Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Svalbard - dežela polnočnega sonca (7.)

   Železar

 

 23.01.1965

Jlib.si

 

sobota, 23. januar 1965, ob 19:49, Boris Štupar, ogledov: 778

Železar - Marko Butinar: Pozno je bilo že, ko smo zlezli v spalne vreče in zaspali.

Po zajtrku smo si najprej preskrbeli troje sani za naše pohode. Popoldan smo se v dnevnem prostoru zapuščenega hotela zbrali na posvet, da se pomenimo o našem delu. Vse, kar smo vedeli prej o tukajšnjih razmerah, je bilo mnogo premalo, da bi lahko tvegali pohod kam dlje v notranjost. Podoba, ki smo si jo ustvarili o tem otočju doma iz raznih revij in prospektov, predvsem o prehodnosti ozemlja in možnostih alpinističnega udejstvovanja, se je pokazala nekoliko netočna. Prvotni namen, da bi le od tu, iz baze v Ny Alesundu, odhajali na nekajdnevne pohode, smo soglasno spremenili. Odločili smo se, da bomo naslednji dan krenili proti Trem Kronam, po povratku pa proti Magdaleninemu zalivu, ki je oddaljen dobrih 100 km.

Do večera smo pripravljali opremo in hrano in jo razdelili na tri dele. Na pot bomo odšli s trojnimi sanmi. Zvečer nas je obiskal dr. Saether, ki nam je preskrbel sani. Postregli smo mu s polnjenimi paprikami, jedjo, ki je v teh krajih seveda ne poznajo. Zelo mu je bila všeč. Iz prijaznosti nam je posodil še puško z naboji, da bi bili bolj varni, če bi srečali medveda, v krajih tod okoli jih ni malo. Ko je naš gost odšel, smo legli. Jutri je pred nami dolga pot. Dopoldne smo polnili transportne vreče s šotori, hrano, rezervno obleko in alpinistično opremo.

Naposled so sani pripravljene za odhod. Hitro smo zapustili naselbino in pred nami je bila zgolj bleščeča zaledenela in zasnežena ravnina. Po dobri uri smo prišli na obalo zaledenelega morja. Zavili smo na plavajoči led. Sani z lahkoto tečejo po otrdelem snegu. Temnejše lise, kar pomeni brozgo vode in snega, so vse bolj pogoste. Izogibamo se jih, toda mnogokrat se nam udre do kolen. Nekoliko bolje je, ko si pripnemo Elanove smuči. Led je postajal vse slabši in vse bolj pogosto smo bredli po vodi ter s strahom pričakovali, kdaj se bomo s sanmi vred pogreznili med ledene plošče. Zavili smo nazaj proti obali, potegnili sani čez veliko razpoko in se ustavili pri ostankih na pol razpadle bajte. Le Mikec in Uroš sta se še trudila čez brozgasti del ledu. Medtem, ko sem ožemal nogavice, pa je Uroš izginil. Do pazduhe se je pogreznil v vodo. Prilezel je nazaj na led popolnoma premočen. Ko se je preoblekel v suhe hlače in nogavice, smo se domenili, da bomo pot nadaljevali ob obali.

Napredovali smo veliko počasneje kot prej po ledu, toda bili smo brez skrbi, da bi kdo padel v vodo. Čez dobro uro smo se ustavili na zasneženi sipini, nad katero so se dvigale nekaj nad deset metrov visoke skale, ki so bile polne galebov. Kmalu smo se spet odločili, da zapeljemo na led. Zvabila nas je na videz gladka zasnežena ledena ploskev, po kateri bi lahko dosegli moreno pod ledenikom Treh Kron, ki se na koncu zaliva lomi v morje. Led je bil tod precej boljši. Izogibali smo se samo luknjam, iz katerih so nas radovedno opazovali tjulnji, ki so se greli na soncu. Toda, ko smo se jim približali, so zdrsnili v morje. Približno dva kilometra pred obalo so se začele razpoke, ki so bile vedno številnejše. Po velikih ovinkih smo se le približali obali in stopili na gruščnata tla morene.

Po strmih blatnih strminah morene smo znosili na ramah vse naše tovore na vrh. Dvakrat smo morali opraviti to pot, da je bilo spet vse pripravljeno za pohod naprej. Točno polnoči je bila ura, ko smo v zavetju med skalam; prižgali kuhalnike in odprli konzerve fižola in paprike.
Ohladilo se je in sneg na ledeniku je postal trd. Zato smo se odločili, da bomo nadaljevali pot po ledeniku navzgor do cilja. Sneg je škripal pod koraki in izvijugana sled sani je izginjala v neskončnost. Tam daleč na zahodu je bil kot temna točka na belini snega Ny Alesund. Edini dokaz, da se res premikamo, je bil pogled na greben neznatnega Gorwooda in znoj, ki nam je kljub hladnemu vetru tekel po obrazu. Ob pol petih zjutraj smo se ustavili na vrhu vzpetine. Tri Krone so tik pred nami.

Utrujeni smo, razvezujemo sani in prav kmalu so postavljeni trije višinski šotori. Spet so zabrneli kuhalniki in po izdatnem obroku, ki ni ne večerja in ne zajtrk, smo zaspali kot ubiti, zaviti v puhaste vreče. Opoldan, ko smo zlezli iz šotorov, smo onemeli ob pogledu na okolico, ki nas je obdajala. Polnili smo nahrbtnike in se pogovarjali o naših ciljih.

Z Janezom sva se odločila za ledeno steno Mt. Queena. Poslovili smo se in naenkrat sva bila sama v brezmejnem prostoru. Najin cilj je daleč na obzorju. Po dveh urah sva se navezala, ker so bile razpoke v ledeniku vse pogostejše. Naposled sva pod steno. Izgleda kot velik leden slap. Po kratki malici sva si poveznila čeladi na glavo, pripela za pas kline za led in vponke. Še pogled na višinomer in dereze so zahreščale v poledeneli vesini.
Menjaje se v vodstvu plezava navzgor. Kmalu naju je zagrnila megla in v silovitem vetru in megli sva priplezala na greben. Točno opolnoči stojiva na vrhu. 550 metrov ledene stene je za nama. Navdušena in srečna sestopava proti zahoda in čez dve uri sva v Krnici med Mt. Queenom in Mt. Pretenderjem.

Marko Butinar
Železar, 23. januar 1965

Oznake: ALP, VTG
eXTReMe Tracker