski plezalci in je bila doslej le enkrat ponovljena. Po drugem bivaku, že za največjimi težavami, je Rodzinski zdrsnil in si zlomil gleženj. Krajski se je odvezal, da bi pomagal ranjencu , in pri tem padel v smrt. Cortinski plezalci so Rodzinskega rešili močno ozeblega. Krajski je bil star 35 let, uspešen plezalec v Tatrah, Alpah in v Hindukušu . Bil je na Nošaku (Noshaq) in je sam prišel na Kuh-e-Tz (7015 m).
Kako ambiciozno Poljaki prodirajo v prve vrste svetovnega alpinizma, se vidi tudi iz naslednjega: 34-letni Berbeka in 45-letni dr. Hajdukiewitz, oba iz Zakopan, sta v družbi švicarske in nemške naveze preplezala 14.—17. marca 1964. leta 1200 m visoko severno steno Dent d'Herensa, prvi zimski vzpon. To steno sta 1. 1925 prvič preplezala Allwein in Welzenbach. Do 1. 1945 j e smer doživela deset poletnih ponovitev, deseto sta izvršila Poljak a Hajdukiewicz in Miška. Letnih ponovitev je do zdaj 25, Sepp Jöchle r jo je poleti preplezal sam.
Hajdukiewicz poroča o zimskem vzponu preko severne stene Dent d'Herensa: »14. marca smo premagali prvo stopnjo ledenika, 10 m visoki ledeni kamin (70° naklonine), 8 m visoko previsno steno in 6 m visok navpičen prag. Vse z lednimi vijaki, stremeni in lestvicami. V steno so z nami vstopili tudi Švicarji in Nemci. 15. marca smo preplezali drugo in tretjo stopnjo v ledeniku, bivakirali smo v vrečah za bivak, Švicarji in Nemci so si izkopali igluje. 16. marca smo večji del delali s klini, nato s cepini v snežnem viharju , ki se je proti večeru polegel. Bivakirale so vse naveze na Finchevi terasi. 17. marca smo plezali v globokem snegu, jaz z eno samo derezo, eno sem odstopil Berbeki, ker se mu je ena njegovih zlomila. Ob 19. smo stopili na vrh in nato bivakirali na vršni opasti v snežnih luknjah.«
18. marca je pri sestopu po zahodnem grebenu Berbeki spodrsnilo, potegnil je za seboj Hajdukiewicza in zdrsnila sta preko skal in snega 200 m globoko. Berbeka si je strl oba gležnja, Hajdukiewicz eno rebro in si spahnil gleženj. Ostali so dosegli 19. marca Schonbielhütte in šli v Zermatt po pomoč. 21. marca je Hermann Geiger točno odvrgel odeje in hrano, 22. marca pa so reševalci spravili oba ponesrečenca na ledenik Tiefenmatt. Geiger in Martignoni sta ju tu naložila na helikopter, odletela z njima v Zermatt, po dveh dneh pa sta bila že na züriški kliniki. 1. aprila je Berbeka umrl za pljučno embolijo in od hudih ozeblin.
Poljaki, Nemci in Švicarji so v steni ves čas sodelovali, »evropska naveza« se je izkazala v vsem najboljšem. Tura pa je terjala poleg življenja Poljaka Berbeka tudi druge žrtve: Herncareku so morali amputirati vse prste na nogah, Naefu pa obe stopali nad gležnjem.
Les Droites slove po svojem severovzhodnem stebru, 1100 m visokem. Od 7. do 11. marca 1963 so kot prvi pozimi ta mogočni steber preplezali Poljaki Matej Gryczinski, Jerzy Michalski, Jan Stryczynski in Jerzy Warteresiwicz. Povprečna naklonina vseh 1000 m je v stebru 59,5°. Spada torej med najbolj strme stene v Alpah, če ni sploh najbolj strma . (Eiger npr. ima pri 1550 m 64° naklonine, tretje snežišče 60°, vendar le na dolžini 100 m.) Michalski poroča o vzponu, da so po prvem bivaku doživeli snežni metež, ki je trajal vso noč in še tretji dan. Tudi tretji bivak so prebili v najslabših vremenskih razmerah, naslednji dan pa so se v viharju borili za vrh, vendar so morali 80 m pod vrhom še enkrat bivakirati. Dva nista mogla več sneti derez in sta seveda močno ozebla. 11. marca so v lepem ob 10. uri dopoldne stali na vrhu in še isti dan kljub plazovom dosegli kočo Couvercle. Imeli so dve 40 m nylonski vrvi, 40 m pomožne vrvi, 6 lednih vijakov, 16 klinov za kopno skalo, 15 vponk, 2 cepina, po dva kladivo-cepina, vreče za bivak, 4 spalne vreče, 4 pare mokasinov in dereze.
Za Poljake je to uspeh ekstremnega razreda. V svetovno alpinistično kroniko so ta vzpon vpisali kot eno največjih dejanj zimskega alpinizma.
Michielli, znamenit italijanski ekstremist, se je 19. aprila 1964 smrtno ponesrečil v južnem razu Torre Piccola Falzarego, ki ga je plezal sam. Bil je star 36 let, 20 let je bil vodilni član cortinskih »veveric« (scoiattoli), imel je za seboj 150 vzponov VI. stopnje . Bil je prijatelj pokojnih velikih plezalcev Lorenzija in Oggionija, imel pa je mnogo prijateljev tudi zunaj meja Italije. Spadal je med najboljše poznavalce Dolomitov.
Tržačani so bili l. 1964 v grških gorah. Associazzione XX X ottobre, sekcija CAI, je organizirala pohod v Gamilo, Giono, Parmas in Vardoussio. Med udeleženci sta znana tržaška plezalca Spiro Dalla Porta Xidias in Omero Manfreda, po rodu verjetno iz tržaške grške kolonije, in znani Salzburžan Kurt Diemberger, ki je tudi član XX X Ottobre, poleg te sekcije imajo še sekcijo »Alpina delle Giulie«, ki ima večjo tradicijo in redno skrbi za plezalno šolo v Glinščici (v svetu danes žal poznano le pod imenom Val Rosandra). Tu so po prvi svetovni vojni plezali Cozzi, Zamutti, Cepich, Carniel, vrh pa je šola dosegla s Comicijem, ki so mu l. 1964 ob obletnici smrti priredili komemoracijo. Njegove smeri v Glinščici še vedno veljajo za najtežje.
Mt. Vinson je najvišja gora na Antarktiki, visoka 5181 m, 800 milj od južnega tečaja. Je zelo težko dostopna, verjetno težja od Mt. Everesta. Višinski vetrovi in nizka temperatura — 50° C in to v poletnem času zahtevajo težko izolacijsko obleko. Amerikanca Pete Schoening in Jack Wilkins sta prevzela nalogo, da pripeljeta na vrh amerikanske znanstvenike, 12 do 15 mož. Stroški so preračunan i na 20 000 dolarjev na moža. Pravijo, da jih bodo pokrili s pisanjem in predavanjem. Država bo oskrbela transport, baza bo v višini 1800 m, prostore za bivak bodo nadelavali z dinamitom. Schoening je izjavil, da je ekspedicija na mestu že zato, ker so ZDA največ investirale v Antarktiko. Tore j prestiž; političen prestiž!
Leto angleških ekspedicij bi lahko imenovali l. 1963. Samo »Mt. Everest Foundation« je poslala 22 ekspedicij n a Grönlandijo, Ande in Himalajo. Ustanova krije vsem ekspedicijam dve tretjini stroškov.
Šest ekspedicij so poslale l. 1964 ZDA v peruanske Ande v razna področja. Štiri od teh so bile iz Kalifornije , ena iz Oregona, ena iz Massachussettsa. Oregonska se je poskusila z Quebrada de Alpamayo, z najlepšo goro na svetu. Prosvetno ministrstvo v Limi je poverilo Roberta Micheleno, da je skrbel za Amerikance.
