Jutro: Kakor je »Jutro« poročalo, je bil sredo na zboru interesentov v Kamniku vsestransko prerešetan načrt nove ceste čez Volovljek v Luče.
O gospodarskem in tujsko protnem pomenu nove ceste posnemamo po referatu projektanta nadsvetnika g. inž. Fischerja naslednjo sodbo:
Zamisel cestne zveze čez Volovljek v Luče oziroma v širšem pomenu iz Ljubljane v Solčavo se po dolgih letih bliža uresničenju. Bilo je že poudarjeno, da so realizacijo projekta pred vojno zadrževali nacionalni pomisleki nemštva. Če pomislimo, da je bila Gornja Savinjska dolina od nekdaj narodno zavedna ter da takrat še ni bilo pričakovati bogve kakšnega prometa na tej cesti, je bil ta strah ako ne povsem prazen, vsaj močno pretiran. To se pravi: z novo cesto se takrat v nacionalnem pogledu ni moglo mnogokaj spremeniti.
Dejansko pred vojno ta zveza ne bi bila imela onega pomena, kakor ga ima danes. Pred vojno prebivalstvo Gornje Savinje ni bilo toliko navezano na les, ker mu je bila glavni vir dohodkov živinoreja. Tudi tujski promet in planinarstvo sta bila takrat še v povojih in sta iskala v glavnem planinskih poti izogibaje se prašnih cest. Avtomobilov je bilo malo in tako bi bila splošna rentabilnost te ceste tedaj še slaba. Po prevratu so se te razmere znatno spremenile. Avtomobilizem se je močno razvil in naši alpski kraji so nekako instinktivno začutili, da jim more razvijajoči se tujski promet prinesti mnogo dobička, še več, da bo s časom morda postal glavna opora njihovega obstanka. Ta moment je stopil v ospredje posebno zdaj, v dobi gospodarske depresije in denarne krize, ko so izgledi v živinoreji kakor v lesni trgovini slabi. Vprav ta nova cesta bo omogočala boljše vnovčevanje živine in lesa že v dobi krize, še bolj pa seveda v pričakovani dobi izboljšanja gospodarskih razmer. Skupno z dohodki iz tujskega prometa bo v stanu postaviti našega ondotnega kmeta spet na trdno podlago.
V tem je torej veliki gospodarski pomen projekta, v katerem pa moramo podčrtati prevladujočo komponento tujskega prometa Savinjske planine pridobivajo od leta do leta na privlačnosti in s tem na gostih. To bodo bolje znali ceniti planinski krogi sami, ki so gotovo opazili, kako se širši sloji vedno večji meri zatekajo v cenene, pred vsem pa v višje ležeče in zdravejše kraje. Razdalja od Ljubljane, od središča dravske banovine, do Logarske doline je znašala sedaj 80 km, z novo cesto bo pa reducirana na 68 km kar bo dotok izletnikov le povečalo, ker bodo stroški za dostop v planine spet manjši. Tu naj bo posebno še omenjen dotok gostov, ki bodo iskali te kraje za zimski šport, za katerega je baš teren okrog Volovljeka, Velike in Male planine priznano ugoden, še večji pomen pa dobi nova cesta, če si zamislimo podaljšek zveze iz Ljubljane do Luč preko Solčave, Sv. Jakoba v Koprivni, Koroške Črne, Prevalj do Dravograda in od tam do Maribora, v čemer že vidimo pred seboj novo veliko zvezo med Ljubljano in Mariborom, po samih romantičnih krajih ta skoraj izključno planinskem svetu, torej z veliko privlačnostjo in z dostopom takoj na severni meji.
Razdalja iz Maribora po državni cesti preko Celja in Trojan meri sedaj 136 km, preko Dravograda in Kamniških planin bi pa merila 167 km. Za direktno zvezo Maribor—Ljubljana nova cesta torej ne more priti v poštev; toda že dostop iz Maribora kot izhodišča dotoka tujcev s severa v Kamniške planine se skrajša za 20 km, kajti tujci so morali doslej vsi preko Celja in Mozirja po ovinku. Od Ljubljane do Mežiške doline je bilo doslej 130 km, po novi cesti pa bo 90 km.
Toda tujsko prometni pometi ne leži edino v bližjem in cenejšem dostopu v planine, temveč tudi v tem, da najde zveze, ki vežejo same romantične in privlačne kraje, ki so vsi kakor ustvarjeni za letovišča in so torej gostom kar na izbiro.
V teh kratkih potezah namenoma ni ločen gospodarski in tujsko prometni vidik, kakor je to sicer običajno, to pa zato ne, ker se ravno glede na to cesto tako lepo izpopolnjujeta. O strateškem pomena ceste govoriti je odveč. Posebej pa ne smemo prezreti, da bi imela realizacija tega projekta še svoj pomen v socialnem pogledu. Prebivalstvo okrog Črnelca, v Podvolovljeku. Lučah in Solčavi je revno, ker v živinoreji in pri lesu v današnji krizi ne pridobiva zadostnih sredstev za svoj obstanek. Krog pridobitnikov iz virov tujskega prometa je še ozek in kriza pritiska tudi tu občutno na vse cene kmetijskih proizvodov, ker pač vsak gost v prvem redu le štedi, štedi. Kadar bomo lahko rekli, da smo najhujšo krizo že prebredli, potrebujejo vendar ondotni kraji za možnost preživljanja ter za sprožitev, za ponovni dvig iz mizerije neki izreden, četudi prehoden dohodek. In to bo ravno pri tem javnem delu, pri zidanju nove ceste v Luče.
Jutro, 20. januar 1935