Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Led na delu

Življenje in svet: Ledniki spreminjajo zemeljsko površino

Kadar pričnejo pozimi pokati vodovodne cevi in dobe instalaterji delo, imamo pred očmi nazoren primer, kako lahko deluje led. To je eden njegovih načinov: če voda zmrzne, zavzema več prostora in če ga ne najde, si ga pač naredi s tem, da razžene plašč, ki jo ovira. Na naši zemlji voda na premnogih mestih tako oledeni in razdira na isti način. Vrhu tega se izživljajo pri tem še druge sile, ki podobo neke krajine v stoletjih preobrazijo. Po navadi si ne predstavljamo pravilno, kako veliki utegnejo biti učinki ledu in njegovega delovanja.

Vsak, ki je plezal v Alpah, pozna nevarna mesta, kjer se kamenje ruši v opoldanski uri v dolino. To nevarno kamenje je nazadnje učinek ledu. V mrzlih nočeh zmrznejo v skalnih razpokah neznatne množine vode, ki so v njih, in raztezujoča se sila zledenele vode rahlja skalo, da postane krušljiva in se prične rušiti v dolino, ko se led pod vplivom ogrevajočega sonca tali. Vsakemu bo umljivo, kakšne spremembe utegne imeti to miniaturno delo ledu, v mnogih letih.

A še večji so učinki tistih ogromnih množin ledu, ki jih imenujemo lednike. Pri oblikovanju dolin in preoblikovanju zemeljskega lica so imeli ledniki večjo vlogo nego vse druge ledne tvorbe. Ledniki so prave ledne reke, če jih gledamo v visokem gorovju v njihovem veličastvu, se nam vidijo kakor nežive gmote, kakor trda telesa. Predstavljali bi si lahko samo spremembe po tajanju in po kopičenju novega snega na njih, ki se zopet spreminja v led.

V resnici pa je lednik v večnem gibanju. Pri nekaterih lednikih, kakor pri znamenitem »Ledenem morju« v skupini Mont Blanca, nam je mogoče jasno videti, kako se po več lednikov združuje v en sam ogromen ledni veletok, kakor potoki in rečice v veliko reko. Nad snežno mejo se namete vedno novega snega, ki se stlači v led. Lednik dobiva torej vedno nove »hrane« in pritiska neprestano navzdol. Tako se ogromna ledna masa nenehoma giblje in brzina tega gibanja ni niti tako majhna. V Alpah se pomakne lednik v enem dnevu povprečno za 10 do 40 cm naprej, snežni delček, ki je padel na vrh Jungfraua, rabi tedaj 450 let, da dospe do konca lednika Aletscha.

Med rekami in ledniki pa je temeljna razlika. Dočim je tam množina pretakajoče se vode proti izlivu čedalje večja, je tu množina ledu čedalje manjša, čim bolj je lednik oddaljen od svojega izhodišča. To je umljivo, saj po neki določeni višini lednik ne prejema več snežne hrane in se vrhu tega taja ter izhlapeva.

Ledniški led je gosto tekoča gmota, ki vpliva na dno seveda kakor vsaka tekočina. Priče njenih tekočih gibanj so nam ledniški obrusi. Ob skalnih stenah, mimo katerih so nekoč drseli ledniki, dobimo namreč odrsana in razpokla mesta in na mnogih krajih zemlje moremo edino po teh znakih soditi, da so bili nekoč zaledeneli. To velja n. pr. za evropske ledne dobe.

Mnoge današnjih dolin so nekdanje ledniške struge. Te ledniške doline se zelo jasno razlikujejo od rečnih dolin. Dočim obdeluje reka te namreč na določeni črti in ustvarja tako dolino, ki je v prerezu podobna črki V, učinkuje sila lednikov znatno še ob stenah, ob straneh doline, ki dobe obliko črke U. Kdor je že prečkal kakšen lednik, ve dobro, da ni to nobena enolična masa. Velike razpoke se črtajo v njem, tista nevarna mesta, ki so že toliko planincem uničila življenje. Te razpoke so izraz ledniške krhkosti. Krhka snov se seveda zelo lahko prelomi, posebno če so v njej takšne napetosti kakor v tekočem ledu lednikov.
Vrhu tega dobimo na površini lednika še valovite tvorbe in mene belega ter modrega ledu, t. j. ledu, ki vsebuje zrak ali pa je brez njega.

Na svojem spodnjem koncu se lednik nikoli ne izteče mirno, temveč se strmo prelomi. Pravimo, da tvori »ledniška vrata«. Ta prelom ima namreč večinoma obliko vratom podobnega loka, iz katerega izvira voda, ledniški potok. Takšen potok je često bele barve in ga imenujejo potem »ledniško mleko«. Njegova motnost izvira od trdih mas, ki jih je lednik na svoji poti zmlel in jih tu deloma z vodo pošilja iz sebe.
Ta zdrobina in zmletina pa ima še drugo, zelo važno obrazujočo vlogo. Iz nje sestoje namreč morene, ledniške groblje. Ledniško grobljo imenujemo vse kamenje, skale in drobljance, ki jih prenaša lednik in kopiči v mase. Takšne groblje nastajajo na dnu lednika ali na njegovi površini, v njegovi sredini ah ob straneh. Vse se zbirajo ob ledniških vratih. Talne ledniške groblje sestoje iz blatnih mas, iz kamenja in kamnitih klad, ki imajo značilno obrušene vogale in sledove drgnjenja.

Ob ledniških vratih nabrana groblja ima včasi obliko kamenitega zidu, potem spet obliko blatne ah gruščne odeje, ki je premešana z večjimi kosi skal.
Posebno obliko lednikov imamo v polarnih ozemljih, kjer pokrivajo kot celinsko ledovje ogromne površine. Silovita debelost takšnih groenlandskih ledniških mas mora na zemeljsko podlago izvajati ogromen pritisk.

Po razpravi dr. E. Grafa kk
Življenje in svet, 3. februar 1935

03.02.1935

dLib.si

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti