Celjski tednik: Prihodnji teden bomo imeli priložnost v Celju poslušati dva znamenita avstrijska alpinista.
V ponedeljek, 23. t. m. bo predaval Wolfgang Stephan o severni steni Eigerja in o Grandes Jorasses. Stephan spada med najmlajše evropske naveze, a je eden od štirih alpinistov na svetu, ki se ponašajo s tem, da so rešiti tri »zadnje probleme« v Alpah. Poleg njega so to še Diemberger, Francoz Gaston Rebuffat in Avstrijec Forstenlechner.
Leta 1958 sta Stephan in Diemberger preplezala severno steno Eigerja ravno za dvajsetletnico, odkar je bila stena prvič preplezana. V 20 letih je prišlo čez le 14 navez, francoskih, švicarskih in nemškoavstrijskih. Stena je zahtevala doslej 18 žrtev zaradi izredno naglih vremenskih preobratov, ki so v tej 1600 m visoki steni običajni. Poleg tega ogrožaj o plezalce še druge nevarnosti, zoper katere človeku ne pomaga plezalska izurjenost in tehnika: najhujše je padajoče kamenje, ki se proži z obširnih strmih snežišč, dalje požled, ki se čez dan otaja. Nekaj pa je tudi tehnično zahtevnih ključnih mest.
Zaradi objektivnih nevarnosti spada Eiger med najtežje vzpone v Alpah, čeprav se težavnosti v steni večji del vrte okoli stopnje IV—V , le dve ključni mesti ocenjujejo s VI . Od l. 1952 do l. 1958 je Eiger kljuboval vsem navezam, 1. 1958 pa jih je tudi več najboljših obrnilo in izjavilo, da tako nevarne stene ni v Alpah.
Plezalci, ki so jo l. 1958 preplezali, pravijo, da ne bi več stopili v to steno. Stephan bo prinesel s seboj tudi diapozitive iz Point Walker v Grandes Jorasses, ki so prav tako že 21. leto najtežje preizkuševališče najboljših svetovnih navez. Od 1. 1953 do 1. 1958 Point Walker ni pustil nikogar blizu. Med drugimi odbitimi »snubci « so bili tudi najboljši slovenski plezalci. Kdor prepleza Point Walker (ime je orjaški steber dobil po Angležu Walkerju, ki ga pa seveda ni preplezal), se avtomatično uvrsti v vrhunski razred alpinistov na našem planetu.
Hias Rebitsch pripada srednji generaciji avstrijskih alpinistov in je znan predvsem po svojih vzponih v Severnih Apneniških Alpah (Karwendel, Wilder Kaiser), preplezal pa je tudi skoraj vse težje stene v Dolomitih in Zahodnih Alpah. Po vojni je bil eden od kandidatov za ekspedicijo na Nanga Parbat, nemško »usodno « goro. Čeprav mu je bil Nanga Parbat življenjski cilj, je odklonil udeležbo, ker je vodji dr. Herrligkofferju odrekel sposobnost, da bi vodil tako ekspedicijo, češ da ni niti sposoben gornik niti nima primernega značaja. Rebitschev mednarodni ugled pa je zaradi obsodbe dr. Herrligkofferja še zrasel. Zadnja leta se je večji del zadrževal na ekspedicijah v Južni Ameriki, vodil švedsko-avstrijsko, argentinsko-švedsko-avstrijsko in druge ekspedicije. Njegovo andinistično delo je Avstriji prineslo tudi velike politične uspehe. Rebitsch nam bo predaval o vzponu na Ojos de Salado (blizu 7000 m) poleg Aconcaque najvišji vrh v Andih. Vrh je bil od 1. 1954—1957 v ospredju andinizma, ker so mnogi trdili, da je višji od Aconcaque. (Zanimivo je, da so Ojo s de Salado že 1. 1937 merili Poljaki in da so se zmotili samo za 5 metrov.)
Rebitsch nas bo dalje povedel v puščavo Atacamo in na Cerro Gallano, kjer je našel srebrne kipce bogov znamenitega indijanskega plemena Inka.
Rebitschevo predavanje bo lep primer alpinizma, ki po svojem izvoru in tudi po svojih današnjih nalogah v doslej neznanih gorah vključuje tudi kulturne in znanstvene naloge. Rebitsch bo prišel v Celje 26. t. m. Obe predavanji bosta v dvorani kina Union ob 15,30. Vstopnice se za dijake v predprodaji dobe v pisarni PD Celje, Stanetova ulica 18, za ostalo občinstvo pa pri blagajni kina Union.
Celjski tednik, 20. marec 1959