Nedeljski dnevnik - Katja Petrovec: V zadnjih petih letih je Mina Markovič v plezanju dosegla tako zavidanja vredne rezultate, ...
... kot so dve zmagi v skupnem seštevku svetovnega pokala, drugo mesto z letošnjega svetovnega prvenstva in številne zmage na najprestižnejših tekmovanjih. Če bi vse to dosegla v nogometu, tenisu in tudi smučanju, bi bila zvezdnica, za katero bi se tepli novinarji in sponzorji. Tako pa je morda tudi zavoljo skromnosti, ki jo še vedno premore ta šport, ob vseh svojih dosežkih skromna tudi Mina, ki je v letu 2014 drugo mesto v skupnem seštevku kronala še z nazivom države prvakinje.
Kako se je rodila ljubezen do plezanja?
»Bilo je naključje. Prihajam s Ptuja, kjer sem poskusila različne športe, a nisem našla pravega, ki bi me potegnil. Ko pa sem nekega dne obiskala na stadionu očeta, ki je bil trener atletike, sem na poti naletela na promocijsko plezalno steno, ki je bila tam le teden dni. Poskusila sem in takoj mi je bilo zelo všeč, zato sem tistim, ki so jo postavili, pustila svoje podatke, da bi me lahko obvestili, ko se bo začelo kaj odvijati. A trajalo je tri četrt leta, da so steno, ki je bila široka štiri metre in visoka osem metrov, prestavili v neko osnovno šolo.«
Ste bili tudi neke vrste pobudnica plezanja na Ptuju?
»Pobudnica ravno ne, takrat sem imela deset let, sem bila pa ena najbolj zavzetih. Kasneje so nam pomagali starejši fantje, ki so se vrnili iz Ljubljane na Ptuj in so začeli prinašati v naše konce plezalno znanje. A prva tri leta je vse potekalo počasi, imela sem 13 ali 14 let, ko smo dobili prvo balvansko steno.«
Ptuja ne uvrščamo ravno na zemljevid plezanja in gorskega športa v Sloveniji, kakšen je bil pravzaprav pred petnajstimi leti na tem področju?
»To so bili res začetki plezanja na Ptuju, a s fanti, s katerimi smo sodelovali in drug drugemu pomagali, se je raven precej dvignila. Ko sem bila v srednji šoli, je plezalo precej mladih, hodili smo na tekmovanja in tudi sama sem dvignila raven. Sedaj imam s Ptujem manj stikov, a se mi zdi, da plezanje ni več na takšni ravni kot takrat.«
Z avtostopi na trening
Kako pozitiven je bil premik v Ljubljano zaradi študija?
»Že proti koncu srednje šole sem preživljala konce tednov v Škofji Loki, na Gorenjskem ali Primorskem, zato je bil premik v Ljubljano in začetek študija zelo pozitiven zaradi samega treninga, začela sem sodelovati tudi s trenerjem Romanom Krajnikom. A bilo je precej naporno, ker nisem imela izpita za avto in sem hodila na treninge v Škofjo Loko z avtobusi in avtostopi, nato na fakulteto, kjer je bilo treba narediti vse obveznosti v rednih rokih, da sem si lahko privoščila odhod na tekme. A kjer je volja, ki je bila že na začetku na Ptuju, ko sem morala marsikateri trening opraviti sama in na plezalni steni, ki pogosto ni bila večja od štiri krat štiri metre z nekaj oprimki, tam je pot.«
Plezanje se je v petnajstih letih zelo spremenilo in je veliko bolj profesionalno.
»Svetovna raven, tudi pri nas, se dviguje, smeri postajajo iz leta v leto zahtevnejše, konkurenca bolje pripravljena, tesneje smo skupaj. Zadnja leta dobiva plezanje vedno bolj obliko profesionalnega športa, za dobre rezultate pa je treba imeti tudi dober trening. To hkrati prinese več obveznosti in vlaganja, a tudi malce več sponzorjev, da lahko vse skupaj počneš na neki drugi ravni.«
Kdaj ste začutili, da bo postalo plezanje vaš šport in se boste z njim profesionalno ukvarjali?
»Kar nenadoma sem se znašla na točki, ko sem pogledala nazaj in se zavedela, da sem bila že nekajkrat na stopničkah v svetovnem pokalu, prva in druga v skupnem seštevku ... Nekoč si bo treba priznati, da sem profesionalna plezalka in ne študentka psihologije, ki se ukvarja s plezanjem. Dolgo se s tem nisem ukvarjala, a sedaj lahko zagotovo rečem, da sem profesionalna športnica.«
Kje vidite čar plezanja?
