Železar - Janko Rabič: ... na jubilejnem pohodu na Stolu
To je nekaj enkratnega, neponovljivega, to mora človek doživeti, potem šele -lahko izrazi z besedami veličino tega dejanja. Takšni in podobni so bili vzkliki udeležencev 20. jubilejnega zimskega spominskega pohoda na Stol. Vreme je bilo tokrat kot naročeno, dobro utrjena in zavarovana pot, dobra organizacija — to lahko zatrdimo za pohod, ki je tudi tokrat pokazal vso veličino, lepoto, moč, voljo in vztrajnost najzvestejših ljubiteljev zimskih vzponov.
Težko je v naši bogati revolucionarni preteklosti najti dogodek, ki bi bil še po 43. letih tako živo in neposredno zasidran v srcih delovnih ljudi in občanov. Bitka na Stolu 20. februarja leta 1942 je bila izhodišče za pobudo in akcijo članov jeseniškega alpinističnega odseka, ki so leta 1962 ob 20-letnici bitke izvedli prvi spominski pohod. Takratnih 51 udeležencev verjetno ni razmišljalo, da utirajo spominske stopinje bodoči največji planinski in družbenopolitični manifestaciji na Gorenjskem in verjetno tudi v Sloveniji. Kje še lahko najdemo primere, da tisoči s takšno doslednostjo in voljo negujejo tradicije naše revolucionarne preteklosti? Je samo pohod na Stol, revolucionarno izročilo bitke Jeseniške čete, da se je za zmagoslavje treba boriti, zanj je treba nekaj žrtvovati. V svobodni domovini je pot do končnega cilja v premagovanju samega sebe, dokazovanju svoje moči in volje. S tem se lahko pohvalijo le tisti, ki so kos naporom v težkih zimskih razmerah in se povzpnejo tako visoko.
Štiri leta je zasneženi, 2238 metrov visok Stol, v februarskih dneh vedno pokazal svojo moč in nedostopnost. Le od Valvazorjevega doma oziroma s spodnjih planin so lahko zrli udeleženci na njegova pobočja, kjer so na vsakem koraku prežale številne pasti. Narava je bila štiri leta močnejša, prav za jubilejni pohod pa je mogočni Stol povabil v goste vse, ki so bili pripravljeni prešteti težo zahtevnega vzpona.
Tudi jubilejni pohod se je začel že v petek, 22. februarja, ko so na pot krenili učenci osnovnih in srednjih šol iz radovljiške in jeseniške občine. Pot jih je vodila po strmih stezah s Koroške Bele in Most do Valvasorjevega doma. Te poti so med NOB velikokrat prehodili borci Cankarjevega bataljona. Ob zaključku poti je zbrane pozdravil udeleženec februarske bitke na Stolu Franc Konobelj Slovenko, vseh 394 udeležencev pa je prejelo spominske značke in brošure. Letošnji pohod mladih je vseboval novost.
Organizatorji so se v želji, da bi pohod popestrili, odločili za razpis natečaja za najboljše spise o februarski bitki ter spominskih pohodih na Stol. Prispelo je 29 spisov iz štirih osnovnih šol. Žirija je izbrala šest najboljših spisov, ki so bili nagrajeni s knjižnimi nagradami. Najboljši je bil spis Mojce Višak, učenke 8. razreda osnovne šole Anton Tomaž Linhart iz Radovljice, ki ga je tudi prebrala na proslavi. Naslov je Zimski pohod na Stol in ga tudi objavljamo v našem glasilu. Ostale nagrajene prispevke so napisali: Peter Muhar z osnovne šole Karavanških kurirjev NOB Koroška Bela, Stanka Rehberger, osnovna šola Anton Tomaž Linhart Radovljica, Nanika Fajfar, osnovna šola Karavanških kurirjev NOB Koroška Bela, Tanja Gričar in Tanja Stebla j, osnovna šola Prežihov Voranc Jesenice in Barbara Lakota, osnovna šola Tone Čufar Jesenice. Prav ta razpis je popestril mladinski pohod, še bolj ga je približal učencem, saj sedaj ne hodijo samo po spominskih stopinjah, temveč o revolucionarnih dogodkih tudi pi¬šejo.
V soboto in nedeljo je bil pohod ostalih udeležencev na vrh Stola oziroma do Prešernove koče na Malem Stolu. Enkraten je bil pogled na strnjeno kolono, ki se je strmo dvigala po utrjeni gazi proti končnemu cilju. Snežne razmere so bile ugodne. Že v četrtek so člani postaje GRS Jesenice, alpinističnega odseka in postaje milice Jesenice pregledali razmere na strmih pobočjih in ugotovili, da je pot dovolj varna. Zahtevali so popolno zimsko opremo, dobre čevlje, smučarske palice, po možnosti tudi cepin in dereze. Tudi tokrat so udeleženci upoštevali navodila in se za vzpon tudi ustrezno pripravili. Toda povsod so izjeme in tudi na letoš¬njem pohodu jih ni manjkalo. Nekateri so prišli takorekoč v tenis copatah, mestnih škornjih ali drugače neustrezno pripravljeni. Pri kontroli opreme ni bilo milosti, od Valvasorjevega doma naprej niso mogli. Na prvem delu poti skorajda ni bilo snega, šele na zgornjih pobočjih ga je bilo nekaj več. Pot je bila dobro utrjena, le ob povratku je bilo nekaj ledenih pasti.
Najbolj veselo je bilo seveda pri Prešernovi koči, ki so jo lani člani Planinskega društva Javornik-Koroška Bela obnovili in povečali. Nudila je varno zavetje po naporni poti, kajti kljub izredno lepemu vremenu je na pobočjih okoli Stola na trenutke precej pihalo. Najbolj vztrajni so zmogli še nekaj korakov prav do vrha Stola. Pred Prešernovo kočo in na vrhu Stola je bilo kup radosti na vsakem koraku, vsakdo je bil vesel, da je zmogel vzpon. Med udeleženci smo srečali tudi Franca Konoblja-Slovenka, ki je bil pred 43 leti udeleženec februarske bitke. Ni skrival zadovoljstva nad tako uspešnim jubilejnim pohodom: »Po štirih letih smo spet tukaj prav v osrčju mogočnega Stola. Spomnil sem se tistih težkih dni pred 43 leti, ko smo prišli na Stol in se več ur branili pred močnejšim okupatorjem. Vrh Stola je tudi mogočen spomenik naši narodnoosvobodilni borbi. Stol je tudi sicer neločljivo povezan z bogato planinsko tradicijo, z dolgoletnim bojem za slovenske gore. Prav Piparji so na Stolu pred mnogimi leti sklenili, da bodo tukaj bili borbo za naše gore. Planinci so bili prvi, ki so dali pobudo za to mogočno planinsko manifestacijo. Še posebno smo borci hvaležni takratnim jeseniškim alpinistom, posebno Janezu Krušicu, ki so takrat dali pobudo za organizirane zimske vzpone na Stol.«
Jeseniška četa je lata 1942 štela 40 borcev in bork. Komandir čete je bil Polde Stražišar. Danes je živih še pet borcev. Franc Konobelj-Slovenko je bil na jubilejnem pohodu prav na Stolu, pri Valvazorjevem domu pa smo segli v roke borki te čete Ivanki Kožar. Ostali trije udele¬ženci bitke so Tone Matoh-Štepsl, Ivan Vovk-Živan in Ciril Triler-Čiro.
