Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Planinška priobčuje Anton Podbevšek.
Četrto pismo
Med zlatoiskalci
Iz Planinškovega lovskega Življenja. - Smrt hčerke Angelice. - Pismo iz domovine. - Na pokopališču v Pelican Narowsu. - Domotožje. - Kako je zvedel za vojno. - Napoved spominov v angleščini.
Pelican Narows, Manitoba 16. junija 1929. Canada, North America.
Dragi brat Jakob!
Pravkar sem prebral Tvoje pismo, ki sem ga prejel, ko sem dopotoval v Pelican Narows.Z elo sem se ga razveselil, čeprav sem bil tudi žalosten radi nesreče, ki je zadela našo družino.
Jaz se še vedno klatim po divjini Severne Kanade. Končal sem s pomladanskim lovom, posejal sem že oves, posadil krompir in se napotil 50 milj daleč proti jugu, v Pelican Narows, ki mu pravijo Ožina strahu. Tu živijo trgovci s kožuhovino, pri katerih zamenjujemo lovci kože divjih živali za različne potrebščine. V Pelican Narowsu žive tudi trije belokožci in ena bela ženska. Pri njih sem si izposodil pero in papir, na katerega pišem, sedeč na prostorni verandi.
Ljudje tukaj so poleg že omenjenih belokožcev-lovcev in zlatoiskalcev Indijanci, ponajveč rimsko-katoliške vere, dasi so med njimi tudi protestanti anglikanske cerkve. V Pelican Narowsu obstoji tudi rimsko-katoliška misijonska postaja. Najprej proti severu prebivajo Eskimi, ki pa so še pogani, pravi divjaki, ki jim še ni posvetila luč spoznanja. Med njimi som živel ravno pet let, in sicer na Golem ozemlju ali Buren Lauds. Indijanci imenujejo one kraje Paškerovaski, kar pomeni eno in isto, Golo ozemlje. Tam ne najdeš nobenega drevesa, nobenega mejnika, nobene ograje, nobene vasi ali mesta, temveč le koče, ki sem jih jaz postavil na jezeru Planinšek ob reki Tluhahan, ob reki Kazau pri Bookerskem jezeru, ob reki Du Ponte in na obali Severnega Ledenega morja kakih 1500 milj severno od tukaj, kjer imam malo kmetijo ob reki Churchill pri Žabjem prinašališču ali Prag Portage.
Na Golem ozemlju me poznajo Eskimi pod imenom Kablu Nahtahak — Gospodar Golega ozemlja. Indijanci pa ne imenujejo Nohagi Sim, to je posinovljenec.
Kot lovec zahajam najrajši v lovski revir ob reki Planinšek, ki se pritoka v reko Churchill v ozadju mojega posestva in je dolga sto milj ali štiri dni hoda tja in štiri dni nazaj. Kadar odidem na lov, izostanem običajno osem dni. Izmed divjačine omenjam mussa, to je velikega jelena, ki nosi lopataste rogove in tehta kakih 15 centov. Potem Karikaa, ki pa je mnogo manjši in ima rogovilaste rogove, nato še Junping Dearja, ki tehta komaj sto kg. Naletiš pa še na rjave in črne medvede, na volkove, na rjave, križaste srebrnosive in na črne lisice in na kune. Ob reki Planinšek se potikajo tudi risi. Izmed vodne divjačine omenjam vidre, bobre in vodne podgane.
Nevarnih živali tu ni, razen ako srečaš razkačeno medvedko z mladiči, ranjenega mussa ali pa lačne severne volkove. Če izvzameš te živali ali pa kako nepredvideno nesrečo, ki se lahko pripeti samotnemu lovcu, kot na primer: če si zlomi nogo, če mu spodrsne in pade in se mu sproži puška in se nevarno rani, če opasno ozebe ali pa se mu spomladi ali jeseni udere led pod nogami, da utone v reki ali jezeru, če se mu prekucne čolnič v hudih viharjih ali pa razbije v deročih vodopadih, če se končno zgubi v pragozdih, ni tu nobenih nevarnosti.
Do danes se še nisem izgubil in tudi sicer se mi ni še nič takega pripetilo, da bi moral obupovati, čeprav sem že prišel z lova z nalomljenimi rebri, ki mi jih je nalomila razkačena medvedka.
Zgodilo pa se je to takole: Pred petimi leti sem se podal na pot meseca majnika, ko so medvedi zelo nevarni. Na pot, to se pravi, stopil sem v čolnič, da se popeljem po jezeru in po reki Planinšek proti severozahodu, kjer sem imel nastavljenih nekaj pasti na malem potoku, pritakajočem se v globoko jezero kakih dvajset milj od doma. Kako dobro je bilo, da ni bilo delj! Stopil sem iz čolna, ga potegnil na suho, prijel za puško in se podal preko krajše poti preko nizkih gričev. Ko pa sem znova dospel do potoka, ki sem ga preskočil v naglem skoku, pa se je kar nenadoma dvignila črna zver pred menoj. Bila je medvedka s tremi mladiči, ki jih je hitro klofutnila v stran in se obrnila proti meni. Naglo sem pritisnil puško k licu, toda puška je bila prazna. Segel sem za pas po nož, toda v hitrici sem ga pozabil v čolnu in tako sva stala in se gledalo komaj par čevljev oddaljena drug od drugega. Lasje so se mi ježili in sem si rekel: »Janez, sedaj je konec tvojega lova!« Vedel sem, da sem izgubljen, če se le zganem. Da bi imel vsaj eno samo patrono in bil bi rešen! Toda ni bilo časa moliti in prositi Boga za pomoč, kajti zver je planila proti meni. Spomnil sem se otrok in misel, kakšna bridka usoda jih čaka, če poginem, me je tako osrčila, da me je takoj minil vsak strah. Na glas sem se zasmejal. »Stopi bliže!« sem zaklical in porinil puško v gobec zveri. Zagrabilo je puško, ki sem jo jaz spustil, zgrabil zver za vrat in pričel napenjati vse svoje moči. Koliko časa sem se boril, nič več ne vem. Mogoče eno minuto ali pa tudi tisoč let. Čas je zame popolnoma minil in jelo se mi je temniti pred očmi, ko sva se lasala in premetavala po grmovju in med skalami in sva se končno zvalila v potok.
K sreči sem bil jaz tisti, ki sem prišel na vrh. Pograbil sem zver za nos, potisnil ga pod vodo in ga trdo držal. Koliko časa je to trajalo, ne vem. Nazadnje sem se naslonil na breg, sunil žival od sebe in potem zopet nisem vedel ničesar več. Ko sem se prebudil, sem čutil hude bolečine na desni strani prsnega koša in bruhal sem kri. V vodi pa je ležala mrtva zver, ki sem jo napol zadavil, napol utopil. Napotil sem se nazaj proti čolnu in pričel veslati proti domu. Za vožnjo, ki je navadno trajala en dan, sem porabil tri dni. Šele doma sem zvedel, da sem ležal v vodi v nezavesti ves dan in vso noč. Lotila se me je mrzlica, ki me je za dva meseca priklenila na posteljo, preden sem toliko okreval, da sem mogel zopet veslati. Bolečine pa še danes čutim.
Zelo prijeten je lov na severne jelene. Ob Reindeerjevem jezeru sem opazoval nekoč ogromne črede. Mogoče jih je bilo sto tisoč, mogoče milijon, kdo naj bi jih štel. Stati mi je bilo nemogoče. Letel sem na skalo in pošiljal kroglo za kroglo v umikajočo se čredo, dokler mi ni roka odrevenela in nisem mogel več pobirati patronov. In ko je sonce zatonilo za prihuljenimi griči, sem hodil po ledu Reindeerjevega jezera in štel ustreljene jelene. Naštel sem 70 trupel.
Severni jeleni se razlikujejo od jelenov, ki se potikajo na jugu, po tem, da se neprestano selijo med Reindeerjevim jezerom in Severnim Ledenim morjem. En dan jih je vse polno, potem pa ni niti enega. Eskimi na Golem ozemlju jih ubijajo v vodi, kamor se zapode cele črede. Ubijajo jih s sulicami iz jelenovih kosti! Kakšna ironija! Ugonobe jih do zadnjega! Če jih je pet ali pa pet tisoč. Eskimi jih vse pokončajo. Živijo se izključno ob mesu, kakor sem živet tudi jaz za časa svojega bivanja na Golem ozemlju. Kolikokrat bi dal rad celega jelena za en sam krompir, kajti tam je zemlja pusta in nerodovitna! Tam ni nobenih obdelanih polj. Tam ne raste nobeno sočivje, nobeno žito, komaj le mah. Dasi so tam kakor tudi tu jezera in reke polne žlahtnih rib, jih Eskimi nočejo loviti.
Slovenec, 16. januar 1935