»Svoboda, raznolikost gibanja, smeri so vedno nove. Tudi na tekmi nikoli ne veš, kaj boš dobil. Ves čas imaš možnost napredka, plezanje je skupek vsega, fizike, tehnike, glave. Pride dan, ko se slabše počutiš, a je glava bolj sproščena in na mestu ter boš neko smer lažje preplezal kot neki drugi dan, ko se telesno fenomenalno počutiš. Pri plezanju ne gre le za telesno pripravljenost, ampak tudi za koordinacijo, taktiko, branje smeri, tehniko, psihično pripravo. Ta količina gibov, različnih možnosti, ki jih imaš, se nikoli ne konča.«
Vam študij psihologije pomaga pri tem?
»Malo že, a manj, kot bi mi lahko.«
Vsak mesec luknje v čevlju
Koliko odrekanja je bilo potrebnega za vse te dosežke zadnjih let?
»Če bi rekla, da je bilo vedno vse le užitek, da gre vse samo od sebe, da vedno rada plezam in hodim na tekme, bi se malce zlagala. Ko vidiš, zaradi česa padaš na tekmah in je treba to popraviti, ko si kdaj že brez kože in ti kri teče iz vseh blazinic na prstih, se ti res ne da več premakniti. Včasih gredo stvari počasi naprej in se moraš zelo brcniti v zadnjo plat, da jih premakneš, na kakšnih treningih pa iti malce čez sebe. Potem se ti kdaj zdi, da precej vložiš, a se rezultat ne pokaže takoj in veš, da bi moral še vztrajati. Ko pa se vse sestavi in dobiš povratno informacijo, zakaj je bilo med kakšnim treningom dobro stisniti zobe, ti ni težko narediti tega še enkrat.«
Kaj vas motivira? Pogosto dajemo primer Tine Maže, ki je za večino ljudi dosegla že vse in za katero se sprašujejo, kaj jo motivira. Tudi vi ste dosegli praktično vse.
»Plezanje in tekmovanje sta mi v veselje, to delam iz užitka. Res je, bolj kot ne sem dosegla že skoraj vse in sedaj je moja nagrada to, da se lahko ukvarjam s plezanjem še naprej in kdaj pa kdaj dobim kakšno lepo potrditev. Mogoče je potem, ko dosežeš marsikaj, lažje, ker nisi pod pritiskom, da moraš nekaj dokazati in doseči, temveč počneš to zgolj in izključno, ker si to želiš, to lahko počneš in si v tem dober.«
Padci so rutina
Vas je kdaj strah plezati in pasti?
»Da, haha. Če nekaj mesecev čez zimo ne preživim pogosto na veliki plezalni steni oziroma ne plezam na vrv, je prvi trening vedno bolj zakrčen. Bolj zato ker se moraš navaditi velike stene in ne zato ker bi me bilo strah pasti, saj postanejo kasneje padci takšna rutina, da sploh ne opaziš, kdaj se znajdeš na vrvi. Tako zelo si osredotočen na smer, ki jo plezaš, da ko padeš, padeš. Marsikateremu plezalcu postane to bingljanje na vrvi in padanje kar nekakšen užitek.«
Plezalci nosite tudi premajhne čevlje, koliko manjšo številko nosite vi?
»Plezalni čevlji so manjši dve do tri številke, a sama si ne predstavljam, da bi imela večje, saj so oblikovani tako, da ti pomagajo pri plezanju. Ko jih obuješ za eno smer, za pet ali deset minut, se noga nekako ortopedsko zloži noter in ti pomaga, da imaš boljši občutek na stopih, da daš težo na majhne robove, oprimke. Niso pa to čevlji, ki bi jih želela imeti na sebi dva dni skupaj. Začetnikom ne priporočam tako majhnih čevljev, ker mora vsak nositi čevelj, ki mu je udoben, potem pa bo sproti, ko se ga navadi, sam poiskal manjšega. Včasih so se nosili res ekstremno manjši čevlji, tudi pet številk manjši, da si jih prvič komaj spravil na nogo ali si si moral pri tem pomagati s kakšno vrečko, prvih nekaj treningov pa si komaj živel. Kasneje se je ugotovilo, da je brez pomena imeti tako majhne čevlje, ker traja dva tedna, da jih uplezaš, naslednja dva tedna so v redu, nato dobijo luknjo in jih lahko vržeš stran. Čevelj se tako in tako raztegne na približno velikost, kot jo zahteva tvoja noga.«
Imate na tekmovanjih vedno nove plezalke?
»Najraje plezam s plezalkami, ki jih že uporabim na enem ali dveh treningih, da natančno vem, kaj lahko od njih pričakujem.«
Koliko jih torej zamenjate na leto?
»Uporabljam dokaj mehak čevelj, ki se hitro izrabi, tako da jih po mesecu ali mesecu in pol, ko dobijo luknjo, podarim mlajšim nadobudnim plezalcem. Sicer ob normalni rabi zdržijo pol leta in več.«
Katja Petrovec