Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Slovenec - kralj Eskimov (10.)

Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Planinška priobčuje Anton Podbevšek.

Vidiš, dragi brat, tako življenje živim jaz tu v divjini Severne Kanade. Trd je kruh, ki ga jem. Moja lovska strast pa zaradi tega ni nič manjša. Meni ni več za civilizacijo. Prebil sem toliko let v divjini, kjer ni nobenih postav, da sem se navadil ubogati zgolj samega sebe. Spočetka sem hrepenel po sebi enakih. Ko pa sem bil par dni v mestu, sem si želel nazaj v samoto.

Prihodnjič Ti bom opisal svoje življenje na Golem ozemlju. Kako se mi je godilo v mojih prvih letih med divjaki. Vseh svojih doživetij se spominjam z ljubeznijo in vendar, ko Ti to pišem, mi uhajajo misli drugam. Kajti ko sem dospel v Pelican Narows, me je zadel močan udarec, izgubil sem svojo najmlajšo hčerko Angelico! Pokopali so jo že dober mesec prej, preden sem zvedel za žalostno novico. In ko sem prijadral in stopil na suho, pa mi je izročil pismo trgovec, ki tu stanuje. En sam pogled in spoznal sem, da je iz domovine. Prebral sem ga do vrstice, kjer praviš, da si bil štiri leta v vojni. Milo se mi je storilo pri srcu, ko sem bral, kaj vse sta pretrpela nesrečna mati in oče, ki sta morala poslati vse svoje sinove v ta krvavi ples. Uboga mati, kako hudo vam je moralo biti, ko ste jemali slovo od vseh, ki so vam preostali! Nisem mogel kaj, pa so mi stopile solze v oči. Še od ene hiše naprej sem bral in prišel do vrste, kjer pišeš, da je brat Martin padel na bolnem polju. Nič več nisem mogel brati, odšel sem nazaj proti reki, stopil v čoln in se odpeljal na samoten otrok. Hotel sem biti sam s seboj in da preberem pismo do konca brez prič. Potem sem odšel na pokopališče, kjer sem se ustavil pri grobovih mojih dragih. V glavi pa mi je šumelo: Moj brat mrtev, padel je na bojnem polju, moja sestra mrtva, mrtvi moji bratranci. Premagale so me človeške slabosti, padel sem na kolena in se bridko izjokal. In potem mi je bilo malo lažje pri srcu. Ozrl sem se naokrog, toda:

Le leseni križi tu stoje,
kjer dragi moji v grobu spe.
Krči se mi žalostno srce,
da mine bol, naj tečejo solze!
Dežela tuja, kje si ti´,
kjer brat moj pokopan leži?
Srce moje ranjeno ihti,
kjer tam svojo on prelil je kri.
Kdo dal bo odgovor za njegovo smrt?
Saj on ni bil z nikomur sprt!
Iz hiše tja na polje al' na vrt
odšel on je ves potrt,
moj brat in vsi nesrečniki,
ki so prelili svojo kri.
Zanje mi srce krvavi,
ki so žalostno na boj odšli.

V tujini se človek navadi pogovarjati se sam s seboj v samoti. Prepričan sem, da je Bog, ki je vse ustvaril, vedno poleg Tebe. Zato sem se malo potolažil. Bog, ki jin je ustvaril, jih je tudi poklical k sebi, mi, ki smo ostali, da nadaljujemo to trnjevo pot, pa se moramo spoprijazniti z vsem, kar se nam pripeti.

… In tako po gozdu sam in vsenaokol
sem hodil in lovil,
da bi izpral skelečo bol,
sem si iskal zdravil.

