Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bilo je dobro leto,

sreda, 31. december 2014, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1740

Igor Radovič: ... lahko pa bi se obrnilo tudi drugače

Ne tako dolgo nazaj sem vstopil v 64. leto življenja, tudi s kar veliko sreče, pravijo zdravniki. Sredi leta sem po mnenju kardiologov hodil po robu in že malo čez. Meni se nikoli ni zdelo tako resno in tudi zdaj me ta skrb ne 012 preganja. Počutim se dobro, v hribih uživam morda bolj kot kadarkoli doslej, za prihodnost pa sem poln načrtov, med katerimi so tudi še visoki in zahtevni cilji. Morda pa je prav to tista reč, zaradi katere še nisem pritisnil na tisto usodno kljuko in zaprl vrat za seboj. Kdo bi vedel.

Nikoli prej nisem čutil potrebe, da bi ob koncu leta opravil bilanco svoje hribovske aktivnosti. Očitno se je v moji notranjosti nekaj spremenilo. Ko me je nekdo spomnil na lanske drobtinice, sem jih pogledal in bilo mi je zanimivo še enkrat na kratko osvežiti spomin na leto 2013. Zato bom vse zame osebno najvažnejše dogodke povezane s hribi v iztekajočem letu zopet na kratko strnil. Dnevi, ko prebolevam virozo in ne morem v gore so ravno pravi čas za to. A novi 1. januar je pred durmi zato se mora bolezen hitro posloviti.

Začel sem po tradiciji na prvi dan v letu. Zaradi slabih razmer in nevarnosti plazov sem se odločil za domači Lanež, ki sem ga med letom obiskal še nekajkrat. Čez tri dni me je med ponovnim dostopom skozi gozd zaradi odjuge spremljala neverjetna glasba gozdnega ksilofona, ki jo imam še zdaj v ušesih. 13. januarja sva pred poslabšanjem vremena z Davom nenavezana opravila s Teranovo v Dolgem hrbtu. Snežno ledne razmere so bile dobre, zaradi visokih temperatur pa je bil led na več mestih odstopljen od skal, pod njim pa je tekla voda,zato nekaterih odstavkov zaradi varnosti nisva plezala hkrati. V zgornjem delu smeri pa mi je ta mož neverjetnih telesnih sposobnosti itak pobegnil naprej. Čez tri dni sva nato z Zdenčem v slabih razmerah opravila nočni vzpon po Stanetovi zajedi v Srednji Raduhi in se na robu stene znašla v gosti megli. Edino vodilo med sestopom do Durc je bil kar rob stene. V Teranovi sem bil še enkrat sredi marca s Stanetom.

Konec januarja sva se na Bukovskem sedlu povsem slučajno srečala z Gregom, ki je bil zmenjen z Luko Lindičem. Poledica nad Solčavo je ustavila Luko, zato sva se z Gregom odpravila v Veliko Raduho in nenavezana ponovila Lojzetov kamin, prav z vrha Raduhe pa občudovala vsak svojo auro. Dogovorila sva se tudi za skupno plezarijo v Dolomitih, ki pa je med letom nisva uresničila. Najbrž je bil vzrok temu bolj moker začetek poletja. Kasneje je imel Grega druge, vrhunske cilje, na teh pa mu jaz ne morem slediti.

Proti koncu februarja smo z Rokom, Bremzo, Gašperjem in Boškom v globokem in mokrem snegu opravili prvo ponovitev Egipčanke v Steni nad rudnikom (Peca). Srečali smo se povsem slučajno. Dohiteli so me po uri in pol napornega gaženja proti vstopu. Čez dva dni sem v isti steni sam preplezal novo smer. Zvečer je bil v Črni sprejem naše izjemne smučarke, zato sem jo imenoval Žlih za zlato Tino.

Sledilo je nekaj tur, na katere sem se odpravil sam, na eno pa v družbi Andreja in Aleša.

V začetku marca se je po 27. letih na plezalno vrv zopet navezal Lojz. Opravila sva prvo ponovitev Smeri veteranov. Spodaj sva ji dodala še 115 višinskih metrov in tako je nastala najdaljša smer v Mali Raduhi. Razmere so bile slabe, najbolj kočljiv pa 30 metrov dolg raztežaj po zajedi s slabimi možnostmi varovanja.

