Mengšan - Marjan Kovač: Od 25. junija do 15. julija 2004, se je Marjan Kovač, član alpinističnega odseka Mengeš in planinskega društva Janez Trdina iz Mengša, ponovno mudil v južni Ameriki, v Peruju.
Tudi tokrat mu je uspel odličen vzpon in sicer na izredno lepo in zahtevno goro Chacraraju (6112 m), ki se nahaja v Beli verigi (Cordillera Blanca).
Naveza treh alpinistov je na vrhu stene stala 8. julija 2004, ob 10 uri zvečer, po 14 urah zahtevnega in na trenutke tudi nevarnega plezanja. Na vzponu sta poleg Marjana Kovača sodelovala še znani slovenski alpinist Pavle Kozjek in Aritza Bilbao Monasterio (po rodu Bask, ki že deset let živi in dela, kot gorski vodnik, v Peruju).
Po predhodni aklimatizaciji, ki sta jo Marjan Kovač in Pavle Kozjek opravila s pomočjo gorskih koles na skoraj 4900 metrov visokem gorskem prelazu Punta Olimpica, so iz Huaraza, izhodišča za vse vzpone v Cordilleri Blanci, odšli v ponedeljek, 5. julija. Še istega dne zvečer so postavili bazni tabor v dolini Paria, na vzhodni t.j. amazonski strani Cordillere Blance. Tam so v slabem vremenu preživeli tudi naslednji dan in čas izkoristili za raziskovanje zapletenega dostopa do stene: konec doline namreč zapira nekakšna krnica, obdana z gladkimi stenami, v katero se podirajo seraki. Dostop do pod stene so opravili naslednji dan, 7. julija, v slabih devetih urah. Prvi problem je predstavljala z mahom porasla skalna bariera, nato težko prehodni vodni žlebovi pod ledenikom, najbolj neugoden in nevaren pa je bil prehod skozi kuloar pod poševnim lednim stolpom - serakom. Vendar je bila to edina možna pot do vznožja stene.
Šotor na ledeniku pod steno so postavili zvečer v snežnem neurju. Ponoči se je vreme izboljšalo. Z vzponom so pričeli v četrtek, 8. julija, okrog 8. ure zjutraj, v lepem, sončnem in na trenutke kar (pre)vročem vremenu. Previsno skalno bariero so obšli levo po razu in po štirih raztežajih dobrega skalnega plezanja (do 6a, A1) ter po 60 m prečnice nazaj proti desni dosegli centralno ledišče. Razmere so bile sprva slabe (razmočen nov sneg), potem v strmem delu boljše dokler se ni žleb zaključil v previsnih gobah.
Z naslednjo prečnico desno so dosegli nov žleb, ki jih je po deset metrskem ledenem slapu, naklonine 90 st., in nočnem lednem in kombiniranem plezanju (M4- 5), pripeljal pod izstopne previse. Kot je to v Andih pogosto, je bil zadnji raztežaj med najtežjimi - kombinacija skale in snežnih gob. Kljub nekaj dramatičnim dogodkom, katerim so botrovali utrujenost, slabe razmere in nočno plezanje, so vzpon zaključili ob 10. uri ponoči, na srednjem vrhu oz. grebenu, po katerem poteka Terrayeva smer. Po kratki pavzi so takoj začeli sestopati. Sestop, ki je bil sestavljen v glavnem iz spustov po vrveh, se je zaradi težav z mrazom, dehidracijo, zmrznjenih vrvi, ki so se zatikale in zaradi katerih se je bilo potrebno enkrat ponovno povzpeti do sidrišča, je potekal nadaljnjih 10 ur oz. do 8 ure zjutraj naslednjega dne.
Še isti dan so tudi nadaljevali sestop v dolino Paria. Mesto baznega tabora so dosegli šele nekaj pred polnočjo, kjer so v dežni plohi postavili šotor in se 10. julija, v (ponovno) deževnem vremenu, vrnili v Huaraz.
Nova smer Gospodar stolpov (El Señor de las Torres) poteka po izrazitem stebru med obema vrhovoma Chacraraja in se zaključi vrh stebra v Terrayevi smeri na grebenu. Ocena smeri : ED+ (6a A1 AI6 - 90/55-70 st), 800 m, 14 ur. V spodnjem delu so v prvih štirih skalnih raztežajih našli nekaj klinov in ostanke starih fiksnih vrvi (tudi konopljenih), kar kaže na dejstvo, da so predhodniki poizkušali navedeno smer preplezati že pred desetletji. O predhodnih poskusih niso uspeli pridobiti nobenih informacij. Smeri v severni steni Chacraraja: prvi pristop (Terray 1956, zelena črta), Gospodar stolpov (Kozjek, Kovač, Monasterio, 2004, rdeča črta), Ameriška smer-Ortenburger 1964 (modra črta), Češka smer (Husicka-Hapala, rumena črta): potek ni natančno poznan.
Marjan Kovač
Mengšan, 2004/8 (PDF)