Na glaciološke in hidrološke probleme v Andih je leta 1964 opozoril na 10. mednarodni hidrološki konferenci v Parizu Benjamin Morales, glaciolog andinističnega kluba Cordillera Blanca. Peruanci so končno izdelali program za merjenje ledenikov in voda, za njihovo deželo še prav posebno pomemben in važen.
Avio alpinizem se vsaj na Mt. Blancu vedno bolj razvija. Družba Air-Alpes je zelo ambiciozna in prestavlja turiste iz letališča Passy pri Chamonixu na ledenike okoli Mt. Blanca. Uporablja letala Pilatus Porfer, tip, ki ga je preizkusil Max Eiselin na Dhaulagiriju. Polet do Döme du Goüter stane ca. 15 000 din. Na eno samo nedeljo v maju 1964 je prišlo na Mt. Blanc 150 oseb, 50 od teh z letalom. No, z alpinizmom ti ljudje pač nimajo nobenega opravka.
Družba Royal Nepal Air-lines je kupila DC-3 — transportno letalo, s katerim bo delalo krožne polete okoli Everesta. Kupčija bo verjetno cvetela, razen če ne bo prišlo do političnih težav.
V Ganeš-Himalu so 1. 1964 Angleži pod vodstvom lorda Shaftesburyja naleteli na kitajske čete. Morali so obrniti, čeprav so imeli dovoljenje nepalske vlade za vzpon na Ganeš-Himal. Verjetno nepalska vlada ni vedela za položaj tam okoli.
Mario Stenico iz Trenta, eden najvidnejših dolomitskih plezalcev, se je v plezalni šoli težko ponesrečil. 25 let je plezal najtežje smeri, z 48 leti se je še kosal z mladimi, zdaj pa zdravi dvakrat zlomljeno hrbtenico. Smrtno se je ponesrečil Sergio Viotto, član italijanske ekspedicije na K2 1954.
Model Avčin, univerzalne dereze, bo kljub vsemu ostal zapisan v zgodovini tega rekvizita za zimsko alpinistiko z imenom slovenskega izumitelja, čeprav je izum firma Salewa vključila med »najnovejše nemške modele derez«. Model Avčin je naveden med svetovno znanimi modeli Asmii, Fulpmes, Stubai, Grivel, Narwa in Salewa, v Hiebelerjevi reviji »Alpinismus« 1964/7 pa je objavljen tudi opis, ki dokaj jasno prikazuje prednosti in novosti Avčinovega izuma.
Tensing Norkey je v letni sezoni 1964 predava l v grossglocknerski alpinistični šoli, ki jo vodi ing. Fritz Moravec, ki je prvi prišel na Gašerbrum II (8035 m). Tensingovo sodelovanje v avstrijski visokogorski šoli ima gotovo tudi velik propagandni učinek.
Gagarin, Popovič in Nikolajev so znani sovjetski kozmonavti, pa ne samo to. Od leta 1964 so to tudi imena treh vrhov na Antarktiki, kjer so kartografirali sovjetski znanstveniki deželo Kraljice Maud (50 000 km2 ).
Kennedy v Alpah ni neznano ime. Od leta 1910 je v Bergellu v skupini Disgrazia Punta Kennedy (3286 m), imenovan a v čast Th. S. Kennedyja , angleškega alpinista iz pionirskih časov. Ta je pred 100 leti prišel na Dent Blanche, tri leta pred Whymperjem skušal priti na Matterhorn itd. Vzhodno od Punte Kennedy je tudi col Kennedy (3250 m).
