Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Planinška priobčuje Anton Podbevšek.
Že prvi dan je začela kričati nad mojima otrokoma, ki sem ju poslal v šolo. Zvečer nas je takoj zaklenila v našo sobo. To se mi je zelo čudno zdelo. Bila so tudi stranska vrata, ki sem jih odklenil prihodnji dan in molčal. Zvečer sem stopil pogledat, kaj pomeni toliko glasnega govorjenja v kuhinji. Kar sem videl, se mi je silno zagnusilo. Kuhinja je bila napolnjena s pijanimi barabami, debeluška pa jim je točila žganje, plesala z njimi in od časa do časa sedela na kolenih nekega moškega, ki ga je imenovala Kozoričkov Janez. Tu se mi je zdanilo, na čigav rovaš je šla vsa bolezen, o kateri mi je pisarila. Norela je namreč za človekom, ki je imel svojo ženo in otroke, a ga ni mogla dobiti. In ko je prejela moj naslov, mi je začela pisati pisma, ki pravzaprav niso bila meni namenjena.
Ko sem začel spraševati tu pa tam glede te ženske, mi noben Slovenec ni hotel ničesar povedati. Ona pa je tudi skrbno pazila, da nisem mogel z nikomur predolgo govoriti. Sprevidel sem, da sem v zagati. Hotel sem še kaj več zvedeti o njej, toda kje? Opazil sem, da ona tudi kuha žganje, ki ga prodaja, kar je po ameriških postavah kaznivo. Inez in Tony sta hodila vsak dan v šolo in ljudje so ju pričeli vabiti na svoje domove. To pa je grozno razkačilo njeno veličanstvo; njenih otrok niso nikamor vabili. Jaz in moja otroka smo očitno postali senzacija za Ameriko. Od vsepovsod so prihajali časnikarji, intervjuvali in fotografirali mene in otroka in objavljali dolge članke o nas. Naše fotografije so prinašali vsi večji ameriški listi in so se tako razširile po vsej Ameriki. Mene so tudi prekrstili in me imenovali Eskimo Charlie Planinshek. To je še bolj raztogotilo njeno visokost in je še huje razsajala radi mojih otrok, češ da niso naše slovenske narodnosti. Prišli pa so ljudje povsem drugačni, kot jih je bila ona navajena. Takoj so sprevideli, da jim je nemogoče prihajati k meni in so me zato povabili na svoje domove. Ti ljudje, draga sestra, niso bili Slovenci, temveč pravi stoodstotni Američani, večinoma visokega stanu.
Povabili so me tudi v najuglednejši klub v mestu, kjer so me predstavili guvernerju države Wisconsin. Ostali smo skupaj vso noč in nas je guverner pripeljal domov z avtomobilom šele proti jutru. Debeluška je pazila, kdaj se vrnemo, ker se je takoj prikazala, čim se je guverner odpeljal, in je strašno preklinjala in razsajala. Čemu vlačim otroka s seboj, njo pa puščam doma? Bilo mi je dovolj. Le s kakšno pravico nastopa? Ali sem ji dajal kakšne nade in kaj imam vendar skupnega z njo? Zgolj to, da stanujem z njo pod eno in isto streho. Ali ji za sobo nisem že vnaprej plačal najemnine? Slučajno sta dopoldne prišle k meni na obisk dve visokošolki in sta ostali precej dolgo, ker sta hoteli vedeti to in ono. Nazadnje pa sem začel tudi jaz spraševati. Ali vesta kaj o tej ženski? Ena se je namuznila in je pripomnila, da ve veliko, malo ali pa tudi nič, kakor se vzame. Nato mi je začela pripovedovati, da njen mož še živi in da je oče prvih, dveh otrok. Pred leti ga je zapustila in je začela živeti z nekim Hrvatom, s katerim je imela dva otroka. Ko jo je Hrvat zapustil, ker je imela razmerje še z drugimi moškimi, ja začela živeti s priležnikom, s katerim je istotako imela par otrok. Pozneje je imela še dva priležnika, ki pa sta jo takisto zapustila. In končno tistega pritlikavca, ki ga je spodila, ko sem jaz prišel.
Še istega dne sem odpotoval nazaj v Kanado. Časnikarjem sem na njihova vprašanja izjavil, da se nameravam podali na najdaljšo vožnjo s čolnom, da se boni vozil s psi pozimi skozi Golo ozemlje in da bom veslal in jadral s svojim čolnom celih 8000 milj. S to izjavo v časopisih se je zaključilo moje bivanje v Sheboyganu, kjer živi nad 4000 Slovencev, ki pa so me le postrani gledali, češ da sem potepuh. Morda so mislili, da bom dajal za pijačo.
Ko smo se vrnili nazaj v The Pas, smo se napotili 21. marca l. 1929. proti Daljnemu severu. Napregel sem svoje pse, naložil otroke in čoln na sani, počil z bičem in se podal v divjino, odkoder se nisem povrnil dolgih sedem mesecev.
Šele 22. oktobra 1. 1929. smo dospeli v Winnipeg, kjer so takoj pričeli časnikarji s svojim delom. Skoraj vsi listi so zopet prinašali moje fotografije in fotografije mojih otrok ter objavljali dolge povesti o naši smelosti. Nastopati sem moral kot predavatelj v različnih krajih in ljudje so mi povsod navdušeno ploskali. Časih sem moral govoriti vso noč. Vprašanj ni bilo konca in moral sem jim pojasnjevati razmere na severu.
Dne 4. februarja t. l. smo prekoračili mejo. Potovali smo s psi do meseca aprila do reke Minnesota. Nastopila je pomlad, led se je stajal in tako smo zopet spustili čoln v vodo in drčali po vodni gladini proti reki Mississipiju, do katere smo dospeli v enem mesecu in pri St. Paulu, Minnesota pripluli v ta veletok.
Vidiš, draga sestra, kar ni zmoglo trpljenje 5600 milj dolge poti, so zmogli komarji na obrežju reke Mississipi. Mrgoli jih in strupeni so, ker prenašajo bacile kužnih bolezni. Tudi meni niso prizanesli in tako mi, obolelemu za malarijo, ni kazalo drugega, kot da se odpravim v prvo bližnjo bolnišnico. Dvesto milj južno od reke Ohio stoji mesto Memphis v državi Tennessee. Sedaj ležim tu v bolnišnici, ne sam, temveč skupaj s Tonyjem. Tony se je namreč grozno obrezal na nogi; od kolena do gležnjev se mu je videla kost. Zdravnik mu je zašil globoko rano z zlatimi nitmi. Koliko časa bo najino zdravljenje trajalo, še ne vem. Naš cilj, mesto Habana na otoku Kubi oddaljeno je še 2000 milj …
Slovenec, 19. januar 1935