Po koncu zime sem z Alešem, Gašperjem in Benjaminom Ravnikom plezal v Klemenči peči, vmes pa sem pripravil plezalni vodnik za Kozjo peč.

1. maja smo z Jurijem, Gašperjem in Alešem dopoldne plezali v sončni vzhodni steni Frischenkofla, popoldne pa v zahodni steni Pal Picola nad prelazom Plocken. Po dnevu oddiha sva se z Alešem še enkrat podala v Karnijske Alpe in uživala v odlični skali južne stene Panettone.

Letos sem prvič kupil nove turne smuči. Preizkusil sem jih skupaj z Zdenčem na meglenem Gartenkoflu, na sončnem Johannisbergu pa se nama je pridružila tudi Cveta.

Veliki Klek sem letos obiskal trikrat. Prvič sva z Zdenčem pikala po Wellzenbachu v začetku junija, sredi septembra je bil z nama na JZ grebenu tudi Jurij, nekaj dni pozneje pa smo z nekaterimi člani odprave v Nepal opravili še pristop po normalki.

8. junija sem v Velikem vrhu na Dleskovški planoti preplezal novo smer in jo imenoval Angina pektoris. Takrat sem že slutil, da bi težave, ki sem jih imel, lahko bile posledica motenj v delovanju srca, čeprav jih je internistka zaradi moje hribovske aktivnosti najprej pripisala želodcu. Ni ji šlo v račun, da bi z angino pektoris brez posebnih težav lahko bil na Grossglocknerju. Dva dni pred zdravniškim pregledom sem zopet plezal v Lanežu.

Na zdravniškem pregledu so mi postavili diagnozo zelo nevarne nestabilne angine pektoris. Povedali so mi, da takega primera še niso videli v živo (menda vsi prej umrejo, preden pridejo do zdravnika) in da je nujen takojšen poseg v UKC Maribor. Ker sprva nisem želel ostati v bolnici in sem rekel, da se bom naslednji dan sam peljal v Maribor so mi povedali, da me lahko vsak trenutek, ampak res vsak trenutek, stisne do konca.Tako sem le privolil, da bom prvič v življenju prenočil v bolnici. Takoj so me opremili z aparaturo in na monitorju ves čas spremljali moje stanje. Ko me je malo zapeklo je pridrvela sestra in me vprašala, kako se počutim. Jaz pa sem se počutil dobro, saj sem bil že navajen, da me tu in tam malo zapeče, nato pa mine in je vse dobro. Tako je bilo že kake dva meseca in meni se to ni zdelo nič alarmantnega. Seveda sem takrat že vedel, kaj je narobe, a se zaradi tega nisem vznemirjal. Nekako sem bil prepričan, da se bo dobro izteklo in tako je tudi bilo. Razmišljal sem o naslednjih turah, ki jih moram še opraviti, da se bom dobro pripravil za Ama Dablam.

Naslednje jutro mi niso dovolili niti, da bi šel po stopnicah iz prvega nadstropja v reševalno vozilo. To, da sem pred dvema dnevoma še plezal nad Grohotom jih ni prepričalo. Vdal sem se v usodo in kot ovčka ubogal vsa navodila. V Mariboru so mi še isti dan v srce vstavili tri opornice in od takrat naprej do danes nisem imel nobenih težav več.

Peti dan po hospitalizaciji so me končno odpustili domov ter mi še enkrat predstavili resnost stanja, ker so slutili, da obstaja tveganje za neupoštevanje njihovih navodil. Naročili so mi mesec dni mirovanja s kratkimi, največ 30 minutnimi sprehodi po ravnem, da si srce opomore. To, da smo pravoverni klasični alpinisti malo uporniški, trdoglavi, trmasti in samosvoji ljudje se tako ve. O tem, kako sem se v Mariboru že dan po posegu izmuznil na kavo in cigaret (bilo je na praznik 25. junija) pa raje ne bi pisal. Pa tudi druge moje odločitve o nadaljevanju zdravljenja ne sodijo na to mesto.

