Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

S Črne prsti

1976-08, str. 391-394 (PDF) 
OD ČRNE PRSTI PO GREBENIH IN VRHEH NA TRIGLAV

Glej tudi PV/G-L: LEPO ŠPIČJE  (1976-07, str. 351-2)


G-L 19.01.2015
Peter Podgornik: S Črne prsti do Triglava

Dokumentarne fotografije prenesene s prve poobjave
(objavljene v stari (2.) verziji G-L: 
24.01.2006)


Na pocukranem grebenu Črne prsti


Na vrhu Kanjavca


V megli na grebenu

Zgornje: Janko Arh,
spodnja Andrej Žmitek


Na pobočju Kanjavca

sobota, 21. avgust 1976, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 3511

Planinski vestnik  - Andrej Žmitek: ... po grebenih in vrheh na Triglav ...


Okrog Bohinja se vleče dolg greben. Tvori nekakšno podkev, ki zapira Bohinj z juga, zahoda in severa. Začne se že na Ratitovcu, poteka čez številne vrhove - Južne ali Spodnje bohinjske gore - tja do Kuka, kjer zavije proti severu čez oba Bogatina, Lanževico in druge vrhove do Špičja. Tu se je treba spustiti na Prehodavce. Nato gre na Kanjavec, čez Triglav, Vernar, oba Tosca, oba Draška vrhova in se konča z Viševnikom.

Po večjem delu grebena je nekdaj potekala meja med staro Jugoslavijo in Italijo. Od začetka grebena pa skoraj do Triglava lahko slediš mejnikom. Greben je tudi razvodje - vse do Kanjavca - med Črnim in Jadranskim morjem. Sploh je zelo lep, dolg, grebenski splet.

Bohinjci smo ga hoteli prečiti že prejšnjo zimo. Vendar je zmanjkalo časa - samo Lojz si je lahko privoščil razkošje enomesečnih počitnic, mi trije smo bili še srednješolci.

Letos pa s časom ni bilo zadrege, le Franciju je študijski režim na Strojni fakulteti prekrižal račune. Tak o smo ostali trije Bohinjci: Janko, Lojz in Andrej (that's me, folks). V godljo pa je padla še Maura, Jankova bližnja znanka. Primorka, visoka živina na PZS - pa to še niso vsi njeni grehi. Padla je v godljo zaradi neke stave, potem pa se ni mogla izmakniti.

In tako smo se domenili, da startamo v soboto, 24. januarja. Prvi vrh na našem prečenju bo Črna prst. Imeli smo naslednji načrt: v soboto od Črne prsti do prelaza Globoko, spanje v bivaku; v nedeljo Globoko-Bogatinsko sedlo; v ponedeljek Bogatinsko sedlo-Prehodavci; torek Prehodavci-Vodnikova koča na Velem polju; sreda Vodnikova koča-home, sweet home.

Prečenje je s tega stališča videti precej »Von Hütte zu Hütte«, kakor bi rekel Pause, in ne tako himalajsko, kot so se ga lotili Jeseničani v letu 1966. Od njihovega poskusa je minilo deset let in v tem času so se pri nas že tako razpasle zimske sobe, da res ne bi bilo pametno vlačiti s seboj šotore (ki pa jih tako in tako nimamo, še puhasto opremo smo si sposodili).

Z Lojzom sva se odpravila v petek zvečer v planino Za Liscem, kjer imamo Bohinjci »bivak«. Na nebu je bilo sumljivo veliko zvezd in v breg naju je pošteno kuhalo. V bivaku sva sušila prepotene srajce. Začelo je svinjsko pihati in nad Črno prstjo so izginjale zvezde - jug se je ponujal, pravimo temu Bohinjci.

V soboto zjutraj okrog štirih sta naju vrgla s pograda Maura in Janko z novico: Sneži. Nato sta zasedla pograd. Dogajale pa so se razne humoristične stvari, naneslo je namreč tako, da se je pograd pod Jankom in Lojzom podrl in je vse skupaj padlo na spodaj ležečo Mauro, za njo bi se bilo prečenje lahko že končalo. Pa je imela srečo.

Ob devetih je nehalo snežiti in odpravili smo se - s štiriurno zamudo.

Gazimo za dobro ped novega snega proti našemu prvemu vrhu. Vendar je na strmih pobočjih veter že spihal sneg in z derezami smo kmalu na Črni prsti. Nekoliko se jasni okrog Triglava, modrina, ki sije skozi oblake, nas navdaja z upanjem.

Nadaljujemo po zoprnem svetu, nekaj novega snega je pokrilo kopno pot. Kdaj pa kdaj prečkamo snežišča, ravno toliko je snega, da ne moremo sneti derez Kmalu greben zagrne megla, vendar tu še ni težav z orientacijo. Prečkamo Četrt, Konjski vrh, Poljanski vrh, pa za nobenega nismo prepričani, če je pravi, ker se prav nikamor ne vidi. Edino na Matajurskem vrhu se megla razkadi, posije sonce, vidimo greben proti Raskovcu in Rodici. Kaj kmalu pa je spet vse megleno. Držimo se sledi nekega samotarja, gotovo je tu hodil v lepšem vremenu. Na Raskovcu je še vedno vse megleno, po spominu uberemo pravo smer.

Ob treh smo na Rodici. Spravimo se k malici, vendar v mrazu nimamo teka. Megla se noče razkaditi. Kar se da hitro, jo poberemo in nadaljujemo pot. Greben se spušča. Kjer se začne spet vzpenjati, se zberemo na bojni posvet. Ugotovimo, da do noči ne bomo prišli do prelaza Globoko. ponoči pa bi v megli težko našli bivak. Zato se spustimo v planino Suho. Vse od Rodice sem smo imeli trd sneg, zdaj pa - gazimo ga do kolen. Ko smo tega res že siti, se pred nami odpre planina.

Spravimo se v odprto sirarnico, nekoliko pospravimo in si uredimo ležišča, potem pa začnemo kuhati. Kmalu je v sirarnici veselo, po principu »rahle zafrkancije«, kot bi rekel Franjo. Maura ima tranzistor, ki pa razen Ljubljane lovi samo nemške postaje. Napoved za kmetijce pravi, da se bo vreme izboljšalo in bodo nastopile ohladitve. Zunaj spet sneži.

Zjutraj je Lojz prvi na nogah in nas zbudi z ugotovitvijo, da je jasno. Nasedemo mu. Pa sploh ni jasno, nekoliko bolj kot včeraj je pa le. Danes moramo nadomestiti včerajšnjo zamudo, zato kmalu zapustimo udobno sirarnico in se napotimo proti Šiji.

Lojz je danes sumljivo zagnan in se odpravi dobrih deset minut pred nami, kar nam ugaja. Udira se namreč še za spoznanje bolj kot včeraj. Na grebenu piha, vendar danes megle ni, vidimo greben naprej, nazaj, vidimo Primorsko in Bohinj. Triglav se nam zdi blizu, a je še daleč. Na grebenu je sneg trd, hitro smo na Šiji in na Voglu. Kmalu nato pa se greben hudo zoži. Zelo je krušljiv. Na obeh straneh uhaja pogled globoko na snežišča. Prav nič prijetno. Ko se zoprni del konča, smo kmalu na Globokem. Sledi Vrh nad Škrbino, prvi dvatisočak na naši poti.

Naslednjega dela v grebenu ne pozna nihče od nas - do Podrte gore. Izkaže se, da bi nam trda predla, če bi ne bilo zavarovane poti, spustiti bi se morali globoko dol, nato spet nazaj gor. Pa kljub zavarovani poti nam greben vzame precej časa. Vreme pa je prav prijazno, sonce sije, tudi vetra ni.

Kmalu stopimo na Podrto goro in na Mali vrh - tu pa nas spet zagrne megla in se noče razkaditi. Spustimo se na sedlo in se takoj spet zagrizemo v breg - na Zeleni vrh. Spet sem ali tja, to je tu vprašanje. V takem vremenu se je laže vzpenjati kot sestopati. Vzpenjaš se, dokler nisi na vrhu, za sestop pa imaš nešteto možnih smeri, posebno če je vrh kopast. Na pomoč mora zemljevid, da ugotovimo smer proti Kuku. Ta nas vleče za nos: večkrat mislimo, da smo že na vrhu, pa kmalu zopet začutimo vzpetino. Čaka nas precej strm spust po trdi vesini, na dan privlečemo vrv in ustrežemo Mauri, ki se rada spušča po vrvi. Potem smo spet na sedlu in spet gor, dol, gor, dol ...

Zmrači se, veter nas hoče odpihniti na Primorsko, mraz je... Do Bogatinskega sedla je še lep kos grebena. Prižgemo čelne svetilke in oprezno stopamo po grebenu, ki se na trenutke prav neprijazno oži. Pred seboj vidimo v najboljšem primeru do petnajst metrov - če združimo svetlobna snopa dveh svetilk. Strmine na levi in desni bolj slutimo. Od časa do časa pa se na nebu zasveti nekaj zvezd pa tudi na primorski strani svetijo neke sumljive luči. Greben se razširi, poskuša nas ukaniti z lokalnimi grebenčki, ki jih pošilja na Primorsko. Končno mu zvijača uspe, ne vemo več, kje smo. Vemo samo to, da nekoliko manj piha. Bistri Janko pravi, da smo na Primorskem.

Tedaj srečamo snežno luknjo. Najprej trmoglavimo še nekaj metrov naprej, potem pa se vrnemo - bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Janko se gre speleologa. Kmalu mu sledimo. Luknja je precej velika, spušča se poševno navzdol, ni pa ravno visoka. Pripravimo si ležišča, Lojzu pride prav stiropor. Pogrejemo kompot, kuhamo čaj in kmalu se spet dobro počutimo, uživamo. Zlezem v slonovo nogo s čevlji na nogah in v polsnu začutim, da po milimetrih lezem navzdol.

Zbudim se dva metra niže, kot sem včeraj zaspal, zagozden med sneg in kamenje. Lojz spet tuli, da je zunaj jasno, pa mu več ne nasedem. Pospravimo kramo in se zbašemo iz luknje - smo na primorski strani Mahavščka. Res je jasno, piha pa prav mrzlo.

Za zajtrk se zaženemo v Mali Bogatin. Razgled je lep, vidimo greben, ki smo ga že prehodili, pa gore okrog Triglava, kamor smo namenjeni. Spodaj v dolini je megla. Kmalu smo v bajti na Bogatinskem sedlu. Pozajtrkujemo v pasjem mrazu, medtem ko nam rokavice zmrzujejo. Ogrejemo se, ko rinemo na Gracije. Spet megla in veter. Včasih se pokaže Triglav. Snega je malo, tako da se orientiramo po mejnikih. Velikokrat kdo pade v kako snežno luknjo, pa se ne jezimo.

Na Lanževici se spominjamo, kako je prav tu dol pred dvema letoma kložast plaz odnašal Melanška. Vendar zdaj tistega pobočja, ki bi bilo takrat lahko usodno za mladinsko komisijo, ne vidimo - megla - allround. Vendar nas vodijo mejniki. Ko pa teh zmanjka, smo v godlji. Potem privlečemo na dan specialko in kompas, a kaj pomaga, ko samo približno vemo, kje smo. Janko vpraša, od kod smo prišli, in dobi tri različne odgovore. Končno se megla nekoliko razkadi, a le spodaj, vrhovi so še skriti.

Zato jo ucvremo na Sedmera. To cvrenje sicer nekaj časa traja, posebno tisti zadnji breg nam je popolnoma odveč.

Najprej pri koči ni živih bitij, potem se pripelje na smučkah Marko in za njim prijatelj. Povesta, da sta na Prehodavcih dve dekleti. Torej sta Milena in Jelka prinesli hrano. Ker pa smo se domenili, da se na Prehodavcih dobimo, mora nekdo gor. Ta nekdo sem jaz, in sicer zaradi tesnih stikov, ki jih gojim s prvo omenjeno. Preden odidem, se domenimo, da se naslednji dan dobimo na vrhu Špičja.

Stopinje, ki sta jih napravili Milena in Jelka, so speljane sumljivo - najprej visoko gor pod Kopico, nato širok, raven žleb dol do Ledvičke.

Do bivaka pridem že v temi. Dekleti drgetata na pogradu pod šestnajstimi odejami. Pogrejem kompot in skuham čokolino. To ju vrne v življenje. Potem odkrijemo še vse sorte dobrot in nič mi ni žal, da nisem ostal na Sedmerih. Drugo jutro je jasno. Odpravim se na Špičje, dekleti se bosta vrnili v dolino. Sonce greje, vse okrog se odpira širok razgled. Gore okrog Jalovca pa Srebotnjaki, Mangart, Krn... Pa naš greben... Kdo bi naštel vse vrhove! Prvič sem na Špičju in sem res presenečen nad razgledom.

Na najvišjem vrhu nekaj časa čakam na Janko in Lojza, potem pa se spustim z vrha naravnost navzdol po strmem kuloarju, za katerega upam, da teče nepretrgano do doline. Kuloar pa me prevara, prisili me na kočljivo plezarijo z derezami v krušljivi skali. Nato delam še neke prečnice in sem na snežišču, ki se spušča od sedla med Travnikom in Špičjem v dolino.

