Jutro: Ljubljana, 22. januarja.
Z vsakim letom narašča število zimskih nesreč v planinah, mnogo hitreje, zlasti zadnja leta, kakor število nesreč pri letni alpinistiki.
Še bolj kakor poleti velja pozimi pravilo, da je nesrečo skoraj vedno povzročil ponesrečenec sam ali pa njegovi tovariši. Slaba ali nezadostna uprava, neizkušenost in v zvezi z njima le prevečkrat lahkomiselnost, če ne naravnost objestnost — to je tisto, kar naravnost izziva »belo smrt« v zimskih gorah. V spominu vseh, ki zasledujejo zimsko alpinistiko, bo nesreča, ki se je pripetila pred kakimi tremi leti v Severnih apneniških Alpah. Družba petih oseb, moških in žensk, se je podala na zimsko turo. Ko so zapuščali zadnjo vas, je svaril gostilničar, svaril lovec, svarili so kmetje: »Ne hodite, še vedno naletuje sneg, mnogo ga je že tako zapadlo, plazovi utegnejo priti!«
Pol lahkomišljen, pol objesten odgovor: »Nič strahu, vsem plazovom smo odpovedali!«
Pa niso vzeli plazovi te odpovedi na znanje; dobro uro pozneje je ležalo vseh pet mrtvih v snegu.
Vedno več je zimskih nesreč
Takih in podobnih primerov bi lahko navedli za celo knjigo: Smučar je zašel v megli, nervozno iskal smeri, padel v prepad, ali zmrznil, potem ko se je ves utrujen hotel odpočiti in zaspal, zaspal za vselej. Ali ko je vsaj zbolel, ko so mu morali rezati zmrzle ude. Toda danes ni to naša nalog: vsak si lahko poišče zgledov in primerov, če brska po planinskih obzornikih. Ni ga leta, ki bi v njem zimskih planskih nesreč ne bilo in čedalje več jih je.
Res, nekoliko nevarnosti je navsezadnje pri vsaki večji turi: letni ali zimski. Saj je, recite kar hočete, tudi v premaganju teh nevarnosti eden izmed glavnih čarov planinstva. In med nevarnostmi so take, kakor leteče kamenje in plazovi, ki jih je sprožil višje hodeči neprevidnež in ki ob osebno neugodnih razmerah lahko pogube tudi najboljšega. Ali kljub vsemu je gotovo, da se bo izkušen planinec znal ogniti nevarnostim do tiste najmanjše mere, ki je sploh praktično mogoča, do mere, ko začne usoda svojo vlogo. In ta mera, to bodi poudarjeno, ni velika. Zgodovina nesreč nas uči nedvoumno, da je velikansko večino planinskih nesreč povzročila neizkušenost in lahkomiselnost, da je med ponesrečenci le prav malo izkušenih in preudarnih planincev. To dejstvo pa govori samo zase.
V naslednjem hočem podati samo nekaj bolj ali manj samoumevnih nasvetov, kako se ogibati nesreč v gorah, zlasti v zimskih gorah, ko jih odeva sneg in ko so kratki dnevi, zato pa dolge, mrzle noči.
Neizkušenost — glavni vzrok nesreč
Pred vsem veljaj načelo, da se ne podaj nihče pozimi na planine, ki jih ni poleti prav do dobra spoznal. Pri tem pomakni višinsko mero 1000 m nižje, če hočeš računati s približno enakimi nevarnostnimi razmerami. Medtem pa, ko poleti vendar večina planincev ne začenja z največjimi najtežjimi turami, se prav pozimi dogaja, da hodijo popolnoma neizkušeni na prav resne ture, iščoči snega in snežišč za vsako ceno in kjerkoli. Planinska izkušenost in izurjenost je torej pogoj, osnovni pogoj za izvrševanje zimskih tur. Bolj ko vsako umovanje dokazuje to dejstvo, da dogaja največ nesreč na gorah, ki imajo najbolje zgrajene in zavarovane dostope, kakor n. pr. najvišja nemška gora Zugspitze.
Kdor torej nima izkušnje, naj se ne podaja po nepotrebnem v nevarnost.
Saj se mu zato še ni treba odreči smučarstvu: prav lepe kraje ima, kjer leži v zavetju severnih gorskih pobočij sneg nizko, zato pa zgodaj in dolgo. Tam se lahko vadi, dokler se mu zdi, zvečer ga pa sprejme udobna, zakurjena soba in radio in gramofon in še druge stvari, ki jih sicer pravi planinci lahko pogrešajo, brez katerih pa vsaj športniki menda ne morejo živeti, če prav zasledujemo zimsko-sportno gibanje.
Pa tudi, če si je smučar-planinec pridobil nekaj izkušnje in vaje, še ne sme misliti, da je zrel za vsako turo. V tem pogledu zavajajo zlasti zaznamovana pota turiste v prepričanje, da je turo izvršil sam, čeprav jo je v resnici izvršil le s pomočjo društvenih potov in zaznam. Brž pa, ko sneg zakrije zazname in izravna pota z okolico, je tak turist, zlasti v megli ponoči, izgubljen. Kompasa in zemljevida nima in če jih ima, ju često ne zna rabiti. Začne tavati okoli in spet nas uči izkušnja da tava po navadi brez preudarki , brez pravega načrta, često v krogu, dokler se ves izmučen ne usede in zaspi v smrt. Iz povedanega pa sledi, da ne hodi v planine, če ne znaš prav dobro najti se v kraju s kompasom in zemljevidom. In znajti se bo mogel le tisti, ki je stalno vadil, tisti, ki začenja rabiti te prepotrebni stvari že v znanem sveti podnevi, ne pa šele, ko je že zašel in grozi tema.
Pravilna in popolna oprava
Naslednja važna stvar za vsakega zimskega planinca — in to mora biti vsak smučar, ki se podaja v brezdrevnato gorsko pokrajino — je pravilna in popolna oprava. Dobri čevlji in »okusen« »dres«, ki je po navadi iz dobrega blaga, so sicer podlaga zimske opreme, ali še davno ne vse Prav tako še ni volneni suknjič in vetrni jopič vsa oprava. Kakor vse te stvari dobro in dovolj varujejo med hojo in pri kratkih počitkih, so nezadostne, če iz kateregakoli vzroka ne dospeš v planinsko zavetišče. V zvezi s telesno toploto jih premoči sneg prej ali slej. In če odneseš po kaki na prostem ali v slabo zidani in kriti bajti prebiti noči samo nekaj ozeblin in malo kašlja, si še lahko zadovoljen.
Poleg suhega perila imej torej vedno v oprtniku še kako volneno odejo, spalno vrečo, šator ali vsaj dosti veliko šatorno ponjavo, ki si jo vsak sam lahko napravi z malimi stroški: kuhalnik za špirit, petrolej, bencin ali meto. Kajpada s primerno množino enega izmed teh kuriv, če imaš k temu še popolno vrhnjo obleko iz kake goste in nepremočljive tkanine pa boš noč tudi ob neugodnih razmerah nekako dobro prestal. Seveda spati ne smeš, ali kvečjemu menjaje se s tovariši in še tedaj le samo prav kratko.
Megla in tema
Velike nevarnosti celo za izkušenega planinca-smučarja povzročata megla in noč. Ne pozabi nikoli na sicer najbolj splošno znano stvar, da so zimski dnevi kratki in da pomeni noč pozimi, če nimaš utrte in izhojene poti, skoraj vselej nevarnost, da zaideš in da moraš prenočevati na prostem. Zato vedno pozimi zgodaj na pot!
Edino, vsaj deloma uspešno sredstvo proti temi je dobra svetloba. Preglednosti sveta ti pa tudi ta ne more dati.
Plazovi
Na nevarnost plazov, te bele smrti zimskih, pa tudi letnih obiskovalcev planin, smo že v uvodu opozorili. Naj si vsak zapiše v spomin: ni ga skoraj kraja v planinah, ki bi bil popolnoma varen pred plazovi! Malo jih je pri nas, ki bi si ne bili kdaj ogledovali cementne podstave starega Aljaževega doma v Vratih. Aljažu so zatrjevali domačini pred zidanjem, da plazovi do tja ne pridejo. Pa je že naslednje leto odnesel plaz vso stavbo tja čez Bistriško strugo. In ta dom je stal skoraj sredi gozda pod razmeroma dobro zaraslim pobočjem Dolkove glave.
Samo stalno opazovanje plazov, njih strug in tokov more dati tu potrebno izkustvo, da lahko rečeš: prav tu in na tem kraju, v tem in takem času ne bo plazu. Na splošno veljaj samo pravilo: V krajih, kjer so pobočja nagnjena nad 25 stop., ne hodi, če je na njih nov, neseseden sneg, razen v primerni razdalji, kadar je to seveda mogoče. Pa tudi, kjer je sneg uležan, a ga je mnogo, je nevarnost plazov še vedno dana. Zato hodi tudi tam, če se že ne moreš ogniti, vedno le, dokler je pobočje v senci in ni izpostavljeno vetru, vedno čuječ, vedno pozoren na vsak sumljiv pok in šum.
Če vas je več, hodite posamič! Zlasti v očitne plazovne struge ne stopi, preden je ni tvoj prednik popolnoma preprečkal. Pri ozkih strugah se lahko zavaruješ od ene rebri do druge z vrvjo. Razume se pa ob sebi, da sicer v plazovitem svetu ne hodi na vrvi, ki samo ogroža več ljudi, ne da bi mogla pomagati.
Seveda prečkaš najbolje plazovita pobočja čim višje. Če pa le mogoče, se ogni nevarnosti s tem, da greš po kaki rebri, ali pa tudi po pobočju samem po zapadni črti naravnost na greben. Zmotno je tudi precej razširjeno mnenje, da je struga pravkar padlega plazu varna.
Če pa te je kljub vsej pozornosti zajel plaz, mirno kri! Smuči z nog, sicer jih potegne plaz v svojo globino in tebe z njimi. Roke in noge giblji kakor pri plavanju. Pri suhem plazu zapri usta in zadržuj sapo, da te ne zaduši. Dobro je, privezati si na takih turah dolg motvoz, ki ga vlačiš za seboj. Del motvoza bo gotovo ostal na površju in kazal tovarišem pot do tebe. Če je rdeče pobarvan, seveda znatno olajšuje iskanje (tako imenovani Oertlov plazovni motvoz). Če je zajel plaz tovariša, zasleduj dobro, kam ga nese. Potem takoj na delo: s palico preiskuj sneg, čim več vas to dela, tem bolje, če le mogoče pošlji ali kliči po pomoč. Ne odnehaj: dognano je, da so ponesrečenci še cele dneve živeli zakopani v snegu in umrli šele od mraza in onemoglosti.
Gorski vodnik
Slovensko planinsko društvo stori, kar more za dobro zaznamo in oznako gorskih potov, ni pa nobena pestunja. In ni in tudi ne sme biti planincev vzor, da naj bi posejalo vsakteri gorski pristop z drogovi, zazidanimi v cement, kot bi nekateri hoteli. To je že iz tvarnih ozirov nemogoče, če bi tudi kdo resno mislil, da lepšajo taki drogovi pot in pokrajino. Pa vendar je dana možnost, da se tudi manj izkušeni planinec poda na resno zimsko turo. In še prav preprosta je.
