Na obisku - Majda Gašperin: »Zvečer sem skuhal kavo, zjutraj je bila zmrznjena …« pripoveduje Alojzij Žakelj, domačin izpod Triglava - V gorah nikoli ne veš …
Dobimo se pri smučarki Alenki. Z menoj je gospa Helena Plahuta, ki je lani obiskala Lojzov bivak v grebenu Mežakle.
»Letos mi je zopet uspelo, da sem novo leto praznoval v mojem domu na ZTP, na 2530 metrih,« je začel pripovedovati Lojz.
»Pristop iz Krme je bil v lahkih razmerah, večinoma je bil trd sneg. Bilo je nenavadno toplo vreme do Božiča. Čez dan je bilo tudi plus dve. 27. decembra se je vreme spremenilo v najbolj ostro zimo v vseh mojih novoletnih bivanjih na ZTP. Začelo je snežiti. Dva dni je snežilo. Ko sem prišel gor, je bilo 1,50 metra snega, 28. decembra pa je zapadlo novih 30 centimetrov.
Hitro se je ohladilo na minus dvajset. Ta mraz je trajal do vključno 31. decembra. Poleg mraza je vse dni pihal veter, okoli 100 kilometrov na uro. Eno noč je pihal orkanski veter pri mrazu minus dvajset. Veter podvoji mraz. Bivanje je bilo zelo oteženo. Zvečer sem skuhal kavo, zjutraj je bila zmrznjena. Oteženo je bilo tudi kuhanje s plinom. Kuhalnik sem moral držati nad svečo, da je plin normalno zagorel. Zaradi mraza izgubi pritisk. Za ogrevanje sem uporabljal večinoma petrolejsko peč. Ko sem zakuril peč na drva, je šla vsa toplota v dimnik. Veter jo je posesal. Pet dni sem bil v glavnem kar notri, v bivaku. Vsak izstop iz bivaka pomeni veliko težavo.
Na Silvestra sem poklical na Kredarico. Oglasil se je Rado Jekler. Voščil sem mu novo leto in ga vprašal kakšne so snežne razmere proti Krmi. Povedal mi je, da je poizkušala skupina pohodnikov priti na Kredarico, pa so na 2000 metrih obrnili. Tako da sta bila na Kredarici sama. Povabil me je naj pridem na obisk. Malo kasneje sem poslušal na radiu Slovenija 1 telefonski intervju, s tem vremenarjem-vojakom, s katerim sem prej sam govoril.«
Lojz malo počaka, potem pa nadaljuje.
»Poklical sem tudi mojega prijatelja Igorja, policista in gorskega reševalca. Povedal mi je, da se je na božič upokojil, da bo sedaj imel še več časa za gore.
Ob polnoči na Silvestra je bilo vreme delno megleno, delno jasno. Videla se je luna. Veter je že malo oslabel, ni bil več tako močan kakor prejšnji dan. Popuščati je začel tudi mraz. V novoletnem jutru je bilo samo še minus sedem stopinj. Drugega januarja se je še bolj otoplilo, bilo je minus dve. Odločil sem se za sestop, zaradi ugodnega vremena.«
Heleno je nekaj zanimalo, potem pa je Lojz nadaljeval.
»Vzel sem smuči, ker mi je vremenar s Kredarice povedal, da je proti Krmi mehak sneg. Odločil sem se pravilno. Prvi del smučanja do Konte pod Konjskim sedlom je šlo dobro, sneg je bil ugoden. Ko sem začel vzpon iz Konte proti vrhu Žleba se je sneg nenadoma spremenil in postal zelo mehak. Bil je napihan, zaradi doline. Obenem je zaradi sonca postalo zelo toplo in pričel se je topiti. Sneg je postal lepljiv in so se delale cokle na smučeh. Tako da je bil ta kratek vzpon okoli 500 metrov ekstremno naporen. Moral sem te snežne cokle dvigat, pa še prediralo se je do kolen. Ko sem premagal ta Žleb sem prišel na svežo gaz prve skupine ljudi, ki so prišli letos na Kredarico.
Potem je bilo veliko lažje. Nižje sem šel deloma peš s smučmi na rami, deloma pa sem smučal. Ko sem prišel v dno Krme je bila cesta splužena in pokrita s snegom. Smučal sem do Zg. Radovne. V Zg. Radovni sem srečal gospodarja domačije Pri Vrbanku. Voščil sem mu novo leto. Potem je poklical še gospo, ki mi je prinesla sok. Zelo sem bil žejen. Tam sem spravil smučarsko opremo in se odpravil peš v Mojstrano in nato z avtobusom domov. Naslednji dan pa sem z avtom šel po opremo. Še nekaj sem pozabil.« Malo se je zamislil in potem nadaljeval. »Na Silvestra sem bral knjigo – Reševanje v gorah. V knjigi sem v poglavju z lavinskimi psi zasledil ime Boris Štupar. Izvedel sem, da je (bil - Op. o.) gorski reševalec.
Ko sem prišel v bivak na stebrasto skalo sem bil presenečen. V knjigi vpisov sem prebral, da sta v njem prenočevala dva Čeha. V knjigo sta napisala, da sta prispela 26. decembra ob 21. uri, odšla pa naslednji dan ob 10.30 uri. Napisala sta, da je padal sneg. Le kako sta izvedela za moj bivak,« je zaključil svojo pripoved. Potem se je razgovorila Helena, ki je prej večinoma poslušala. Obljubila je, da se bo tudi letos potrudila in ga obiskala v bivaku na skali. Potem ko bo kopno in bodo cvetele rožice ...
Majda Gašperin