Gino Soldà, znani italijanski alpinist, ki je pred drugo svetovno vojno naredil nekaj ekstremnih novih smeri v Dolomitih, je lani predlagal, naj bi dobil svoj vrh v Alpah tudi umorjeni ameriški predsednik John Fitzgerald Kennedy. V Alpah je seveda težko za neimenovane vrhove, lažje bi bilo najti kak sedem tisočak v Himalaji. Ali pa bi se zatekli k prekrstitvam, kakor so storili v SZ s Pik Stalinom? Edwar d Kenned, brat umorjenega predsednika, je bil l. 1957 na Matterhornu .
Kavkaz je vedno bolj odprt inozemcem, saj je tudi SZ začela pospeševati turizem. Zastopnik Inturista Bojčenko je v l. 1964 izjavil, da bo SZ pripravila vsako leto več campingov, da bo pospešeno gradila hotele in modernizirala ceste. Že zdaj so možna potovanja po Dnepru in po Volgi, po sibirski tajgi, možno je dobiti lovno pravico za Bajkalsko jezero itd. SZ je odprla mejo tudi turistom iz Zahodne Nemčije. L. 1962 je bilo v SZ že 30 000 Nemcev. SZ je tudi vpeljala zaščito prirode, posebno živali. Nastal je tudi film »Gody i gory« (Leta in gore), ki prikazuje razvoj sovjetskega alpinizma od začetka do danes (40 let).
Kavkaz , Pamir in Tien-šan so nedvomno odlične prirodne znamenitosti, soliden prirodni pogoj za razvoj sovjetskega turizma, ki ga takoj spočetka vključujejo v turistično propagando. V turizem vključujejo tudi smučanje in zato imajo v načrtu gradnjo velikih in malih žičnic.
Maleinov, zaslužni mojster športa, vodi izgradnjo kompleksa Elbrus, je študiral žičniške naprave v Avstriji in se zavzema za to, da bi v SZ prevzemali najmodernejše inozemske dosežke. V načrtu je krožna smučarska pot okoli Elbrusa, vsa opremljena z vertikalno prometno mrežo. Mnogo se govori o produkciji modernih smučarskih rekvizitov, saj doslej tovrstnih tovarn SZ še nima. Kritizirajo tudi to, da ni zanimanja za smučanje v tistih republikah, ki imajo sijajne naravne pogoje zanj: Armeniji, Kazahstanu in Kirgiziji. Manjka seveda tudi učbenikov in šolskih programov za smučanje. Skratka, SZ bo imela še veliko dela, če bo hotela v tem dohiteti Evropo.
Angleška psihiatrija se je ukvarjal a nedavno z vprašanjem, zakaj ljudje rinejo v napore in nevarnosti v stenah. Eden od psihiatrov se je zatekel kam neki če ne k psihoanalizi, češ, žene jih podzavesten impulz, ki je gotovo samomorilski, drugi pa je ugotovil: Alpinisti gredo v tveganje , ker nimajo več veselja do običajnega tratenja prostega časa, zraven je še slavohlepje in želja po strnitvi z naravo. Ti ljudje v vsakdanjem življenju ne najdejo nobene vzpodbude in nobenega mika več. Nek psihiater je spravil alpinizem v zvezo celo z nekako »božjo sodbo«. Če pridem živ iz stene — tedaj sem vreden življenja in tak naj bi bil božji prav - dorek.
Ali se ne bere to podobno kakor tista psihiatrična ocena raznih modernističnih izumov v likovni umetnosti? Posebne usluge alpinizmu niso naredili, vprašanje pa je tudi, s kakšnim »gradivom« so ravnali, da so prišli tako — globoko.
Walter Bonatti je po vzponu v Pilier d'Angle l. 1957 izjavil nekaj, kar je bolj dobrodošlo za psihologe: V gore hodim, ker se jih bojim; zmaga nad strahom je ena od največjih želja človeka.
Grozdni sladkor spada k planinskemu brašnu že kakih deset let. Izkušnja je pokazala, da ga je treba jemati v zadostnih količinah, če hočemo doseči učinek. Manj od 10 g ne pomeni nič. Če pa ga izčrpani vzamemo večkrat po 20 do po 50 g, je uspeh nedvomen. Pri zelo veliki izčrpanosti je potrebna tudi doza od 50 do 100 g. Za normalno okrepčilo rabi alpinist 15 do 30 g. Čisti grozdni sladkor — dekstroza se danes v ustih lahko topi, ima pa razne primesi (čokolada, sadje, kava), ki mu dajejo še boljši okus.
Zermatt se je pod vtisom epidemije tifusa, ki je seveda odjeknila po vsem svetu, odločil za kanalizacijo in čiščenje odpadne vode, za likvidacijo smeti in odpadkov. Občinska skupščina za velikopotezni načrt ni glasovala soglasno, vendar z veliko večino. Projekt računa s 5 milijoni šv. fr. Za matterhornsko vas je to kar precej.
Bisson je bil pred več kot 100 leti prvi fotograf, ki se je s 25 nosači in z vodnikom Balmatom podal na Mt. Blanc s fotokamero. Pri takratnem stanju foto tehnike je to bila velika ekspedicija. Za Bissonom sta šla na delo za planinsko fotografijo še Baldus in Civiale kot nekaka foto-odposlanca takratnega pozitivističnega prirodoslovja in sta s svojim dokumentarnim gradivom uspeval a na kongresih raznih akademskih ustanov. Njima je sledil Jules Beck iz Strassburga, Paul Grohmann je l. 1863 organiziral foto-ekspedicijo na Grossglockner, pionirsko dobo gorniške fotografije pa je zaključil Vittorio Sella, ki ga štejejo za največjega planinskega fotografa prvih 100 let. Prvi je opazil pomen visokega formata za planinsko fotografijo in je znal postaviti kljub še primitivnim možnostim v gorsko pokrajino ljudi. Njegove fotografije so še danes edinstveni posnetki. Njegov Mustag-Tower iz l. 1909 je še vedno najboljši posnetek te gore, na katero so Angleži stopili šele l. 1956.
Za Sello so prišli Maddox, Švicar Huber, prišla je tehnika , ki je po prvi svetovni vojni omogočila, da je fotografiranje postalo stvar množic, prišla je »Leica«, »Rolleiflex«, barvni film, ki so ga sicer poznali že l. 1930, stvar množic pa je postal po l. 1950.
Mojstri fotografije, med njimi Vilem Heckel, pa pravijo, da bo črno bela fotografija v gorah ohranila svoje mesto. Črno-bela fotografija je fotografov »rokopis«, v katerem se kaže njegov smisel za kompozicijo in lepoto. Vilem Heckel je star 24 let in mu priznavajo v Evropi prvo mesto med planinskimi fotografi. Heckel je mojster režije na temo: »Majhno človeško bitje pred veliko goro«. Išče atmosfero in dinamiko. Če na sliki ni človeka, potem diha iz slike neskončnost prostora. Fotografija mu izpolnjuje življenje, je njegova ljubezen in strast. Razstavljal je doslej v Berlinu, Dresdnu, Leipzigu, Rigi, Leningradu, Moskvi, Kijevu in je doslej njegovo razstavo obiskalo in občudovalo pol milijona ljudi.
Tudi Poljaki imajo lepe uspehe s planinsko fotografijo. V Krakovu so pozimi 1964 razstavljali alpinisti svoje posnetke. Naleteli so n a tako navdušenje, da je vso razstavo odkupil varšavski športni muze j in bo razstava stalna. Posebno se odlikuje v fotografiji alpinist Josef Nika.
Med nebom in zemljo je naslov Rebuffatovega filma, ki je na trentskem festivalu dosegel veliko priznanje. Gaston Rebuffat in Pierre Tairraz sta v filmu prikazala prečenje Matterhorna in Mt. Blanca, plezanje v južni steni Aiguille du Midi in v Bonattijevem stebru Druja . Tairraz je sijajen snemalec, Rebuffat pa tehnik, kakor jih je malo. Po Nemčiji so v nekaterih mestih vrtili film ob navzočnosti G. Rebuffata. Predstave je uvajal Hans Ackermann, član trentske žirije, znan tudi nekaterim našim planinskim delavcem.