Slovensko planinsko društvo ima v vsakem pomembnejšem gorskem izhodišču svoje zanesljive gorske vodnike. Pravkar zbira in uči v posebnih tečajih tudi lepo število vodniških pripravnikov. V družbi takega vodnika se brez skrbi podaš na pot. Seveda — pogoj je, da poslušaš njegove nasvete in da se zaupaš njegovemu vodstvu, kajti čarati tudi vodniki ne znajo. Vodniške pristojbine niso velike, za lažjo turo pa si lahko več oseb najame enega vodnika. In tudi sicer ima hoja z dobrimi vodniki marsikakšno prednost. Predvsem se lahko naučiš od njega marsikaj, kar se tiče tehnike planinstva. Razen tega pa ti bo izvežban vodnik-domačin povedal lahko marsikako domače ime krajev in vrhov, ki v svoji nazornosti naravnost budi domišliljo prijatelja narave.
Prva pomoč
Dolžnost vsakega, tako zimskega kakor letnega planinca je, da zna tudi pomagati v nesreči. Mala žepna lekarna naj bo v vsakem oprtniku. Razume se ob sebi, da naj vsakdo pozna način prve pomoči. Slovensko planinsko društvo je izdalo majhno, a izčrpno knjižico o »Prvi pomoči« dr. A. Breclja. ki stane nekaj dinarjev in ki ti omogoča, če si jo dobro proučil, da rešiš s pridobljenim znanjem. Sicer so pa v tej knjižici stvari, ki naj bi jih vsak izobraženec vedel in znal, kajti pravilno ravnanje v nezgodi je važno tudi, če je zdravnik blizu.
Prav tako mora poznati vsak planinec znamenja, s katerimi kličemo na pomoč v sili. Znamenja v sili Planinska društva so uvedla za primer, da se nahaja gorohodec v stiski, mednarodna znamenja v sili. Ta znamenja obstoje v tem, da daje v stiski se nahajajoči šestkrat v eni minuti v enakih presledkih neki znak, nakar nastopi presledek ene minute. Po eni minuti ponavlja ta znamenja spet šestkrat v eni minuti. To dela toliko časa, dokler ne pride odgovor. Odgovor da tisti, ki je znamenje slišal, in sicer daje ta znak trikrat v eni minuti s prav tako enakimi presledki. Odgovor je treba prav tako ponavljati trikrat vsako minuto, dokler na pomoč kličoči ne preneha dajati znamenj.
Znaki so po okoliščinah in potrebi ali vidni ali slišni. Vidni znaki so na primer mahanje z robcem, kosom perila ali obleke, vejo itd. Vidnost se lahko zviša, če je predmet privezan na palico ali cepin in če se izrabljajo barvni nasprotki, na primer temen predmet, če je ozadje svetlo — (snežišče, belo skalovje), bel predmet pa pri temnem ozadju (ruševje, travnat svet). Daleč vidni so lahko znaki z odsevno svetlobo zrcala (zajčki).
Ponoči so vidni znaki svetlobni, dajemo jih lahko s kakršnokoli svetilko, z gorečo suho travo, trsko, vejo, papirjem itd.
Slišni znaki so; klici, žvižgi, trobljenje itd. Upoštevati je treba, da dela odmev ovčje meketanje često zelo podobno človeški govorici. Kadar so torej ovce blizu, je dobro dati človeškemu klicu potrebno razliko, npr. s kratkim dvojnim klicem v različni višini, zategnjeno, pojoče in podobno.
Pri večjih razdaljah in v slabo preglednem in močno razčlenjenem ali težavnem svetu je dobro dajati vidne in slišne znake. V stiski se nahajajoči naj zlasti ponoči od časa do časa znamenja ponavlja, da najde rešilna odprava hitreje in laže pot do njega. To naj store tudi reševalci. Enakomernost presledkov lahko določimo z uro, pa tudi brez nje skoraj prav tako natančno, če upoštevamo, da traja izgovor n. pr. števila 31 nekako sekundo. S štetjem 31, 32, 33 itd. torej lahko pravilno določamo presledke med klici.
Jutro, 23. januar 1935