Slovenec: Po pismih slovenskega izseljenca Janeza Planinška priobčuje Anton Podbevšek.
Ob Frag Portagu ali Žabjem prenašališču se razprostirajo lepe senožeti, ki mi dajejo velike množine sena. Ko dospeš na drugi konec prenašališča, se ti odpre pogled na reko Churchil. Kako miljo in pol odtod proti severu stoji ob pomolih prav na bregu reke moja kmetija, zadaj za njo pa se pritaka v Churchil reka, ki nosi moje ime. O njej več pozneje.
Sedaj sem na potu v The Pas, da obiščem svoja preljuba otroka, ki ju nisem videl že več mesecev. Pozdravljam vse skupaj, prav posebno pa še starše! Vaš udani Janez Planinšek.
Tretje pismo
Velike spremembe v domovini. - Kralj in glavar divjih narodov. - Trimesečno potovanje po neskončnih severnih planjavah. - Pesnik, da ne pozabi materinščine. - Katastrofa v večnem snegu. - Čudežna rešitev po Indijanki, njegovi kasnejši ženi.
Cronberg Portage, Manitoba, 5. nov. 1928. Canada, North America.
Draga sestra Terezija!
Sprejmi moje najsrčnejše pozdrave in zahvalo za Tvoje drago pismo in ljube slike najinega brata in Tvoje hčerke. Nimaš pojma, kako sem bil vesel, ko sem gledal sliko brata, ki ga nisem videl že celih 23 let, ki je bil — kot veš — še zelo majhen deček, ko sem odpotoval iz domovine. Njegova slika sloni tu pred menoj, ko Ti pišem to pismo po tolikih letih. Kot vidim. Te je Bog obdaril, kot da bi Te hotel poplačali za vse trpljenje, ko Ti je poslal hčerko. Kako me veseli, da sem ji jaz stric! Poljubi jo namesto mene, kakor tudi druge svoje otroke! Objemi tudi preljubo mater in očeta in jima reci, da stojim v duhu poleg Tebe, ko jih Ti poljubiš! Objemi tudi svojega Jožka! Verjemi mi, ljuba sestra, da ne bi mogla dobiti boljšega moža. Poznal sem ga, ko je bil še prav mlad. Sprašuješ me, ako se ga še spominjam? Seveda se ga! Kako naj bi pozabil prijatelje iz svojih mladih let?
Zelo me je pretreslo, ko sem bral o križih in težavah, ki so vas zadele v svetovni vojni. Moj prijatelj je bil vojni ujetnik štiri leta, moj brat pa je bil ranjen in ujet, navsezadnje pa je moral zapustiti to solzno dolino, ne da bi mogel stegniti svojo roko v slovo! Tudi preljuba sestra Nežika je zapustila ta svet in odšla v prezgodnji grob! Kako čudno, da ju lahko šele danes objokujem, ko je minilo že toliko let! Meni pa se vendarle zdi, kot da bi se vse to danes zgodilo in zato se mi trga srce za vas vse, ki ste morali prestati vse te križe in težave. Ne da bi mogel s svojo roko obrisati vam vsaj eno samo solzo, ko ste žalovali v težkih urah! Toda, draga sestra, tudi moje življenje ni bilo posejano s cvetlicami, ko sem bival daleč gori na severu.
Ti praviš, da si poizvedovala po časopisih, kje se potikam. Ljuba sestra, zame ni vedela živa duša! V dolgih petih letih, ko sem živel na Golem ozemlju ob obali Severnega Ledenega morja, kjer vlada večna zima in kjer živijo le divji Eskimi, sem videl samo enega belega človeka! Med Eskimi se najdejo tudi Kanibali ali ljudožrci, ki niso še nikdar čuli o civiliziranem svetu. Med njimi nisem našel niti koščka papirja, da bi mogel napisati pismo in ga odposlati. Iznenada sem se znašel med njimi in bilo mi je, kakor da sem začel živeti v kameniti dobi. O kakšnih znakih civilizacije ni bilo ne duha ne sluha! Celo take malenkosti, kot so vžigalice, sem mogel dobili šele v daljavi celih tisoč milj!
Mnogim sem bil prvi belec, ki so kdaj čuli o njem, drugim zopet prvi beli človek, ki so ga kdaj videli v svojem življenju. Ti divjaki ne rabijo ognja drugače kot za svetlobo. Uživajo le surovo meso severnih jelenov, surove ribe in tjulnje. Žive v grozni nevednosti in siromaštvu. Šteti ne znajo delj kot do pet in tudi ne vedo, koliko mesa jim je treba, da vzdrže, dokler se ne povrnejo jeleni z juga. Seveda se mi je smililo ubogo ljudstvo in sem mu skušal pomagati, kolikor je bilo v mojih močeh, in tako sem odlašal s povratkom nazaj proti jugu med sebi enake.
Tam sem bil kralj in glavar divjih narodov, kjer sem odločeval o življenju in smrti svojih podložnikov. Bil sem Kahlu Nohtahok — Gospodar Golega ozemlja. Dokler ni zamrlo v meni vsako človekoljubje, sem živel med njimi, toda tega Ti ne morem vsega opisati, kajti vsak dan sem imel svoj dogodek in vsega tega ni mogoče spraviti na papir v enem samem večeru!
In medtem se je pletla v Evropi krvava žaloigra. Ko sem naposled zvedel, kaj se godi po svetu, sem se napotil proti jugu, da se tudi jaz udeležim krvavega plesa. Potoval sem tri mesece po neskončnih severnih planjavah sredi najhujše zime. Bil sem sam, brez vsakega spremstva. Spal sem, kot je bila moja navada, vedno le na prostem, v snegu, kjer sem se zavijal v jelenove kože. Vpreženih sem imel 12 psov, hranil pa sem se s posušenim jelenovim mesom. Slednjič sem dospel do enega Daje jezera okoli 15. maja. Kajneda, meseca maja je tam pri vas kaj krasen pomladanski čas! Toda na Golem ozemlju imamo še vedno hudo zimo.
Napisati Ti hočem pesem, ki sem jo sam zložil izmed mnogih in jih prepeval, da ne pozabim našega jezika:
Tu iz severnih divjin,
kjer večno mi preti pogin,
na dom uhaja mi spomin,
kjer zvon brni iz temnih lin.
Le divje ljudstvo tu živi,
kjer vekivečni sneg leži.
Moj duh na dom si tja želi,
kjer zvon prijazno se glasi.
Tu vlada večni, hudi mraz,
Da otrpne ude in obraz, medtem,
ko daleč tam pri vas,
je krasen pomladanski čas.
Pod ledom reka tu molči
in grič pod snegom mi ječi.
V mrazu hudem sneg zveni,
moj duh na križu tu visi.*
Take misli so me obdajale, ko sem sedel na skalo, dočim so moje oči begale po neskončnih sneženih planjavah in iskale črne točke, kjer bi se ustavile. In ko sem dospel do drugega Daje jezera, sem opazil sredi njega na deset čevljev debelem ledu pet sneženih koč ali, kot jih Eskimi imenujejo, »iglu«, kjer je prebivalo več Eskimov. Usmeril sem pse proti kočam, veseleč se, da bom zopet videl ljudem podobna bitja. Eskimi so se pričeli drenjati okoli mojih sani in mojih psov, stresali so mi roke in hoteli vedeti, kam gre Kahlu Nohtahok. In ko sem jim povedal, da jih nameravam zapustiti, so se mi zdeli zelo potrti. Prizadevali so si na vse načine, da bi me zadržali, a jaz sem ukazal, da mi zaprežejo pse, da odrinem naprej proti jugu.
Ker meseca maja solnce na daljnem severu zelo blešči in sije nepretrgoma dvajset ur na dan, si je treba zakrivati oči, drugače si kaj lahko pokvariš vid in lahko celo oslepiš. Zatorej sem vedno nosil s seboj snežne očale, ki so bile neobhodno potrebne. Te so napravljene iz krivega lesa, v katerem so vrezane majhne luknjice, skozi katere se lahko gleda; bliščoba se s tem znatno zmanjša Nosil sem take očale vedno s seboj, privezane na traku in obešene okoli vratu kakor kako dragoceno svetinjo. Toda ravno pri eskimskih kočah sem jih odložil, ker se je nebo bilo pooblačilo in jih trenutno nisem potreboval.
*Preseneča raba besede »vekivečni«. Močna je zaključna misel, kar bomo opazili pri vseh nadaljnjih Planinškovih pesmicah.
Slovenec, 12. januar 1935