Mladina - Urša Marn: Dekle, ki je že nekaj let v svetovni plezalski špici, pa včasih še vedno ne verjame, da je dovolj dobra

Začelo se je s pokvarjenim diktafonom. Se ti lahko zgodi še kaj hujšega, kot da ti tik pred pogovorom zataji tehnologija?
Ona pa, kot da ni opazila, kaj se je zgodilo. Ostala je popolnoma mirna. »Ni panike, bova že kako.« Če se vnaprej prepričaš, da ne bo šlo, po navadi res ne gre. Če pa zaupaš, se vedno najde rešitev. Najboljših športnih plezalcev ne odlikujejo samo odlična tehnika, velika telesna moč in vzdržljivost, temveč tudi sposobnost, da v prelomnih trenutkih, pod pritiskom svojih pričakovanj in pričakovanj drugih, ostanejo mirni.

Mina Markovič je pri 27 letih v top formi. Njena prednost pred tekmicami je odlična telesna pripravljenost. Z močjo nadomesti to, kar ji morda še manjka pri tehniki. Še nikoli ni plezala s takšnim užitkom kot zdaj, ko je dosegla sproščenost, ki jo prinese zrelost. »Seveda pridejo tudi trenutki slabosti, ko podvomiš, ali ima ves trud, ki ga vložiš v plezanje, sploh smisel. Takrat se vprašam, ali plezam zato, da trpim in da dosegam rezultate, in ali bom, potem ko bom dosegla rezultate, res zadovoljna. Ali pa plezam zato, ker je to nekaj, v čemer uživam, kar poč nem s strastjo in za kar sem nazadnje celo nagrajena. Ko se stvari lotiš pravilno, ti ni nič več pretežko, nasprotno, to te dodatno spodbuja, da v najtežjih trenutkih iz sebe potegneš tisto več. Če stalno razmišljaš samo, kako ti je hudo in ali boš vse naredil pravilno, boš na tekmah v krču in smeri ne boš splezal.«

Dan pred pogovorom seje vrnila s katalonskega plezališča Oliana, kjer je preplezala Mind Control, svojo prvo smer z oceno težavnosti 8c+. »Najbolj mi ustreza, če je smer dolga in ves čas približno enako težka, brez izstopajočih, res težkih detajlov, se pravi, da moram v vsej smeri vzdrževati enako raven zbranosti. In Mind Control je skoraj takšna. Presenetilo meje nekaj težkih gibov, ampak kako jih ne bi bilo, saj gre vendar za smer z oceno 8c+! Ključ do uspeha je zdržati do konca, zbran in močen.« V Španijo je šla na dopust po naporni in uspešni tekmovalni sezoni. V skupnem seštevku tekem svetovnega pokala v težavnosti je zasedla drugo mesto, druga je bila tudi v kombinaciji treh plezalnih disciplin. Prehitela jo je le južnokorejska tekmovalka Jain Kim.

Večina se verjetno ne bi strinjala, daje pleza nje dolgih in težkih smeri dopust. A za Mino je plezanje v skali skoraj sprostitev, potem ko je večino leta trenirala in tekmovala na umetnin plezalnih stenah. »Seveda moraš tudi v skali delati, ampak če imaš plezanje rad, je to veliko boljše od posedanja na kavču. Zame je bila Španija sprostitev, že zato, ker sem spremenila okolje, ker sem bila vsak dan v naravi in ker sem počela to, kar mi je najljubše, z ljudmi, ki so mi najljubši.«

Zadnja leta ji je zaradi treningov, tekem in študija zmanjkovalo časa za plezanje v skali. »V skalo sem lahko šla samo za kak dan, to pa je premalo, da bi se mi splačalo začeti nove, težke projekte. Če greš nov projekt pogledat enkrat na šest mesecev, ga ne boš preplezal.« Za tiste, ki plezajo skoraj izključno v dvoranah, je prehod v skalo dokaj težak. »Nepoznavalec bi rekel: pa saj gre vendar za isti šport! Ampak ko si v tekmovalni špici, sta plezanje v dvorani in plezanje v naravi skoraj dva različna športa. Sploh pri ekstremu, v kakršnega gredo v zadnjem času tekme. Plastika je za telo bolj agresivna, saj iz giba v gib delaš brez premora, v skali pa mimogrede najdeš kakšen dober oprimek, polico, kjer se odpočiješ. Tudi nekomu, ki pleza le v skali, se bo težko prilagoditi plastiki. Če bo moral povezati 30 gibov na plastiki, ga bo tako izpilo, mu zakisalo mišice, da smeri ne bo preplezal, ker preprosto ni navajen takšnega stalnega, intenzivnega napora in tempa.«