Po prihodu domov sem se držal navodil pet dni, potem pa nisem zdržal več. Za prvi preizkus sem si izbral res lahkotno turo po Desnem grebenu Kozje peči. Ker je bilo vse dobro, sem jo naslednji dan mahnil v Amfiteater Velike Raduhe in po Gredi na njen vrh. Tudi še vse dobro. Čez dva dni sva se z Alešem odpravila na prvo resno preizkušnjo in 6. julija ponovila Jennyjino poč v Košutnikovem turnu. S Primožem sva nato opravila še prvo ponovitev Sončnega mrka v Lanežu in pripravljen sem bil za Piz Chiadenis, kjer sva z Zdravčem ponovila Nemško smer. Do konca 30 dnevnega obdobja, v katerem naj bi se samo sprehajal sem v Raduhi ponovil še dve smeri.

Rezultati kontrolne cikloergometrije po mesecu dni še niso bili povsem dobri, a tega tako nihče ni pričakoval. Bilo pa je vse normalno kasneje, mesec dni pred odhodom v Nepal, kar so mi seveda vsi kardiologi odsvetovali. Res so se trudili z mano in zato sem jim hvaležen.

Sledile so predvsem dolge kondicijske pohodne ture po Julijcih, Grintovcih in Karavankah. V tem obdobju nisem prav dosti plezal. Nekaj vzponov sem opravil kot solist ali pa v navezi z Zdravčem, Bremzo, Katjo in Zdenčem. Med njimi naj omenim le Rožico, novo smer, ki sem jo sam preplezal v V steni Ojstrice 7. septembra.

22. oktobra sva z Zdenčem odpotovala na najino prvo odpravo v nepalsko Himalajo. O tej odpravi sem napisal že vse, zato le na kratko. Po aklimatizaciji na Imja Tse sva se imenitno počutila in bila prepričana, da je vrh Ama Dablama le še vprašanje nekaj dnevov. Vedela sva, da je gora poleg svoje lepote lahko tudi nevarna in bila sva pripravljena na razumno stopnjo tveganja. Leta 2006 je v velikem lednem podoru umrlo šest plezalcev. Naključje je hotelo, da se je prav tisto jutro, ko sva midva začela s pristopom v bazni tabor, ogromen viseči serak Dablam pod vrhom zopet prebudil in vzel novo življenje. Na gori sva se povzpela do višine 5600 metrov, a tveganje bi ob nadaljevanju vzpona bilo le preveliko.

Po predčasni vrnitvi z odprave sem opravil še nekaj vzponov v vseh stenah nad Grohotom. Vsega skupaj sem letos preplezal 75 smeri in opravil dva turna smuka. Več kot polovico smeri sem preplezal sam. Pa ne zato, ker bi bil kak volk samotar, temveč zato, ker v našem klubu ni prav lahko dobiti soplezalca. Ima pa soliranje tudi nekaj prednosti. Naučiš se večje zanesljivosti, zbranosti, samozaupanja, premagovanja strahu, ohranjanja duševnega miru tudi v napetih situacijah, … predvsem pa porabiš mnogo manj časa.

V okviru priprav na odpravo sem bil tudi na številnih vrhovih, na nekaterih prvič.

Pa še kratek pogled naprej. Leto 2015 bom posvetil Dolomitom, predvsem nekaterim velikim klasičnim smerem. Tam bom seveda rabil soplezalca. Malo računam na Zdravča, če bo uspešno pozdravil koleno. Tudi Aleš bi utegnil biti resen kandidat. Morda se za kako turo odloči tudi Zdenč. Pa še koga bom našel. Rad bi obiskal tudi Setesdal na Norveškem, a za to skoraj zanesljivo ne bom imel dovolj denarja, saj me je letošnja odprava finančno kar obremenila in bo trajalo nekaj časa, da zlezem na zeleno vejo.

Kaj pa po tem. Skoraj gotovo še enkrat Nepal. Nisem pa se še odločil, ali ponovno poskus vzpona na Ama Dablam ali morda kak drug zanimiv hrib. Časa za razmislek imam najmanj leto in pol. S svojo kronološko starostjo pa se ob dobrem počutju tudi ne obremenjujem preveč. Leta so mi prej vzpodbuda kot ovira.

Vse dobro v 2015 in srečno v gorah

Igor Radovič

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker