Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Zvestega častilca zlatorogovega kraljestva ni več

   Železar

 

 30.01.1975

Jlib.si

četrtek, 30. januar 1975, ob 19:06, Boris Štupar, ogledov: 696

Železar - Slavko Tarman: Planinski svet, ki ima svoje oblikovalce med slikarji, fotografi in literati, je našel tudi svojega častilca v skromni osebi pokojnega Matevža Miklja.

Njegovi edinstveni planinski posnetki so vnašali prijetno svežino na gorenjske medklubske fotografske razstave, v obdobju med obema vojnama. Še dobro se spominjam prvega srečanja z njim v jeseniški gimnaziji leta 1948, ko je imel predavanje kompozicija slike. Matevž se je tako vživel v to kar je predaval, da ni več stal pred nami kot govornik, temveč kot živ ustvarjalec. Ta silni življenjski in ustvarjalni ogenj je bilo tisto, kar me je pri njem najbolj zagrabilo in prevzelo. In ta ogenj je sedaj ugasnil, živel pa bo še naprej v njegovih delih.

Matevž je bil umirjen človek, skozi trdo šolo spoznanja se je prebil v prve vrste. Bil je ustrežljiv tovariš, vendar ponosen in dosleden do skrajnosti. Bil je obziren do nas mlajših, toda oster, če je naletel na površnost in neznanje iz malomarnosti. In takega smo imeli radi. Planinska fotografija mu je bila začetek in konec vseh njegovih stremljenj.

Rodil se je 26. septembra 1907 na Jesenicah. Zrasel je iz delavskega rodu pod vznožjem Karavank in Julijcev. Kakor v slutnji velikega odhoda se je vedno rad vračal v ta edinstveni svet Julijcev, ki ga je tako ljubil.

Poslavljamo se od človeka, ki nam je bil kot človek in klubski tovariš izredno blizu. Prav zato nam je njegov odhod toliko težji. Ni dolgo tega, ko smo bili še skupaj na klubski seji. Življenje mu je bilo delo. S svojim temeljitim strokovnim delom se je kaj hitro uveljavil v Železarni, kot pri planincih, zlasti pa kot mojster umetniške fotografije. Bil je odličen žičar in predvsem zavzet fotograf.

V svojih mnogoštevilnih fotografijah je ponesel lepoto slovenske zemlje po širnem svetu. Za svoje nesebično delo pri vzgoji mladega rodu, je postal častni član foto kluba Andrej Prešeren na Jesenicah, častni član foto skupine Janez Puhar na jeseniški gimnaziji ter častni član foto kluba Vintgar na Blejski Dobravi. Svoje obsežno strokovno znanje je nesebično razdajal do zadnjih dni življenja.

Poln optimizma je Matevž verjel, da je njegova bolezen samo prehodna težava. Še zadnje dni življenja je govoril, kaj bo še storil, samo da ozdravi. Počasi, kot se zapre fotografski objektiv in utone v nič — ljuba nam slika. Krog se je zaprl ...

Klena osebnost, kakršna je bila osebnost pokojnega Matevža Miklja, z vsemi lastnostmi preprostega delavca in fotografa — umetnika, pravzaprav ne umre. Taka osebnost zgori za višje cilje in humanejše odnose med ljudmi. Bil je izreden poštenjak in skromen človek. Ta izredno marljiv delavec, ki si je še pred kratkim po mačehovsko odmerjal čas za počitek, ki ga telo potrebuje — je prejel v letu 1973 za življenjsko delo na področju fotografije bronasto Kidričevo plaketo, leto pozneje pa še srebrno plaketo Ljudske tehnike Jugoslavije.

Bil je fotoamater I. stopnje ter ustanovni član foto kluba na Jesenicah. Svoje petdesetletno aktivno delo na polju fotoamaterstva je sklenil pretekli petek. Klubski kolegi smo mu še posebej hvaležni, saj je v naših vrstah z vso osebno prizadetostjo opravljal odgovorne dolžnosti. Z njim izgubljamo odličnega strokovnjaka in dobrega prijatelja. Kolikor nemočen je bil proti svoji kruti usodi, toliko močnejši ostaja v svojih delih in težko nam je, ko ob slovesu čutimo koliko bi nam lahko še dal. V njegovem živem stiku z življenjem, in naravo obstaja dimenzija — dimenzija resničnega podoživljanja sveta, ki so ga zmožni preprosto povedano le — dobri ljudje. Kratko, pa vendar sila polno življenje.

Slavko Tarman
Železar, 30. januar 1975

eXTReMe Tracker