Pišeš mi, da si se oženil, kar me prav veseli. Ali si si izbral dobro ženo? Jaz se je ne spominjam. Veseli me, da imaš dobre in zdrave otroke in da sem jim stric kakor tudi, da se je Rozka omožila k Redekovim, Anton pa da se je priženil v Češčo vas k Pavlinovi Lizi. Najbolj pa me veseli, da starši še živijo. Ko sem vam namreč pisal prvo pismo, nisem vedel, na koga naj ga naslovim. Ali še živijo starši in kdo gospodari na rojstnem domu? Staršem bodi, dragi Jakob, dober sin, spoštuj jih in ne godrnjaj nad njimi! Privošči jim vsaj malo veselih ur na njihova stara leta! Kako rad bi prišel v domovino na obisk! Ako mi bo sreča mila, pridem mogoče prihodnjo spomlad. Kako rad bi videl še enkrat svoj domači kraj, starše, brate in sestre!

Prosim Te, da mi pošlješ naslov brata Toneta in da poveš Lizi, da pozdravljam iz vsega srca njo in njene otroke, Ako Ti je mogoče, pošlji mi slike svoje, Rozkine in Tonetove družine!

Sedaj pa, dragi brat, moram končati za danes. Prihodnjič več! Sprejmi moje najsrčnejše pozdrave kakor tudi Tvoja žena in otroci in vsi drugi.

O sestri Mariji mi nisi nič pisal. Ali je še v samostanu?

Z Bogom!

Tvoj brat
Janez Planinšek

P. S.: Dragi oče in mati! Najsrčnejše pozdrave od Vašega hvaležnega sina! Ubogi starši, kako hudo Vas je obiskala božja šiba! Kako strašno Vam je moralo biti pri srcu, ko ste morali poslati svoje sinove na bojišče, medtem ko sem se jaz klatil daleč gori na severu med divjaki in nisem vedel ničesar o tem. Ko sem prvič čul, da je zblaznel beli svet, je bilo približno takole: Prišel je neki Eskim (o katerem Vam bom prihodnjič veliko napisal, posebno ker je že mrtev) sem od trgovske postaje in je pričel govoriti, da se pretepajo beli glavarji. Mnogo Krvi da teče in da izstreljujejo velike puške zelo velike krogle. Tako mu je pripovedoval Kobluno.* Zelo se je smejal, češ, saj vem, da laže. Več mi ni mogel povedati, ker več tudi vedel ni. Seveda je bilo to zelo malo in sem na dogodek enostavno pozabil. Medtem pa so se moji bratje bojevali na raznih frontah in prelivali svojo kri.

Kdo je tisti, ki je zakrivil to blaznost sveta? Ali je mar sam Bog dovolil satanu, da zapleše svoj ples? Koliko mater še vedno žaluje za svojimi sinovi, koliko žen za možmi in koliko otrok za očeti! Nešteto pa je pohabljencev, ki se izčrpavajo v borbi za vsakdanji kruh in se skoraj nihče več ne zmeni zanje!

Ali mi morete sporočiti, kedaj je padel Martin, katerega leta, meseca in dne, v katerimi polku je služil on, Jožek in cikavški Miha? Vso to me močno zanima, ker pišem sedaj v angle- škem jeziku knjigo o svojem življenju. Knjigi bo naslov: — May memory of may life — Spomini iz mojega življenja. Knjigo bom potem prestavil na slovenščino.

Še en pozdrav! Vaš udani sin
Janez Charles Planinšek

Pelican Narows, via The Pas, Manitoba, North America.

* »Dolgousti je pripovedoval divje pripovedke, tako da so vsi Eskimi kar rjoveli od smeha. Srečal je namreč dva Eskima, ki sta se vrnila iz Chesterfielda, Inleta. Tam jim je »Dolga suknja« (duhoven) pripovedoval debele laži. Pravil jim je o belih glavarjih, ki se bijejo. O velikih puškah, ki jih nihče ne more nesti, in o kroglah, ki jih nihče ne more dvigniti. Kri teče v potokih. Navidezno so »Dolgi suknji« verjeli, a vsakdo je vedel, da laže. Dolgousti in njegove žene so se sijajno zabavali.«

Jack Paterson.

Slovenec, 17. januar 1934
 

17.01.1935

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti