Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Lepo Špičje

1976-07, 351-1 (PDF)

 

ponedeljek, 25. junij 1956, ob 22:41, Franci Savenc, ogledov: 1667

Planinski vestnik - Lojze Budkovič: Nemo buljim v temo in komaj čakam, da se bom končno znebil turobnega vzdušja slabo prespane noči.

... Sekunde se v tej mori vlečejo kot minute, minute kot ure in ure kot dnevi. Misli ti tako nehote uhajajo na razne konce in kraje. Človek v takih situacijah nehote dela s seboj razne obračune za pretekla in prihodnja dejanja. V to se vpletajo tudi dogodki prejšnjih dni, ki smo jih preživeli na grebenu. Četrti dan že garamo, le trma in močna volja nas držita pokonci v tej zimi, ki nam je že večkrat pokazala, na kaj lahko vse računamo prihodnje dni. Mogoče nas bo na najzahtevnejšem delu poti nagradila z lepim vremenom? V tem primeru bo Lepo Špičje prava poslastica.

Premlevanja in premišljevanja pretrga Janko. Kljub pregovoru »rana ura, zlata ura«, nič kaj rad ne zapustim prijetne topline v deželi puha. Prižgeva sveče, v katerih vidiva vsaj moralno oporo sredi nezaslišanega mraza. Bivak v Koči pri Sedmerih jezerih je v takih razmerah prava ledenica. Ko bi imel vsaj dvojna okna, sem si v tistih trenutkih močno zaželel, bi bilo gotovo bolj toplo.

Zavidam Mauri, ki bo današnji del poti odbrenkala po »via normale« na Prehodavce. Na oknu odtajava nekaj sreža in prva želja je uresničena. Po nebu gospoduje v vsem svojem siju Luno, oblačno fronta se je očitno potegnila nekam na Primorsko. V naglici obujeva čevlje, natakneva dereze, privoščiva želodcu nekaj drobtinic in se neslišno spustiva v noč.

Po ozki gazi dospeva do Lopučnice, tu pa se prepustiva dolgi monotoniji naporne gaže v celcu proti Čelu. Dobro nama gre od nog, in ko vzide sonce, sva na planoti pod Čelom. Zgodnje jutro je v tej tihoti in lepoti globoko doživetje. Nekajkrat škrtne fotoaparat, spomin na to bova odnesla s seboj v dolino. Vzpenjava se proti vrhu Čela. Razmere za hojo so tu bistveno boljše, kot nalašč za dereze, in tako postane naporno gaženje samo še neprijeten spomin. Užitke včasih skali sunek ostrega severozahodnika. Na Čelu je pred nama kot na pladnju vsa naša tridnevna muka - južnobohinjski greben, na jugu s svojo piramido ošabno orje Krn, se razprostre veličastna Kaninska skupina, ... vse tisto, kar tvori edinstvenost Julijskih Alp.

Napol zasanjana nadaljujeva najino grebensko »kalvarijo«. Nekajkrat se spustiva po vrvi in že sva v sedlu med Čelom in Vršacem. Za poceni pridobljeni spust s Čela naju z večjim vprašanjem pričaka Vršac. Vsa stvar postane bolj strma, nekatera mesta ponujajo lažjo plezarijo. Po mačje jo premagujeva nenavezana. Preplašiva trop gamsov, ponosna žival nama priredi lepo predstavo, saj v elegantnih skokih premagujejo nekaj spoštovanja vrednih vesin in se spuščajo v varno zavetje vrtačaste Gornje Komne. človeško bitje jim je očitno nekaj tujega ali pa se jim še vedno srši dlaka pred Trentarji.

Na širokem hrbtu Vršaca se za trenutek oddahneva, potem pa pričneva iskati pri: meren sestop. Janko odkrije strm ozebnik, nekajkrat zatakneva vrv za skalni rogelj in Vršac je za nama. Hitiva čez širne snežne strani proti Plazkemu Voglu. Sonce je neusmiljeno prigrevalo in prvič na tej turi imam v nahrbtniku več obleke kot na sebi. Počasi in vztrajno grizeva Plazki Vogel, dokler končno le ne doseževa vrha. Posnetek za arhiv in ista pesem kot že večkrat. Vrv, skalni rogelj, spust, to se ponovi vsaj štirikrat.

Sprva sva imela namen prečiti celotne Labrje, toda ta graben je tako razbit, da bi mu morala posvetiti ves dan krepkega dela. Umakneva se nekoliko nižje na strma pobočja, ki naju po lepih naravnih prehodih privedejo pod Veliko Špico. Ponovno bo treba nekaj sežnjev navkreber. Včasih se to spremeni v nič kaj prijetno delo, ko se na rahlo vdreš do pasu v naphan sneg. Končno se le prebijeva na greben med Brdom in Veliko Špico. S pogledi mrzlično brskava po policah in grapah Velike Špice Na eni izmed polic opaziva sledove, in to so na najino začuden|e človeške stopinje, v upanju, da najdeva najugodnejši dostop na vrh.

Pridno jim slediva v široko grapo, ki se izteka v bližino Velikega jezera (Ledvično jezero). Prav na izteku zagledava premikajočo se drobceno pikico. Nekajkrat zatuliva, toda pikica se neprizadeto premika dalje. Kasneje se je izkazalo, da je bil to Andrej. Najini glasovi ga globoko v dolini niso dosegli.

Napredujeva po ozkem grebenu. Kmalu nama pokaže zobe z manjšim skokom, čezenj se brez težav spustiva po vrvi. Sestopiva na široko polico in že sva v prijateljevi sledi. Nekaj časa ji slediva, nakar se na vrat in na nos zaženeva v strm ozebnik, ki naju pripelje prav na vrh Velike Špice. Razgled je božanski. Velika Špica se po pravici prišteva med najlepše razglednike. Sonce se je že krepko nagnilo, najin cilj - Prehodavci - pa tudi niso tako blizu. Zaženeva se proti Mali špici. Graben ni več tako težaven, pa to ne sme uspavati najine budnosti. Ker se ne varujeva, bi bila vsaka neumnost poplačana z brezplačno vožnjo v dolino. Nogam se že močno pozna današnje garanje. Še sreča, da se spuščava z Mali Špice proti Zadnji Lopi. V sedlu pod Lopo že kar premišljujeva, če bi se sploh povzpela nanjo. Zbereva še zadnje kančke energije in volje, v himalajskem tempu jo le osvojiva.

Končno zagledava bivak na Prehodavcih. Ne meniva se za večerno sonce, za prelepe motive, za utrujenost. Želiva čim prej priti v varno zavetje bivaka, da si priveževa duši. V zahajajočem soncu jemljeva podse stopnice na bivak. Usiha dan, usihajo najine moči. Bogat dan. Napori so bili poplačani z doživetji, tveganja z uspehi. 

Oznake: ALP, PV
eXTReMe Tracker