Jutro: Ekspedicije na Mount Everest sicer niso dosegle svojega glavnega cilja, ...
... to je, da bi dospele na vrh najvišjega gorskega velikana na svetu, zato pa so - zlasti poslednja — nabrale mnogo dragocenih podatkov o fauni na pobočjih Mount Everesta, ki bodo zanimala posebno prirodopisce. Poročilo o tem je podal pred nekaj dnevi v kraljevskem geografskem društvu v Londonu major Hingston, ki se je poslednje ekspedicije udeležil kot naravoslovce. Njegovo poročilo je bilo sprejeto z velikim zanimanjem.
Hingston je omenil med drugim, da se organska bitja nahajajo v takih višinah, ki so jih doslej smatrali za nezmožna za žive organizme. Tako je ekspedicija našla majhne pajke precej onstran meje večnega snega, nad 1333 metrov nad vegetacijsko mejo. Ti pajki se prehranjujejo s tem, da drug drugega uživajo, kajti v onih višinah ne uspeta nobeno rastlinstvo in tudi ne živalstvo. Med živalmi, ki žive v višini 5866 m, so posebno omembe vredne črede ovac in gorskih zajcev. Hingston je opazil tudi slavčeva gnezda. V višini 6000 metrov — na vegetacijski meji — je ekspedicija naletela na kobilice, 6666 metrov visoko pa na plešastega jastreba. Malo više v višini 7000 metrov so opazili metulje in čebele; pajki, ki smo jih zgoraj omenili, žive celo po skalah v višini 7333 metrov, kavke pa letajo nad 9000 metrov visoko.
Zanimivo je, kako se živali v tistih višinah znajo prilagoditi življenjskim prilikam. Mraz je na Mount Everestu tolik, da morajo biti živali zavarovane proti njemu, če hočejo živeti. Veter, ki brije po obronkih Everesta, je tako močan, da ogloda celo mogočne granitne skale. Sesalci, ki životarijo na Mont Everestu, so vsi pokriti z gosto, veliko volno; Everestske koze so porasle tja do parkljev z veliko, gosto dlako. Celo prašiči, ki jih je ekspedicija našla v bližini Gautsa (4000 metrov), so porasli z dolgo rdečkasto dlako. Tartarski bivol, ki živi na Everestu, je zavarovan pred mrazom z gostu volno poleg tega pa še z dolgo dlako, ki poganja iz kože.
Živali, ki žive na Everestu, se zelo rade družijo med seboj, ker vedo, da se tako uspešneje borijo proti negostoljubni prirodi. Tako sta si posebno krokar in divja ovca prijatelja; krokar se zarije v njeno volno, ki ga greje, ovca pa mu je tudi hvaležna, ker ji krokar pozoblje zajedavce, ki se rede na njej.
Jutro, 19. januar 1925