Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Senzacija prejšnjega stoletja

18.07.1935

dLib.si


Severna stena Grandes Jorasses premagana ...
Slovenski narod/G-L: Predavanje zmagovalca Monakovčana Martina Maierja pod okriljem SPD

sobota, 4. julij 2015, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1479

Pred osemdesetimi leti so plezalci uspeli preplezati znamenito severno steno Grandes Jorasses. V steni so se v razmeroma kratkem času zvrstile kar tri naveze. 

Tudi ženska je bila med njimi. Za takratni časnik Slovenec je dogajanje, ki ga je opisal zanani alpinist Raymond Lambert, povzel novinar, verjetno, da je bil to kar Janez Gregorin, ki je v Slovenskem domu pozneje opisal tudi vzpon prve naveze ...


Senzacija tega stoletja

Skoraj ob istem času je naneslo, da so prav za prav tri skupine šle na pot, da obvladajo severno steno mogočne gore Grandes Jorassov — in vsem trem skupinam se je le posrečilo, kar je pač edinstven slučaj v alpski turistiki. Že po večkrat so poskušali turisti, da obvladajo severno steno Grandes Jorassov, a nikoli se to doslej ni posrečilo.

Dvoje velikanskih nalog je to stoletje poverilo alpincem: da preplezajo severno steno Matterhorna, ki je, dasi je vršac visok 4482 m, vendarle samo 1000 m visoka in sta jo pred 4 leti preplezala brata Schmid; ostala je severna stena na 4200 m visokem vrhuncu Grandes Jorassov v montblanški skupini, ki pa meri 1250 m v višino. Ta stena je najvišja severna stena v Evropi.

Dva Nemca, Peters in Mayer, sta jo letos v juliju prva preplezala. Njima sta skoraj za petami sledili dve skupini, ki sta šli sicer vsaka zase, a sta skupno zmagali, in sicer: dva Italijana Chabod in Gervasutti in v drugi skupini: 25-letna uradnica iz Genove Loulou Boulay, slavna francoska smuška prvakinja in njen spremljevalec, 20-letni vodja turistične šole v Ženevi Raymond Lambert. Ta je napisal pravi pravcati roman o tej čudoviti turi. Takole pripoveduje:

»Letos ni bilo prvikrat, da sva s tovarišico skušala preplezati severno steno Grandes Jorassov. Že l. 1934., baš pred letom, sva se z Loulou napotila nanjo in dospela do 3400 m višine, a sva se morala vrniti, ker se je z višine kotalilo kamenje. Oba s tovarišico sva tedaj z daljnogledom proučevala najboljšo pot po severni steni in sklenila, da jo letos naskočiva čim prej. A zakasnila sva se radi nujnih opravkov in močno nama je škodovala ta zakasnitev.

Pri koči Leschau sva se sešla z gdč. Boulay. Ondi sva pustila tudi fotografa Geisserja in mu naročila, da naju zasleduje z daljnogledom, naju fotografira in če bi bilo potrebno, nama pošlje tudi kako pomoč. Gdč. Boulay je povedala slabo novico: da sta pred nama že dospela preko stene dva Nemca in v koči sva dobila dva Italijana, Chaboda in Gervasuttija, ki sta bila namenjena na isto pot. Preudarjali smo sem in tja, a sit sem bil laškega omahovanja, pa sva odšla z Loulou sama dalje, a Italijana sta jo ubrala za nama.

Ko sva prišla do skalnih sten, sva našla ostanke taborišča obeh Nemcev. Pol ure sva počivala, našla še klobuk nekega Nemca in se odpravila dalje. Pot naju je vodila po grebenu srednje skalnate vzbokline, ki sva jo morala kasneje še nekajkrat preplezati. Stopala sva po snežišču, tedaj pa je začelo grmeli kamenje navzdol, kar se je vsakih 5 minut ponovilo. Bila sva 3650 metrov visoko, na tisti točki, ki sta jo lani dosegla dva Francoza in se jima je zdelo nemogoče iti dalje. A midva sva sklenila, da na vsak način greva naprej. Zelo naju je mučila misel, kako je z onima Nemcema, ali sta prišla že na vrh ali ne.

Našla sva prehod med velikanskimi, nevarnimi pečinami in prav zložen kamin, odkoder sva morala 80 metrov visoko po gladki, kar navpični steni navzgor! Zadnjih 30 metrov sva se trudila več ko 2 uri. Te dve uri sta bili najhujši, najstrašnejši vse najine ture! Ko sva bila prilepljena na skalnato steno, naju je napadla nepopisno huda nevihta. Nisva mislila, da bova ostala živa. Debela toča, pomešana s kamni in kamenčki, hud naliv: vse je padalo na naju in naju bičalo prav neusmiljeno.

Gdč. Boulay je 2 m pod menoj visela na vrvi. Čepela je na skalici, komaj za sedež veliki in ničesar ni bilo, da bi se oprijela. Jaz sem imel vrv v rokah, ki me je rezala v roke, prsti so mi že odreveneli. Kako uro dolgo sva bila v peklenskem trušču in ko je nevihta prešla, še nisva bila na varnem. Pogoji za pot navzgor so se popolnoma spremenili: stena je postala gladka in spolzka in toča se je v vse reže in špranje tako zasidrala, da se ni bilo moči z rokavicami nikamor oprijeti.
Neskončno težavno je bilo dospeti do spodnjega roba snežišča. Ko sva slednjič le dospela tja, smo se vsi štirje — tudi onadva Italijana — globoko oddahnili in obstali. Pot po snežišču do vznožja pečine, ki je štrlela naprej, je bila kar lahka. Ob dveh sva bila ondi, kjer so bili Nemci lansko leto.

O najinih nemških tekmecih pa še zmeraj ni bilo ne duha ne sluha. Medtem je nastala gosta megla in izredno težko se je bilo spoznati po poti. Utaborila sva se pod pečino in se s čašico čaja tolažila, da se bo megla razvlekla. A ko je le ni hotelo biti konec, sva se odpravila naprej.

Spet sva našla majhen žleb, a preden sva stopila vanj, se je Gervasuttiju spodrsnilo in je zdrčal nizdol. Že se je zdelo, da bo potegnil tovariša v globino, a v zadnjem hipu se mu je posrečilo upreti se v trdno skalo, da je obstal in sta bila oba rešena.
 tako strašna ko prva. Toča me je tolkla po obrazu, mi silila v oči, skoraj sem oslepel, prsti so mi otrpnili od mraza — nikamor se nisva mogla ganiti. Ob devetih zvečer, ko sva bila že 20 ur na poti, sva bila 300 m pod vrhuncem, v višini 3900 m.

Zares, ta noč ni bila prijetna. Našel sem sicer majceno vdolbino v pečini, ki je zadoščala baš za naju z gospodično, a stati sva morala vso noč nepremično in da nisva zaspala, sva vso noč glasno pela! Saj dotlej niti vedel nisem, da znam toliko pesmi! Skuhala sva še čaja za naju in za Italijana, ki sta sredi snežišča stala vso noč. Proti jutru je bil Chabod zaspal in zasmrčal. Ko smo ga zbudili, je bilo že prepozno: obe nogi sta mu omrznili.

Tako je prešla noč s petjem in šklepetanjem z zobmi. Ob 4 se je že zdanilo in videli smo, da je kamenje najino vrv prerezalo. Ker je bila druga vrv prekratka, sva imela za vso ostalo pot le navadno vrv. Po žlebu sva prišla spet na vzboklino. Zložno sva plezala kakih 50 m daleč, a kmalu so bile pečine krhke in še z ledom pokrite, da se je bilo treba za vsak meter peklensko mučiti. Tu sta se oba Italijana ločila od naju in šla na desno po snežišču in oba Nemca sta bila šla po isti poti, kar smo kasneje določili. A tedaj ni bilo ledu na steni, zdaj Italijana nista mogla plezati po isti poti in sta jo spet ubrala za nama. Bolj in bolj težavna je postajala pot in 80 metrov pod vrhom se je zdelo, da ne gre več dalje. Ni bilo niti najmanjše špranje, povsod sam led. Plezal sem brez upanja na zmago naprej, a ko je posijalo solnce, sva si spet opomogla, dasi je bilo plezanje zmeraj bolj nevarno in se je kamenje pod prsti kar sproti krušilo. Vsak hip sva se bala, da telebneva v neizmerno globočino. Odložil sem nahrbtnik in plezal dalje, a za 30 m sva potrebovala dve uri!

Ob pol 2 popoldne sva bila na vrhu Michel-Croza. Previdno sem po vrvi potegnil nahrbtnik kvišku. Molče sva si s tovarišico segla v roke. Da bi le vedela, ali sta Nemca premagala steno že pred nama, ali pa sva midva prva zmagovalca! Spet je izbruhnila nevihta. Zdelo se je, ko da se je vse zaklelo proti nama: iz vsakega kovinastega predmeta na nas so svrščale iskre! A tudi to je minulo. Italijana sta šla zdaj naprej. Ob 7 zvečer smo dosegli »Cabane de Grandes Jorasses« — in v koči videti v knjigi, da sta bila Nemca prva, ki sta premagala severno steno te gore. Prišla sta bila za poldrugi dan pred nama na vrh.

Italijana, ki jima je bilo samo za rekord, sta bila vsa obupana. Nama dvema pa to ni skalilo veselja, naju je zanimal šport kot tak in ne rekord. Saj — čeprav nisva dosegla premiere — veliko je pa le bilo, da sva preplezala to strahovito severno steno. Prav sladko sva spala tisto noč, Italijana pa sta divje besedovala. Drugi dan sva se v Chamonixu sešla z najinim fotografom, ki je bil v skrbeh za naju in je povsod telefoniral, kje da sva. Sešla sva se tudi z nemškima tekmecema in vsi smo se koj sprijaznili. Preden sva se odpeljala, sta še prišla na kolodvor, da smo se skupno fotografirali. Imenitna fanta — a še bolj imenitna bi se nama zdela, če bi bila prišla za nama po steni in ne pred nama ...! (Glej slike!)

Slovenec, 18. julij 1935

Oznake: ALP, ZGO
eXTReMe Tracker