V tem čudovitem planinskem okolju smo srečali tudi Jožeta Bernarda. Jubilejni pohod je bil zanj še posebno velik praznik. Sodeloval je prav na vseh dosedanjih pohodih. »Ko je Alpinistični odsek Jesenice leta 1942 organiziral prvi pohod, sva se ga z bratom udeležila. Stol je pozimi enkraten in privlačen«, je pripovedoval Jože pred Prešernovo kočo. »Prvi pohodi so bili lepi, vsi skupaj smo se dobro razumeli, ubogali smo in bili disciplinirani. Vsi pohodi mi ostajajo v prijetnem spominu, ker gora je zmeraj lepa, tudi če pada dež ali na pobočjih brije jo ledeni viharji. Vsaka taka stvar je doživetje. Na današnjem jubilejnem pohodu so idealni pogoji, odlično vreme, nimam pripomb.«
Oba dneva je bila pred Valvasorjevim domom spominska svečanost. V soboto je zbranim spregovoril predsednik Planinske zveze Slovenije Tomaž Banovec, v kulturnem programu pa so nastopili člani okteta DPD Svoboda France Prešeren Žirovnica-Breznica, ki so za več kot 10-letno sodelovanje pri tem pohodu prejeli spominske plakete. V nedeljo je zbranim spregovoril predsednik Planinskega društva Jesenice Pavel Dimitrov, v kulturnem programu pa so nastopili člani moškega zbora iz Podnarta. Oba dneva so položili vence k spominskim ploščam na Valvazorjevem domu in pri nekdanji karavli, k obeležju borke Jeseniške čete Julke Jenstrle. Že v Četrtek so odnesli tudi venec k spominski plošči Jožu Kodru, ki je padel v boju Jeseniške čete 20. februarja leta 1942 na Malem Stolu. Na slovesnosti so prebrali pozdravno pismo ZZB NOV Jesenice. Za zvestobo temu pohodu so oba dneva podelili 115 plaket 10-kratnim udeležencem, vsi pa so še posebno viharno pozdraviti dobitnika posebnih diplom za vseh 20-pohodov Joža Bernarda iz Martuljka in Staneta Škrabarja iz Ljubljane.
Letošnjega pohoda se je skupaj z mladimi udeležilo 3852 ljudi, vseh 20 pohodov pa že kar 47.742 ljudi. V pisani mno¬žici na letošnjem pohodit so bili planinci in drugi obiskovalci gora iz najrazličnej¬ših krajev Slovenije, iz Novega Sada, iz občin Svilajnac in Brus, ki sta pobrateni z radovljiško občino, planinci iz zamejstva, pripadniki JLA in številni drugi, ki so preživeli enkraten dan v osrčju Karavank. Največje zadovoljstvo organizatorjev ob zaključku pohoda je bilo spoznanje, da vse dni ni bilo nobene poškodbe ali nesreče. Veliko odgovornega dela so pri tem opravili člani GRS z Jesenic in okolice ter miličniki jeseniške postaje. Ob prizadevnih organizatorjih zaslužijo še vse priznanje delovne in druge organizacije, ki so nudile finančno in materialno pomoč. Posebno veliki so bili stroški za bro-šuro, ki so jo po petih letih spet pripravili. Vsebuje opis bitke na Stolu, borce Jeseniške čete ter planinsko zgodovino na tem območju Karavank. Brošura je sedaj trajni dokument o borbi na Stolu. Pokrovitelji jubilejnega pohoda so bili ČGP Delo iz Ljubljane, Ljubljanska banka - temeljna banka Gorenjske, Republi¬ški odbor ZZB NOV Slovenije ter Skup¬ščina občine Jesenice. S finančnimi in materialnimi sredstvi so pomagali še Knjigoveznica in tiskarna Radovljica, Železarna Jesenice, Telesno-kulturna skupnost Jesenice, občinski svet zveze sindikatov Jesenice, občinska konferenca SZDL Jesenice, Kovinska oprema Mojstrana, SGP Gradbinec Kranj — TOZD Jesenice, Vodovod Jesenice, Zavarovalna skupnost Triglav, KŽK Gorenjske " — TOZD Klavnica Jesenice, Podjetje za PTT Promet Kranj — enota Jesenice, Papirnica Vevče, Gorenjka Jesenice, Merkur — TOZD Univerzal Jesenice in Golica Jesenice.
J. Rabič
Železar, 28. februar 1985