Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Božični Andermatt 24. - 28.12.14

torek, 30. december 2014, ob 18:29, Boris Štupar, ogledov: 1380

Primož Blaha: Končno sem se odpravil na obisk k Andreju, ki je v tem času postal že napol Švicar. Ideja je bila, da obisk izkoristim tudi za zgodnejši začetek zimske sezone, ...

... ki je pri nas zamujala – Andrej pa je do sedaj že dovolj domač, da me bo peljal na kakšno lepo turo! No, kmalu je bilo jasno, da se zima tudi v Švici ne drži urnika, tako da že pred odhodom nisem pričakoval preveč.

V sredo po službi sem odbrzel po praznih cestah in še pred večerjo prispel v Andermatt, ki slovi tudi kot freeriderska meka. V apartmaju sta bila poleg Andreja le še Petra in Alex, ostali so se očitno rajši odločili za bolj poletne športe. Niti ne presenetljivo ob takih količinah snega – v vasi 0,00 cm! Napoved za naslednje dni je bila precej slaba, zato je bil načrt, da zjutraj pogledamo skozi okno in se odločimo.

Prednost Švice je pač ta, da se lahko marsikam zapelješ. Na primer z vlakom na prelaz Oberalp na 2044 m, kjer je seveda bil sneg. In kljub oblačnim izgledom tudi sonce! V hudem pomanjkanju izbire v danih razmerah sva izbrala klasiko nad prelazom – Pazzolastock (2740 m). Običajno menda zelo obljudena tura, tokrat skorajda nikogar kljub nepričakovano lepim razgledom. Žal je bila smuka po pričakovanjih – slaba! Spihano, ledeno. Zato sva tudi zaključila tik pod vrhom in se zadovoljila z vsaj lepo turo, če že ne tudi uživaškim spustom.

V petek smo se zbudili v pobeljenem Andermattu! Padlo je vsega 5-10 cm snega, a vsaj vzdušje je bilo nekako bolj času primerno. Sploh, ker se je tudi občutno ohladilo! Tokrat sva šla na vlak v drugo smer do vasice Realp in od tam proti daljnemu Stotzigen Firstenu oz. nekem drugem Firstenu, ki jih je v tistem grebenu cela vrsta. Še naših hribov ne poznam vseh, kako naj si zapomnim še vse tiste švicarske!?

Kakorkoli, sprva po ravno dovolj zasneženi cesti, nato pa po širokem grebenu do manj izrazitega vrha, ki pa je prav tako izredno popularen. A tudi tokrat sva srečala le par ljudi. Ne vem, če sem omenil, napovedi navkljub se je spet lepo zjasnilo in je bil vzpon prav lep. Smuka malo boljša, je manjkalo še nekaj centimetrov, sploh v spodnjem delu, kjer sva ravno še uspela prismučati do izhodišča.

V soboto se je vreme končno držalo napovedi; novega snega je bilo še vedno bore malo, čeprav je padalo še cel dan. Andrej je zato ostal doma, jaz pa sem se pridružil Petri in Alexu na bolj kondicijski turi. Spet na Oberalp pass in ob smučišču gor, na drugo stran dol, še na drugo stran gor in spet dol do vasice Dieni nad Sedrunom, kjer smo prismučali skoraj naravnost na železniško postajo. Smuka je bila kar v redu, se mi zdi. Po občutku sodeč smo šli malo po progi, malo izven, večinoma je šlo bolj za smučanje na slepo, saj nismo videli popolnoma nič. Tako smo se enkrat prešvercali z vlečnico nazaj gor, ker smo zgrešili, drugič pa smo morali nekaj deset metrov peš. Nekateri pač niso navajeni smučišč.

V nedeljo je še kar snežilo, zato sem se počasi odpravil proti domu brez še zadnje ture, saj me je čakala še dolga vožnja: nazaj v pomlad na drugi strani Gotthardskega tunela, preko običajno moreče Padske nižine in v nepričakovano zimsko domovino. Smučal sem pa le več, kot če bi ostal doma.

Primož Blaha

eXTReMe Tracker