Lorand Ëotvös s svojima dvema hčerama je znano madžarsko ime iz prejšnjega stoletja, pomembna osebnost med pionirji alpinizma, Dechy je bil prvi med raziskovalci Kavkaza in Visoke Tatre. Po drugi svetovni vojni do l. 1957 o madžarskem planinstvu ni bilo kaj slišati. Zdaj vsako leto odhajajo madžarski planinci v Visoko Tatro, v južne Karpate, Rilo, Pirin, tudi v Julijskih so že bili. Zadnja leta so prišli tudi že v Zahodne Alpe. O planinstvu po svetu jih obvešča revija »Turista«, ki prihaja tudi v našo redakcijo.
Dr. Herbert Tichy, žurnalist in pisatelj, je eden od svetovnih potnikov srednje generacije, kakršnih je malo. Mimogrede je tudi alpinist in je bil prvi na Čo-Oju, enem od osemtisočakov, ki so pripadli avstrijskim navezam. Sicer pa je največ potoval sam in to od l. 1933 intenzivno, ko je 21 let star z motociklom potoval v Bombay. L. 1935—36 je potoval po Indiji, Afganistanu, Burmi in Tibetu, l. 1938 po Aljaski, l. 1941—1948 je bil v vzhodni Aziji: na Kitajskem, Indokini, Tajskem, Japonskem in Mandžuriji. L. 1950 do 1951 je spet v Indiji in v Himalaji, l. 1957 v Keniji, l. 1959 v Karakorumu in l. 1961 v Južni Afriki.
Doslej je izdal 13 knjig, prvo l. 1937 (Na najsvetejšo goro na svetu), zadnjo l. 1961 (Hong Kong).
O svojih potovanjih je nedavno zapisal: Pokrajine in ljudi se dobro spominjam. Če mi kaj uide s spomina, vzamem fotografije in si obnovim podrobnosti. To je lahko, ker so vezane na dejanja. Težje si je priklicati v spomin občutja in atmosfero določene pokrajine. Večkrat sem razmišljal, pa nisem mogel ugotoviti, s čim se oblikuje. Pokrajina še ni vse, gre še za razne šume, vonj, nebo, obnašanje in imovino ljudi. Mislim, da je afriška zemlja južno od Sahare različna od azijske. Po obeh sem hodil dneve in dneve peš in jo gledal, posebno če ni bilo steze. V Afriki sem imel občutek deviške nedotaknjene zemlje, na kateri se bo zgodovina človeštva šele začela razvijati. Na Kitajskem pa čutiš davno preteklost. Morda si to samo umišljam, morda pride tako zaradi knjig, zaradi šole, ki o tem uči, pa se nam zdi, da to čutimo. Pa tudi brez knjig bi čutil, ali je iz neke zemlje pognala kultura ali ne. Ta občutek, na j bo pravilen ali napačen, daje potovanju po Aziji svoj poseben mik. Če v vznožju Himalaje pomisliš, da je tu nekje Buddha domislil in dočutil svojo veliko religijo, se ti zdi, da so morda ledeni himalajski velikani imeli nanj nek vpliv in najvišje gore na zemlji dobe določen mističen pomen. Mnogo sem hodil po Himalaji in iskal družbo domačinov. Bili so naravni ljudje, polni vere in uver. Nič nimam zoper današnje šerpe, imenitni ljudje so, postali pa so svetski in s tem je šel po zlu del atmosfere . Ko sem s Kitarjem, ki je bil kasneje z Merklom na Nanga Parbatu , šel na Kailas, tibetsko sveto goro, bi ga bil za vse na svetu ne pregovoril, da bi jo poskusila kot alpinista. Zato sva šla kot romarja , jaz preoblečen v Indijca. Vsako »posvetno« dejanje bi naju odkrilo. Morala sva se prilagoditi ritmu dežele in ostalih romarjev, to pa ni bilo vedno udobno. Imel sem občutek, da živim v drugem svetu in da vanj nisem prinesel nič drugega kot samega sebe. To se pravi imeti polno doživetje potovanja.
Ko sem pred desetimi leti hodil po Nepalu zahodno od Katmanduja, Himalaja še ni bila zbirokratizirana. Bil sem prepuščen četverici šerp in čeprav je bil Pasang mojster organizacije, smo živeli štiri mesece iz rok v usta, od tega, kar smo dobili od kmetov in pastirjev. Deželo smo tako zares odkrivali, čeprav je dejal Tilman prav v času tistega mojega potovanja , da v Nepalu ne moreš več nastopiti kot raziskovalec, češ saj je vse kartirano. Res, ampak vseeno si — raziskovalec, ker odkriješ na kartah vse polno nepravilnosti.
Spali smo tedaj večji del po templjih, ker je imel Pasang pri lamah precejšen ugled, saj je v Lhasi opravil nekaj teološkega študija. Ob tistih večerih sem se spomnil, kako sem ob koncu druge svetovne vojne brez potnega dovoljenja prodiral iz Pekinga v Lhaso, pa obvisel v samostanu Kumbumu v okolici Kukunorja. Spominjam se predvsem vonja po žarkem sirovem maslu s čajem, po kadilu in urinu. Ta vonj sem doživljal tudi tedaj v Himalaji. Moji šerpe so namreč vedno radi počivali v zadimljenem prostoru brez oken, zaradi snage in čistega zraka si niso delali skrbi. In vendar se čutim srečen, če pomislim na ta vonj.
Potovanje po gorah je zahteva sedanjosti, pravi znani himalajec Fritz Moravec, čeprav je pri mladini manj cenjeno. Starši so dolžni navajati mladino, da hodi peš prav zaradi vedno večje motorizacije, ki zdravju nič ne koristi. Psihologi in zdravniki svetujejo pešačenje zaradi vedno večjega procenta mladine, ki nima prave drže, ki je preveč zamaščna, ki ima ploska stopala in trpi za raznimi nevrozami. Popotovanje ni borben in zahteven šport, je pa lahko sistematično gojena telesna vaja, primerna za vse ljudi vsake starosti, je alarm zaradi pomanjkanja gibanja. V Švici, v Nemčiji, v Avstriji vzpodbujajo k preprostemu popotovanju po markiranih stezah. Nekatere občine so že izdale značke, ki jih sprejmejo tisti, ki so to pot prehodili, obiskali te in te koče (naša transverzala je v teh deželah vzbudila precejšnjo pozornost!).
Isti Fritz Morave c je v začetku l. 1964 potoval po Izraelu in to s plezalskim kladivom v roki. Pravi, da ima Izrael tudi zanimive, čeprav ne visoke gore (pri Hebronu najvišji vrh 1000 m).
V Teheranu je kakih 1000 planincev. Planinska organizacija je tu stara 16 let, prvi iranski vzpon so zabeležili pred 28 leti. Šah sam se zanima za razvoj planinstva in je sam velik športnik, njegov brat princ Gholamresa pa je predsednik olimpijskega komiteja. Iranski planinci morajo biti najprej člani kakega športnega kluba, šele nato lahko postanejo člani planinske zveze, vendar pripravljaj o CA, club alpin, ki bo združil predvsem plezalce. Pred dvema letoma so začeli z gradnjo prvih planinskih koč, na žičnice še nobeden ne misli. Pota markirajo, imajo tudi strokovno gorsko reševalno službo. L. 1963 sta se dva planinca smrtno ponesrečila.
Damavan d (Demavend) je gora, v katere senci leži Teheran. Ime pomeni »nevesta gora«. Znan vrh je tudi Alam Kuh (4850 m) s svojo 800 m visoko steno, ki še ni preplezana. Alam Kuh pomeni »gospodova gora«.
Tine Orel
Planinski vestnik 1965/1