Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Gradnja ceste preko Vršiča v času prve svetovne vojne (2.)

Železar - Ivan Arih: Pri gradnji barak na Vršiču pa je vodstvo gradnje ceste naredilo neodpustljivo napako.

Kljub opozorilom domačinov iz Kranjske gore in Trente, katerim so bile znane terenske razmere in nevarna mesta pred plazovi, so postavili barake na mestih, kjer so bile velike nevarnosti plazov.

Gradnja ceste, ki je zahtevala od graditeljev skrajne napore, se je bližala zimi 1915-1916. Padel je prvi sneg. Z obronkov Mojstrovke, Prisojnika, in Razorja, so završali prvi plazovi. Ruski vojni ujetniki so bili neprenehoma izpostavljeni snegu in mrazu. Morali so s stalnim odstranjevanjem snega vzdrževati prehodno cesto prek Vršiča.
Nekega dne, v kolikor sem mogel ugotoviti, je bil 12. marec 1916, so zvonovi v Kranjski gori zazvonili. Z Vršiča je prišla žalostna vest. Ogromen snežni plaz je zasul rusko taborišče na Vršiču.

Natančne vesti o nesreči so bile znane v Kranjski gori šele po nekaj dnevih. Vesti so najprej prinesli vojaki, zatem pa preživeli ruski ujetniki, ki so prišli v stik z domačini. Vsem je bil strogo zabranjen dostop do kraja nesreče. Vse taborišče je zasuto z ogromnim snežnim plazom. Rešili so se, v kolikor je bilo možno ugotoviti, le dva ali trije ruski ujetniki. Pod snegom je našlo smrt prek tristo ujetnikov in kakih deset stražarjev. Natančnega števila se ni dalo ugotoviti, ker je vojaška uprava resnico zakrivala.

Glavni plaz se je utrgal z Mojstrovke. Pritisk plazu je bil tako močan, da je nagnil zid Tičarjevega doma na obronku Vršiča, ki je zaščiten s hribom. Odnesel je tudi podstavek ogromnega spomenika, katerega so nameravali Avstrijci postaviti v čast nadvojvoda Evgena. Na tem temelju stoji zdaj majhna baraka, v kateri prodajajo razglednice in spominčke.

Iz plazu izkopane žrtve so bile delno pokopane na vojaškem pokopališču na Podlesu v Kranjski gori, delno pa v Trenti. Trupla, najdena šele ko je skopnel sneg, pa so bila po izpovedi domačinov, pokopana po večini na mestu najdbe. Zadnja najdena žrtev je pokopana pod piramido, pri ruski kapelici. To kapelico so zgradili ruski ujetniki, v spomin tovarišem, ki so ostali za vedno v tem kraju pokopani. Spodaj, ob vznožju Prisojnika, kjer se s prvo serpentino zavije cesta na desno v hrib proti Vršiču, pa so postavili velik umetniški križ in ga pritrdili na obrambni zid pri cesti. Ta križ je sicer že strohnel, na njegovem mestu pa so postavili nov, staremu popolnoma enak križ. Tudi ruska kapelica je že delno obnovljena. Oboje spada sedaj pod spomeniško varstvo in bo trajen spomin na žrtve, katere je zahtevala gradnja ceste, katerih natančno število pa nam nikoli ne bo znano.

Po katastrofi na Vršiču, je vojaško poveljstvo uvidelo, da je v zimskem času nemogoče vzdrževati varen promet preko sedla na Vršiču. Iz tega razloga so v letu 1916 zgradili cesto prek Solne glave, ki se odcepi od ceste preko sedla na Starem tamarju in je speljana na desnem bregu hudourniškega grabna v serpentinah prek Solne glave, na mestu kjer stoji sedaj Poštarski dom. Ponovno pa se priključi cesti preko sedla na Veliki planini. Ta cesta je sedaj v popolnem razpadu.

Skoraj gotovo, da ni v Jugoslaviji planinske ceste, ki bi bila zgrajena v tako kratkem času, pod tako težkimi pogoji in s takimi žrtvami, kot je cesta iz Kranjske gore prek Vršiča v dolino Soče. Njena dolžina je 24 kilometrov z vzponom 1000 metrov in z več kot 50 ostrimi ovinki. Je nedvomno tudi ena najlepših in turistično najbolj privlačnih cest v Julijskih Alpah.

V času stare Jugoslavije je cesta na jugovzhodnem območju popolnoma omrtvela, zaradi jugoslovanskoitalijanske meje, ki je potekala na Vršiču. Po drugi narodnoosvobodilni vojni pa je bila obnovljena. Sedaj je pomembna povezava med Gornjesavsko dolino in dolino Soče. Vršič pa je postal zelo privlačna turistična točka. Po osvoboditvi je bila preurejena graničarska karavla v planinsko kočo. Ta stoji na sredini med ruskim križem in rusko kapelo. Imenuje se Mihov dom, po Mihu Arihu iz Podkorena, kateri je padel v NOB v marcu 1944 v Podkorenu. Nemci so hoteli zakriti njegov grob in so ga pokopali kakih sto metrov pod ruskim križem v neki stari baraki.

Ivan Arih
Železar, 6. februar 1975

   Železar

 

 06.02.1975

Jlib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti