Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Od Črne prsti do Triglava

1956-06, 307-311 (PDF)


G-L 19.01.2015
Peter Podgornik: S Črne prsti do Triglava


Štirje člani PD Jesenice - v zrelejših letih 


Peter Mikša, Urban Golob
Zgodovina slovenskega alpinizma

Stran 208: Prvo zimsko prečenje slovenskih Alp
S smučanjem je povezano tudi prvo prečenje slovenskih Alp z delovnim naslovom "Od Tolmina do Maribora", ki ga je februarja 1998 v trinajstih dneh opravil Urban Golob (to so konec sedemdesetih let poskušali že bohinjski alpinisti). ...

sreda, 20. junij 1956, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 2776

Planinski vestnik  - Ljubo Juvan: Štiridnevna zimska tura štirih članov PD Jesenice

Ne spominjam se, da bi se za turo kaj dogovarjali. Vem le, da je nenadoma prišla Janezova dopisnica. Bil sem takoj navdušen za turo. Pred odhodom bohinjčana smo se dobili na jeseniški postaji. Na srečo je imel vlak zamudo, sicer bi bil brez nas odpeljal proti Gorici. Na Kočni je vstopil še Peter. Pripeljali smo se v Bohinjsko Bistrico in zavili v hotel Črna prst, kjer smo prespali.

Zjutraj nas je Janez kmalu zmetal iz postelj. Z dnem smo odšli. Lagodno smo se dvigali skozi konte proti Črni prsti. Ob prvem potoku, ki še ni bil zamrznjen, smo se ustavili. Peter je skuhal čaj. Nekakšna hruševa voda se nam je zelo prilegla. Medtem je sonce ožarilo bohinjske gore odete v prvi sneg. Škrlatno je žarel onstran doline naš daljni cilj Triglav. S časom pa je lepa slika sončnega vzhoda ugasnila.

Odšli smo dalje, obloženi z velikimi nahrbtniki, spalnimi vrečami, šotorom, cepini in železjem. Temu primerno smo težko hodili. Na planini Za Liscem se nam je odprl prvi pogled na Črno prst. Po skalovitem svetu smo prišli na sedlo. Odprl se je nov pogled na primorsko stran. Še kratek greben in stali smo na vrhu Črne prsti. Naš prvi cilj! V zavetju ob betonski zgradbi smo nekoliko posedeli, po okrepčilu pa smo krenili dalje. Šli smo po grebenu proti zapadu. Vrh, škrbina, pa spet vrh. To se vleče, do koder sega pogled; po zasneženi severni strani ali po kopni južni, po strmih travnatih pobočjih. Z vsakega vrha se ti odpre nov pogled.

Mimo Raskovca smo prišli na Rodico. Lepo vreme je bilo. Vse gore okrog nas so se kopale v soncu. Mi pa smo zrli tja na jug, kjer se je v daljavi bleščalo naše morje. Zopet smo šli dalje, v zadnjih večernih barvah obžarjene gore so nas opominjale, da bo hladna noč. Še nekaj skupin in vrhov smo obšli, pa je luna razlila svojo bledo svetlobo po vrhovih in kontah. Mrzlo je bril veter. Tam v dalji na nekem robu smo že bili podnevi opazili kočo. Mene je vabila, ker nisem imel spalne vreče. Ko smo dospeli do nje, se je spremenila v razpadlo barako. S skodlami smo zakurili velik ogenj in se ob njem pogreli. Peter je skuhal večerjo na kuhalniku. Bila je pa tako slana, da smo jo zavrgli. Ta dan ga je ta odlični kuhar res polomil.

Zaspali smo v šotoru pod »šotorskimi vrečami« in v spalnih vrečah. Menda se vreče zelo obnesejo za podobne bivake. To sem ugotovil po tem, ko sem se vso noč tresel od mraza. Končno se je le zdanilo. Zaradi kuhanja smo pozno krenili dalje. Mimo Škrbine smo se spustili v veliko snežno konto. Popoldne smo prišli na Bogatinsko sedlo. Tu smo se ogreli v Bogatinskem hramu.
Ko se je kočica nekoliko izpraznila, smo odšli tudi mi na vrh Lanževice in dalje v Oslovo škrbino. Zopet je zatonilo sonce za gorami in postalo je že bolj hladno. Svet dalje proti Kalu j e zelo razvit, zato smo zavili preko Lepe Komne proti Lopučnici. V temi smo se utrujeni dvigali h koči pri Triglavskih jezerih. Tu smo se v odprti verandi utaborili, si napravili tople postelje in večerjo. Zjutraj smo najprej metali čevlje ob tla, da smo jih sploh lahko obuli. Bili so povsem zmrznjeni. Po dolini mimo zamrznjenih jezer smo se dvigali proti Hribaricam. Tu je bila prava zima. Na vrhu Hribaric smo se na toplem prostorčku utaborili. Peter je kuhal, Janez je odšel na Kanjavec, midva z Markom pa sva lenarila na toplem soncu. Po odličnem kosilu smo krenili dalje. Sestopili smo proti Doliču in se spet dvigali proti Planiki. V prvem mraku smo dospeli na Kredarico. Tu nas j e pozdravil Tonček. Pri meteorologih je bilo prijetno toplo. Umaknili smo se v toplo sobico, kjer smo v miru tešili lakoto. Spali smo zelo udobno.

Zjutraj pa na vrh Triglava. V dveh navezah smo se vzpenjali po zasneženem grebenu. Na vse strani samo megleno morje. Ko pa smo dospeli na vrh, je tudi nas zajela megla. Vsi v ivju smo kmalu začeli sestopati na Kredarico. Ker vreme ni kazalo na izboljšanje, smo pobrali svoje stvari in se preko Praga spustili v Vrata. Šele tu smo prišli iz megle. V Aljaževem domu smo zložili skupaj vse, kar smo še imeli hrane in napravili kosilo. Potlej smo počasi krenili v Mojstrano in utrujeni ter umazani prišli domov.

Člani alpinističnega odseka PD Jesenice Krušic Janez, Ferjan Peter, Juvan Ljubo in Butinar Marko so v času od 27. do 30. novembra 1955 izvedli štiridnevno zimsko turo od Črne prsti do Triglava.

1. dan: Bohinjska Bistrica (512 m) mimo planine za Liscem na Črno prst (1844 m). Dalje po grebenu čez Četrt, Konjski vrh, Matajurski vrh (1938 m), Vel. Raskovec (1968 m), Rodico (1962 m), sedlo Čez Suho, mimo Šije in Vogla do podrte karavle pod škrbino Globoko (1828 m), kjer so prenočili (v spalnih vrečah).
2. dan: Konjsko sedlo—Snežna konta, pod Podrto goro in Bogatinom na Bogatinska vratica (1804 m). Dalje preko Lanževice (2003 m), Lepe Komne in Lopučnice do zaprte koče pri Triglavskih jezerih (1683 m), kjer so prenočili v verandi (v spalnih vrečah).
3. dan: Po dolini Sedmerih jezer na Hribarice in Kanjavec (2568 m) pod Šmarjetno glavo in Rjavcem na Planiko (2404 m). Dalje okrog Malega Triglava na Kredarico (2515 m), kjer so prenočili.
4. dan: Po grebenu na vrh Triglava (2863 m) preko triglavskega ledenika sestop čez Prag v Vrata do Mojstrane.

Vsak udeleženec je nosil okrog 20 kg težak oprtnik z opremo in hrano. Dolžina ture je znašala okrog 70 km, z vzponom ca. 4660 m in sestopom 4530 m. Za dolge in naporne ture v Centralnih Alpah ali drugih visokih gorstvih so taki treningi nujni.

Oznake: ALP, PV
eXTReMe Tracker