Nekoč je veljalo, da svetovni vrh v športnem plezanju dosežeš pri 20 letih, potem pa se moraš počasi upokojiti. Mina Markovič in njena generacija tekmovalk dokazujeta, da je v svetovni špici mogoče ostati veliko dlje. Smeri na tekmovanjih so vse težje, zanje je nujna večja izkušenost, zaradi česar imajo prednost zrelejši plezalke in plezalci. »Všeč mi je, da se je meja dvignila, saj smo se nevarno približevali trendu iz gimnastike, ko bi v svetovnem pokalu lahko zmagovale že 13-letnice. S staranjem se podaljša obdobje regeneracije telesa in tudi učinek treninga je manjši, toda hkrati ima plezalec veliko več izkušenj. V smeri se zna bolj umiriti, spočiti, ima večjo bazo gibov.« Še ena prednost zrelosti je, da se z leti naučiš bojevati. »Ko me je pri 17 letih med plezanjem začelo navijati v roke, sem bila prepričana, da lahko naredim le še dva giba in bom padla. Potem sem videla tekmovalko, kije bila utrujena že na tretjem sistemu (sistemi so varovalna sredstva, sestavljena iz dveh vponk, povezanih s sklenjeno zanko iz traku, vanje plezalec med plezanjem v vodstvu vpenja vrv, op. ur.), pa je kljub temu prilezla do desetega sistema in zlezla čez detajl in je na 12. sistemu umirala in je prišla do 15. sistema in je zmagala na svetovnem prvenstvu. To mi je dalo misliti. Spraševala sem se, od kod vleče energijo. Čez leta se naučiš, da ko si 'našutan', ko te roke pečejo od utrujenosti mišic, še ni vsega konec, daje mogoče plezati še naprej, da moraš iti še naprej!«

V plezanje se je zaljubila, ko je bila stara deset let. Oče je treniral at lete in nekega poletnega dne gaje obiskala na atletskem stadionu doma na Ptuju. Tam je bila postavljena manjša promocijska umetna plezalna stena s štirimi smermi. Mina je poskusila in se takoj okužila. »Potem sem šla vsaj petkrat vprašat v planinsko društvo, kdaj bodo plezalno steno premaknili v osnovno šolo. Prav neučakana sem bila.« Čeprav je več let trenirala sama, brez profesionalnega trenerja, je že, ko je bila mladinka, dosegla odlične izide: bila je svetovna prvakinja in zmagovalka vseh svetovnih pokalov. Kako? »Preprosto tako, da sem veliko plezala.« Športno plezanje je precej varnejši šport, kot si mislijo nepoznavalci. A tudi Mino je kdaj strah. »Ne bom sicer umirala od strahu, ni pa prijetno, ko veš, da si tri metre nad sistemom. Ko letim po zraku, mi je sicer OK, je pa neprijetno, če ne zadržim oprimka in mi požge kožo s prstov. So tudi situacije, ko ne bom naredila giba, ampak bom varovalcu rekla, naj zategne vrv. Glede tega imam v skali še veliko rezerve.«

Ko poplesava po umetni steni ali skali, se vse zdi tako lahko. A to je utvara. Legendarni britanski plezalec Stevie Haston pravi, da je strast pomembna, vendar brez garanja ne gre. Za lahkotnim gibanjem Mine Markovič je 15 let discipliniranega treninga. Zadnja leta trenira pod vodstvom enega najboljših slovenskih trenerjev športnega plezanja Romana Krajnika, in to šest dni na teden, po dve do tri ure na dan, najpogosteje na balvanski steni v dvorani Poden v Škofji Loki. »Poleg gibov na plastiki, ga bo tako izpilo, mu zakisalo mišice, da smeri ne bo preplezal, ker preprosto ni navajen takšnega stalnega, intenzivnega napora in tempa.«

Nekoč je veljalo, da svetovni vrh v športnem plezanju dosežeš pri 20 letih, potem pa se moraš počasi upokojiti. Mina Markovič in njena generacija tekmovalk dokazujeta, da je v svetovni špici mogoče ostati veliko dlje. Smeri na tekmovanjih so vse težje, zanje je nujna večja izkušenost, zaradi česar imajo prednost zrelejši plezalke in plezalci. »Všeč mi je, da se je meja dvignila, saj smo se nevarno približevali trendu iz gimnastike, ko bi v svetovnem pokalu lahko zmagovale že 13-letnice. S staranjem se podaljša obdobje regeneracije telesa in tudi učinek treninga je manjši, toda hkrati ima plezalec veliko več izkušenj. V smeri se zna bolj umiriti, spočiti, ima večjo bazo gibov.« Še ena prednost zrelosti je, da se z leti naučiš bojevati. »Ko me je pri 17 letih med plezanjem začelo navijati v roke, sem bila prepričana, da lahko naredim le še dva giba in bom padla. Potem sem videla tekmovalko, kije bila utrujena že na tretjem sistemu (sistemi so varovalna sredstva, sestavljena iz dveh vponk, povezanih s sklenjeno zanko iz traku, vanje plezalec med plezanjem v vodstvu vpenja vrv, op. ur.), pa je kljub temu prilezla do desetega sistema in zlezla čez detajl in je na 12. sistemu umirala in je prišla do 15. sistema in je zmagala na svetovnem prvenstvu. To mi je dalo misliti Spraševala sem se, od kod vleče energijo. Čez leta se naučiš, da ko si 'našutan', ko te roke pečejo od utrujenosti mišic, še ni vsega konec, daje mogoče plezati še naprej, da moraš iti še naprej!«

V plezanje se je zaljubila, ko je bila stara deset let. Oče je treniral atlete in nekega poletnega dne ga je obiskala na atletskem stadionu doma na Ptuju. Tam je bila postavljena manjša promocijska umetna plezalna stena s štirimi smermi. Mina je poskusila in se takoj okužila. »Potem sem šla vsaj petkrat vprašat v planinsko društvo, kdaj bodo plezalno steno premaknili v osnovno šolo. Prav neučakana sem bila.« Čeprav je več let trenirala sama, brez profesionalnega trenerja, je že, ko je bila mladinka, dosegla odlične izide: bila je svetovna prvakinja in zmagovalka vseh svetovnih pokalov. Kako? »Preprosto tako, da sem veliko plezala.« Športno plezanje je precej varnejši šport, kot si mislijo nepoznavalci. A tudi Mino je kdaj strah. »Ne bom sicer umirala od strahu, ni pa prijetno, ko veš, da si tri metre nad sistemom. Ko letim po zraku, mi je sicer OK, je pa neprijetno, če ne zadržim oprimka in mi požge kožo s prstov. So tudi situacije, ko ne bom naredila giba, ampak bom varovalcu rekla, naj zategne vrv. Glede tega imam v skali še veliko rezerve.«

Ko poplesava po umetni steni ali skali, se vse zdi tako lahko. A to je utvara. Legendarni britanski plezalec Stevie Haston pravi, da je strast pomembna, vendar brez garanja ne gre. Za lahkotnim gibanjem Mine Markovič je 15 let discipliniranega treninga. Zadnja leta trenira pod vodstvom enega najboljših slovenskih trenerjev športnega plezanja Romana Krajnika, in to šest dni na teden, po dve do tri ure na dan, najpogosteje na balvanski steni v dvorani Poden v Škofji Loki. »Poleg tega imamo enkrat do dvakrat na teden skupne treninge z reprezentanco, ki trajajo od pet do šest ur. V to pa ne štejem časa, ki ga porabim za ogrevanje in raztezne vaje. Vsak konec tedna ali vsaj vsak drugi konec tedna pa gremo z reprezentanco še za dva ali tri dni plezat na visoko steno v katerega od plezalnih centrov v tujino, najraje v Mitterdorf blizu Gradca, saj je tam veliko res težkih in kakovostno postavljenih smeri, ki jih pogosto spreminjajo.« Za tekmovalce je pomembno, da je zaporedje gibov v smereh čim bolj raznoliko, da se gibi čim manj ponavljajo, kajti samo tako lahko med treningi predpostavijo različne položaje, ki se potem pojavijo na tekmah. »Dvorana v Mitterdorfu nam najbolj ustreza, ker tam smeri postavljajo štirje vrhunski postavljava, ki so postavljavci smeri tudi na tek mah svetovnega pokala.«

V fitnes gre redko. »V vseh letih, odkar plezam, sem bila mogoče 20-krat.« Raztezne vaje in vaje za moč je mogoče narediti tudi brez naprav za fitnes. Telesna moč je pri plezanju pomembna, toda če nimaš tehnike, še tolikšna moč ne bo zadoščala. »Nekateripra vijo: najprej grem za pol leta v fitnes, da si okrepim mišice, šele potem grem plezat. Po mojem je takšen način zgrešen, kajti če si moraš okrepiti mišice, da lahko začneš plezati, to pomeni, da nimaš nobene tehnike. Če staviš samo na moč, boš prvih štirinajst dni res najboljši na tečaju, kasneje pa te bodo hitro prehiteli dekleta in fantje, ki so videti ’švoh’, vendar znajo plezati in izkoristijo vse, kar jim telo in stena ponujata.«

Ko jo vprašam, katera značajska lastnost ji je pri drugih najbolj zoprna, je v zadregi. »Uf težko vprašanje. Gotovo me motita pretiran ego in ciničnost. Pa zahrbtnost. Tudi na plezalni sceni najdeš takšne osebke.« Katere značajske lastnosti pa soji najbolj všeč pri njej sami? »To, da sem vztrajna, redoljubna in disciplinirana, kar je dvorezen meč, saj to hkrati pomeni, da imam rada vse pod nadzorom. Sem pa tudi zelo samokritična. Lahko zmagam na tekmi svetovnega pokala, potem pa se bom na naslednjih kvalifikacijah uvrstila šele na peto mesto in bom takoj pomislila: kaj hudiča je narobe z mano?« Na srečo ji to ne vzame volje, ampak jo samo še bolj podžge. »Pripravi me do tega, da grem z glavo skozi zid, da treniram še dodatne tri ure na teden, vse samo, da dokažem, da zmorem. Je pa res, da se z leti manj obremenjujem z napakami«

Z odraščanjem je prišlo še eno pomembno spoznanje:»Včasih sem mislila, da prej ali slej dosežeš zgornjo mejo telesne vzdržljivosti in od tam dalje ne moreš več napredovati, lahko samo še piliš malenkosti Zdaj spoznavam, da lahko fizično mejo še občutno premaknem.« Čar plezanja je tudi v tem, da nikoli nisi tako dober, da ne bi mogel biti še boljši. »Ko že misliš, da si na zelo visoki ravni, prideš v skalo in ugotoviš, da moraš še več vložiti v tehniko, da moraš plezati Še bolj dinamično, saj tako prihraniš moč, da si sposoben narediti res težke gibe v najtežjih smereh.«

Veliko raje tekmuje v težavnostnem plezanju, kjer se za končni izid meri preplezana višina, kot v balvanskem plezanju, kjer je končni izid odvisen od števila preplezanih balvanov. »Zrasla sem s težavnostjo in še danes mi je ljubša, morda tudi zato, ker imam več statične moči. Balvansko plezanje gre zadnja leta v smer, ki mi ni pisana na kožo: iz skoka v skok, ogromno je dinamičnih gibov. To ustreza mlajšim tekmovalcem, ki se zakadijo in zadržijo oprimke. Klobuk dol pred njimi.«