Pri Ledvički pridem do stopinj, stezosledsko oko mi pove, da sta Milena in Jelka že sestopili in da je šla Maura po dolini na Prehodavce.

Kar prijetno toplo je, ko stopam po dolini navzgor. Ko pridem do bivaka, vidim Mauro sedeti v puhovki. Z zemljevidom določa množico gora tam okrog. Pove mi, da sta šla Janko in Lojz ob petih na Čelo. Skrbi jo, ker se še nista vrnila. Pomiri se, ko ji razložim, da fanta greben ne bosta preletela, ampak prehodila in preplezala. Potem grem v bivak in polijem po tleh liter mleka, ki ga je zvarila Maura. Pa nimam nobenih težav z brisanjem - počakam nekaj minut, da zmrzne - in ga pometem na kup.

Morda bo kdo rekel, da sem Lažnivi Kljukec ali baron Münchhausen. Ampak je res kot pribito. Kasneje smo izvedeli, da je bila tistega dne (in druge dni tudi) temperatura okoli -20.

Ukvarjam se s kulinariko, dokler se na Zadnji Lopi ne prikažeta dve postavi. Potem postavim na kuhalnik velikanske količine snega, da fanta ne bosta žejna. Pa je vseeno ogenj v strehi, ker sva z Mauro požrla kompot. Fanta sta utrujena in lačna. Maura se kmalu zavleče v puh in pod kožo, mi pa jemo in pijemo in zbijamo šale pozno v noč.

Zjutraj brnijo žice, s katerimi je bivak pritrjen. Piha. Nebo je jasno. Zagrizemo v Hribarice.

Piha prav svinjsko, zebe nas v noge. Od časa do časa se ustavimo da sklonjeni prelisičimo največje sunke. Počasi se dvigamo proti Kanjavcu. Na vrhu fotografiramo, zmrznjeni film se transportira skrajno sumljivo.

Ker hočemo pridobiti na času, se spustimo proti Doliču skozi neki ozebnik. To pa je taktična napaka, ker prav skozi ta kuloar drvijo podivjane zračne mase navzgor. Se nihče od nas ni doživel takega vetra, pa nismo od včeraj. Nismo še doživeli, da ne moreš narediti koraka navzdol proti vetru, da ti potegne sapo iz pljuč in tako dalje. V obraz sekajo drobni ledeni izstrelki... In ko se končno znajdemo spodaj, ugotovimo, da tam, kjer gre poleti pot na Hribarice, ni niti pol tako hudo.

Odpravimo se na Dolič. V zimski sobi se odpočijemo. Veter ne preneha, zato za danes Triglav odpade. Po Velski dolini se spuščamo na Velo polje. Na Triglavu vihrajo snežne zastave, tudi drugi hribi so »praznično razpoloženi«.

V zimski sobi na Vodnikovi je nekaj pobov iz Ljubljane, ki so prišli smučat. Kar všeč nam je, da je že zakurjeno in da je topla voda. Vsak po svoje preganjamo dolgčas. Radio pripoveduje o tem, da je bilo na Kredarici ob 13. uri minus devetnajst. Janko bulji skozi okno v Mišelj vrh. Fantu leži na duši, da nismo bili na Triglavu.... Zunaj je jasno, sonce sije, mi pa zapravljamo čas v zimski sobi. Vendar ne moreš proti vetru. Potem se fant zdrami iz more in pravi, da gre na Vernar. Lojz gre z njim, jaz pa sem že v copatah. Vernarju na ljubo se ne bom še enkrat preobuval. Raje poslušam radio: »Zapojmo veselo - s krampi v rokah na delo« in »Saj Robbov vodnjak - je priča vseh prič«. Kdo neki zlaga ta besedila?

Janko in Lojz sta kmalu nazaj. Veter je nekoliko popustil, če bo jutri tako, greva z Lojzom na Triglav. Zvečer kuhamo, ugibamo... Kakšno bo vreme jutri? Zadnji dan prečenja. Bomo uspeli? Se nam bo podrlo tik pred koncem? Sicer tudi do danes nismo grebena prehodili vsega, izpustili smo Kal. Vendar nas to ne gane. Bolj žalostno bo, če bomo izpustili Triglav, božjo pot Slovencev. Zbudim se in pogledam na uro - ena je. Z užitkom spet zaspim. Kmalu me Janko zbudi. Ura je pet. Še Lojza vržem pokonci in ob pol šestih odrineva. Do Konjskega sedla je tema gosta, naprej gre laže. Na vzhodu se sveti. Vidiva luči v dolini - Bohinj, Radovljica, Kranj... Daleč v megli Ljubljana. Ob sedmih sva na Planiki. Ne ustavljava se. V škrbini pod grebenom pozobljeva nekaj rozin in brž naprej. Na vrhu je zelo malo snega, železna mizica je visoka skoraj samo toliko kot poleti. Slikamo panoramo, ves naš dolgi greben. Popolno brezvetrje. Tam zadaj Snežnik, Učka. In tu spredaj še zadnji del poti - Tosc. Draška vrhova, Viševnik.

Spustiva se navzdol. Dereze Grivel slabo opravijo test — na vsaki se mi odlomi en spodnji zob. Še dobro, da sta počakala do zadnjega dne. Kmalu postane toplo, puhovki gresta v nahrbtnik.

Zadovoljna prideva k Vodnikovi. Janko in Maura se že vzpenjata z Bohinjskih vratc na Tosc. Midva morava še pospraviti kramo v bivaku.

Ne moreva se prisiliti h kaki posebni naglici. Na vrhu Tosca si želiva samo še vode. Res lepo vreme za zadnji dan - nobenega vetra, prijetno toplo, čudovit razgled. Janko in Maura sta se spustila po ozebniku z vrha navzdol, midva z Lojzom pa nočeva po grebenu, ki pozimi menda še ni bil splezan. Snega je ravno prav malo, da je plezanje zoprno. Dobro pa je, da so krušljive skale primrznjene. Edino tista skala nad Krmo, ki tehta kako tono, se ziblje, ko stopiš nanjo. Oddahneva si, ko je grebena konec.

Začne se vzpon na Veliki Draški vrh. Gor naju čakata Janko in Maura. Ne privoščita nama počitka, takoj gremo naprej, navzdol in nato po grebenu na Mali Draški vrh. Greben je prijazen, sestop pa zoprn - plezanje v derezah in s palicami v rokah. Potem pa spet navzgor - še zadnji vzpon na prečenju — Viševnik.

Veseli smo, da nam je uspelo. Opravili smo dolgo prečenje, zdaj smo na koncu. Včasih je bilo težko, zeblo nas je - ampak takoj bi šli še enkrat. No - morda ne
čisto takoj! Ko bi prišli k sebi.

Spuščamo se v Konjščico. Za Sleme zaide sonce. Pred sirarnico snamemo dereze, ki smo jih nosili neprestano, vseh šest dni. Brez njih se nam zdi hoja smešna in nezanesljiva, pa čeprav gremo po vozniku.

Na Uskovnici nas zvabi koča. Posedemo za mizo, naročimo napolitanke, čaj, pivo, coca-colo. Kar ne moremo se odžejati. Ko pride čas odhoda, je najtežja stvar na svetu - vstati od mize... Potem pa po ledenem vozniku v Srednjo vas.

Naša hrana: 4 kg kruha, 4 zavitki prepečenca, 2 konzervi hrenovk, 2 zavitka pireja. 2 X 500 g mleka v prahu, 40 filter-vrečk čaja, 1 kg sladkorja, 1 kg čokolade, 4 zavitki bonbonov, 25 paštet, pol kilograma marmelade, 1/2 kg medu, 1/2 kg kislega zelja, dekstroza, vitergin, 2 »čajni klobasi«, 1/2 kg rozin, 5 juh, acitron, dve konzervi kompota, 1 čokolino, 1 medolino, 4 škatle sira Zdenka. Ostalo je le 5 juh.

Oprema: 1 vrv 30 m X 9 mm, 1 vrv 40 m X 9 mm, 1 cepin, 3 bavtice (bajle), 4 pari derez, 10 klinov in 10 vponk, kompas in specialke, 4 puhovke, 2 slonovi nogi, 2 spalni vreči, 3 čelne svetilke Wonder, 3 nahrbtniki z ogrodjem, 1 navaden nahrbtnik, 3 fotoaparati, 1 tranzistor, 2 kuhalnika (butanska), 1 komplet za PP.

Prečenje smo opravili od 24. 1. do 29. 1. 1976 Maura Furlan, Janko Arh, Lojz Budkovič in Andrej Žmitek, vsi člani AS Bohinj. Povzpeli smo na 48 vrhov. Snežne razmere so bile ugodne. V začetku nam je nagajalo vreme, vse dni pa je bilo zelo mraz (do -20 °C).
 

Oznake: ALP, PV
eXTReMe Tracker