Slovenec - Anton Podbevšek: Planinšek piše težko, saj ni dolga leta nikomur pisal.
»Če ne bi vedno čečkal v sneg, bi sploh pisati pozabil.« Kljub temu pa, da ne ve, katere besede se pišejo z malimi črkami in katere z velikimi (včasih piše glagole z velikimi črkami, potem samostalnike itd.) in da tudi ne zna vezati ali pa ločiti besed, mu besede gladko teko in je njegov slog tako izčiščen, da vzbuja v meni občudovanje in spoštovanje. Koga na pr. ne bo pretresel njegov tako skop opis njegove Jane Mary, ki se napoti iskat ga v snežene poljane in ga najde še o pravem trenotku, da ga reši sigurne smrti? Moje slovnične poprave so bile zato kaj skromne. Pustim ga, da govori kolikor mogoče verno po pismih, kjer nisem ničesar izpuščal, pa tudi ne dodajal.
Človeško zanimivo je zlasti četrto Planinškovo pismo, ki je bilo tudi najdaljše — selih 32 strani kvart formata. Zanimivo radi tega, ker si išče Planinšek po nenadni smrti svoje zveste Jane Mary svojo bodočo ženo med ameriškimi Slovenkami in grdo nasede, a še pravočasno spozna nastavljene zanke in pobegne nazaj v divjino.
PRVO PISMO
Šestnajst let v divjini — Prepotoval celo Golo ozemlje — Smrt Jane Mary — Otroka oddal rimsko-katoliški misijonski postaji
The Pas, Manitoba, Canada, 5. marca 1928. North America.
Cenjeni, komur pade v roke! Oprostite, da se oglašam po dolgem času. Naznanjam Vam, da sem čudno pri življenju, dasi ne pri zdravju in veselju. Minilo je že mnogo let, odkar sem pisal zadnje pismo bodisi v slovenskem ali tujem jeziku. Roka se mi in odvadila peresu im pisanju. Vihteti zna sekiro in držati puško bolje nego svinčnik ali pero. Toda čemu tratiti čas in papir s praznimi besedami!
Gotovo bi radi vedeli, kje sem in kako se mi godi daleč tukaj v tujini, ki mi je bila domovina dolgo vrsto let.
Odkar sem zapustil civilizacijo in se podal v divjino, nisem pisal nikomur niti dobil pisma od nikogar celih 14 let! Bil sem lovec, zlatoiskalec, prirodoslovec, naravoznanec, čolnar, vodnik, stezosledec, traper, kmet, trgovec, voznik. Delal sem vse, kar mi je prišlo pod roke. Prepotoval sem celo Golo ozemlje med reko Sascatchevan in Severnim Ledenim morjem preko gozdov in severni Plaajawak. Stopil sem na kraje, kamor še ni stopila noga belega človeka, bival sem eno leto ob reki Sascatchevan v bližini jezera Chumberland, pet let na Reindeer Lake, tri leta na Golem ozemlju1, sedem let pri Žabjem prenašališču ali Frag Portage pri reki Churchill 300 milj severno od skrajne meje civilizacije, od The Pas, Manitoba.
Odkar sem se podal v divjino, sem le redkokdaj videl belega človeka. Bele ženske nisem videl celih osem let, slovenščine nisem čul štirinajst let! Živel sem od lova: od mesa divjačine — večinoma severnih jelenov, ki žive v velikih trumah na skrajnem severu — in od rib. Ko sem se naselil pri Žabjem prenašališču, sem si napravil malo kmetijo, kjer sem prideloval pšenico in krompir in druge poljske pridelke za domačo potrebo. Oženil sem se pred trinajstimi leti v Pelicanu Narowsu s polnokrvno Indijanko, ki mi je bila družica v mnogih težkih časih. Imela sva pet otrok: tri dečke in dve deklici. Prvi je bil rojen leta 1917 in je umrl leta 1920. Po imenu Rose, Karel, Jurij. Drugi je bil rojen leta 1921, po imenu Inez, tretji leta 1923 — Antony, rojen pri Frag Portage, četrti leta 1926 — Nikolaj, ki pa je umrl že naslednje leto, peti 4. februarja letos, po imenu Angelica. Žena mi je umrla 10. februarja letos in mi je zapustila Inez, Antonija in Angelico.
Žena mi je umrla pri porodu deklice Angele. Ob času poroda sem bil ob reki Churchill pri Frage Portage, 50 milj od Pelicana Narowsa, najbližje indijanske naselbine. Ker je bila pomoč potrebna, sem zapregel konja in se podal na pot opolnoči. Dirjal in dirjal sem do zore. Pozval sem dve indijanske skware in brez počitka obrnil in hitel nazaj, kamor sem dospel še dopoldne, 100 milj v desetih urah. Dete je bilo rojeno o mraku, mati pa je šest dni pozneje legla k zadnjemu počitku. Pokopali smo mater v Pelicanu Narowsu, kjer počiva poleg dveh sinov. Potem sem naložil sani s krmo, zavil otroka v gorke odeje in se podal na dolgo pot v The Pas, kamor smo dospeli po desetih dneh, trudapolnih in žalostnih. Sila je prikipela do vrhunca : komu naj izročim otroka, kam naj se obrnem? Jaz sam sem pri rahlem zdravju in ne poznam nikogar. Tukaj ni Slovencev, večinoma so Indijanci, mešaniki, zlatoiskalci, trgovci, lovci, traperji (lovci na kožuharje s pastmi), čolnarji, ljudje brez stalnega bivališča. Obrnil sem se na rimskokatoliško misijonsko postajo, kjer so sprejeli Inez in Antonija, za kar bom plačeval 28 dolarjev na mesec. Angelica je še vedno pri Indijancih. Včeraj sem obiskal otroka. Inez hodi v šolo, Antonij pa je še premlad, a ubožec kljub temu ne mara ostati v sirotišnici. Kako težko sem se ločil od revčka, ki se me je trdno oklepal in je klical: »Očka, ne pusti me tukaj, vzemi me s seboj!« Sedaj bi rad vedel, kako je doma. Prosim za odgovor.
Vaš udani
Ivan Planinšek.
1Pozneje govori Planinšek o petih letih bivanja na Golem ozemlju. Očitno ni imel nobenega pravega, stalnega bivališča, temveč je bil vedno na potovanjih.
Slovenec, 10. januar 1935