Na tekmah v težavnostnem plezanju ima samo šest minut časa za ogled smeri, v kateri je tudi po 70 gibov. Zapomniti si optimalno zaporedje vseh gibov v pičlih šestih minutah se zdi znanstvena fantastika. A Mina pravi, da si zapomni celotno smer, naj bolj pa seveda ključne, najtežje dele. »Ko pridem iz izolacijske cone, si pogledam oprimke za roke, kam bom postavila noge m na katerih mestih bom vpenjala vrv. Pozorna sem na to, kje bom morala plezati bolj intenzivno in kje so detajli. Pogledam recimo, kje na steni so reliefi in ali je med stenskimi ploščami kakšna majhna zareza, kamor bom lahko stopila na trenje.« To so res majhne zareze, manjše od šivankinega ušesa. Tekmovalke in tekmovalci podatke o smeri solidarno zaupajo drug drugemu. »Ni pa nujno, da boš šel čez detajl točno tako, kot si predlagal v izolacijski coni. Lahko da se bos problema lotil drugače, ker ti bo to pač v tistem trenutku najbolj ustrezalo.«

Živi v Ljubljani, končuje študij psihologije in je zaposlena v športni enoti Slovenske vojske. Njen fant Luka je fotograf in tudi sam odličen plezalec, kar je velik plus. »Pleza nje zame ni samo šport. Je način življenja, način razmišljanja. Težko si predstavljam, da bi bila z nekom, ki ne pleza, saj ne bi razumel, zakaj se v mojem življenju vse vrti okoli plezanja. Pogosto sem šokirana, ko vidim, koliko razumevanja, empatije in socialne inteligence ima Luka na tem področju.«

Del plezanja sta tudi zadosten počitek in pravilna prehrana. Tekmovalci živijo asketsko: ne pijejo skoraj nič alkohola, veliko spijo in zmerno jedo. Mina najraje je meso, zelenjavo in oreške, ne mara pa testenin, riža in čokolade. Ob treningih, tekmah in drugih obveznostih ji ostane zelo malo prostega časa.» Takrat najraje počivam, da se telo regenerira, grem na sprehod ali dan preživim s prijatelji v plezališču, rada grem tudi v mesto na kavo ali si ogledam kak film. Berem pa bolj malo.« S fantom živita skromno, zato nekako gre. »Plezanje ni šport, s katerim bi obogatel. Velikim podjetjem se bolj splača vlagati v tuje plezalce, saj je delež, ki biga vložili v slovenskega atleta, in promocijski učinek, ki biga s tem dosegli, veliko manjši, kot Če sponzorsko podprejo plezalca iz kakšne večje evropske države. Če si v svetovni tekmovalni špici, sponzorje sicer dobiš, ker si zanje zanimiv kot mednarodni obraz. Vendar ne gre za velike zneske. Če si v svetov nem vrhu in je za tabo vrhunska sezona z več zmagami, ti po plačilu davkov in drugih obveznosti ostane morda dva tisoč evrov. Če pa greš na dopust, ti ne ostane niti to. To ni tenis, da bi si lahko v nekaj letih nabral toliko, da bi si zagotovil dostojno eksistenco tudi po koncu tekmovalne kariere. Veš, da boš moral prej ali slej početi kaj drugega.« Mina upa, da bo ostala v plezalnih krogih oziroma da bo plezanje združila s psihologijo. »Šepa niti pisarniškega dela ne bom branila, če bo tako naneslo.«

Plezalci so posebna vrsta ljudi. Plezanje je zanje edini smisel bivanja, ki iz življenja izključuje skoraj vse drugo. Med seboj se večinoma pogovarjajo o plezanju, zaradi česar se tistim, ki ne plezajo, zdijo rahlo dolgočasni. »Plezanje ti daje občutek pripadnosti. Če si plezalec, si del samozadostnega, fanatično idealističnega kroga ljudi,« pravi ameriški alpinist in novinar Jon Krakauer. Tako kot alpinisti imajo tudi športni plezalci močno željo, da se dokažejo drug pred drugim, da sežejo čim dlje, onkraj meja mogočega. »Ko so bile preplezane prve smeri z oceno 9b, smo samo strmeli in se spraševali, ali je to mogoče. Zdaj pa je Čeh Adam Ondra sposoben že na flash, se pravi v prvem poskusu, s predhodnimi informacijami o smeri, preplezati smer z oceno 9a. Sicer pa je preplezal že sto smeri z oceno 9a. Kar se je še pred nekaj leti zdelo nedosegljivo, je danes realnost. Meje stalno potiskamo navzgor,« pravi Mina. Kdo ve, kje se bo končalo. Mogoče pa meja sploh ni, mogoče so samo v naših glavah.

Urša Marn
Foto Luka Fonda