Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Samotar

sobota, 26. december 1964, ob 10:33, Boris Štupar, ogledov: 988

Boris Režek: Južna stran Grintovcev, posebno dolina Kamniške Bistrice z gorskim obrobjem nad Koncem, je že od nekdaj veljala za eno najboljših gamsovih lovišč.

Ni čuda, da so bili na tem področju uplenjeni kozli z izrednimi roglji, toda ker je imel to lovišče pred prvo svetovno vojno v zakupu knez Windischgraetz, sicer pa sploh le tujci, pri nas ni ostala nobena trofeja.

Le lovci in gonjači so vedeli pripovedovati o starih gamsih, ki so bili padli tu ali tam, in nedvomno lepih rogljih, ki so jih najemniki lovišča ali njih gostje odnesli iz doline. Do dvajsetletni kozli tedaj baje niso bili nobena redkost. Trope v posameznih predelih so štele tudi po sto in več glav in o prsku so vsa pobočja kar mrgolela gamsarije.

Kljub neurejenim razmeram po prevratu, ko so divji lovci pobili na stotine gamsov, se je stalež naglo popravil, čim je prevzel lovišče dvor. Vendar po pričevanju starih lovcev vsega nekdanjega le ni bilo več. V skrbno upravljanem lovišču pa je kljub temu od časa do časa padel še kakšen kapitalen gams in slejkoprej so najlepši tičali v svetu okrog Legarjev. Prav tod v jedva dostopnih grapah in poljanah ruševja pod Velikimi Podi je še danes najboljši gamsji predel, od koder dobivajo trope najštevilnejši prirastek.

Mnogo sem na svojih gorskih potih hodil tam okrog, saj drži steza čez Velike Pode proti Skuti tik nad Legarji in ne spomnim se dneva, če že ravno ni bila megla, da bi ne videl trope gamsov ali vsaj kakšnega samotarskega kozla, ki je postaval kje na robu in se za ljudi na stezi sploh ni zmenil.
Več poletij, ko smo si dajali opravka v južnem in jugovzhodnem ostenju Štruce in Skute, smo srečavali izrednega gamsa, ki je imel svoje pasišče na zelenici na škrbinastem pomolu visoko v Štruci. S tega roba v višini 2200 m je imel najlepši pogled po vseh Velikih Podih in v krnico med Skuto in Slemenom nad Gamsovim skretom. Nemogoče bi ga bilo zalesti. Že zdaleč je spazil vsakega človeka ali pa ga je dobil v nos, in čeprav se pogosto prehajajočih gornikov ni posebno bal, se je vendarle vselej nekako dostojanstveno umaknil na drugo stran grebena. Od vrha mu z gladkih sten ni pretila nobena nevarnost, prav tako ne od spodaj navzgor. Samo s Skutine strani se od melišča pod steno vleče zložna zelenica gor na rob in na drugo stran na Pode je nekaj visečih polic.

Tako se je ta samotar lahko umaknil na to ali ono stran, če bi mu kdo hotel preblizu. Od kje je prihajal gor na rob, nismo mogli pogoditi. Ob svitu je bil že zgoraj, zginil okrog poldneva in se spet pokazal na večer.
Videli smo ga iz ostenja Skute, s steze čez Sleme ali čez Pode, od povsod pa je bilo mnogo predaleč za strel. Tega samotarja sem večkrat opazoval z daljnogledom. Roglji so mu skoraj za ped štrleli nad uhlje, niso pa bili kaj posebno razkrečeni, toda močni in dobro zasmoljeni. Moral je tudi biti že zelo star. Lise na licih so mu že potemnele, v život pa je bil tršast in še poleti mu je v vetru vihrala dolga hrbtna dlaka.

Lovec v Bistrici je seveda vedel za tega brez dvoma kapitalnega kozla, saj ga je lahko kar od doma opazoval s svojim periskopom 54x povečave in ga je tudi bolj od blizu nekajkrat presenetil. Samo zlodej jo je pobrisal pred njim že mnogo prej kakor pa pred gorniki, da ga niti ni mogel dobro ogledati. Po njegovem je bil ta gams najmočnejši, kar jih je bilo tedaj v lovišču, če že ni štel tistih goščarjev, ki so se potikali samo po ruševju in niso zlepa stopili na piano, da jih je lahko le slutil, a za trdno ni vedel zanje.

Lovske razmere v takratnem dvornem lovišču so bile take, da navaden zemljan ni dobil odstrela. Da bi pa kak veljak zmogel dolgo in naporno pot pod stene in celo vanje, še misliti ni bilo. Gonjači so ob lovih sicer pognali gamsarijo prav z vrhov v dolino do strež, toda ta gams se je lahko mirno pasel naprej, saj nihče ni mogel do njega. O prsku se je sicer tu pa tam pridružil kakšni tropi, a je skoraj spet zginil v svoje zavetje.

Tako je živel iz leta v leto v višavah. Zima ga je pač pognala niže doli v gozd, komaj pa je odlezel sneg, pa je že spet bil zgoraj pod Štruco. Polagoma se je okrog tega gamsa jela nabirati cela povestica. Vedno več ljudi je vedelo zanj, saj skoraj ni minil pogovor brez njega in ko je nekoč pod Skuto padel osamljen strel, je lovca kar vrglo kvišku. Vendar se je olajšano oddahnil, ko ga je po treh urah, kolikor traja pot pod steno, spet ugledal. Kdo je streljal, se ni dalo ugotoviti. Nekdo si je pač zaželel te izredne, morda najlepše trofeje, kar so jih kdaj dali Grintovci.

Ampak kako zalesti tega gamsa. Lovec je menil, da bi ga bilo treba pričakati na stečini, ko se podaja na svoje pasišče zgoraj na robu ali vrača z njega, kajti gotovo je bilo, da se ni stalno držal v višavi, saj ta divjad čez dan menjava svoje prostore. Hotel je ugotoviti to stečino in je prebil precej mrzlih juter na Koglu varno skrit med ruševjem. Toda svet je tam tako razklan in pod steno Skute so razvaljene križem kražem ogromne skalne klade, da je med njimi nešteto zamotanih prehodov. Zaradi tega je vselej opazil tega gamsa šele potem, ko je že bil na zelenici pod robom in ni vedel, od kod ga je prineslo tja. Prav tako ga je videl, ko se je vračal po zelenici in nenadoma zginil, kakor bi ga požrla zemlja.

Ker na ta način ni bilo nič, se je lovec prestavil na eno omenjenih skalnih klad pod Skuto in si uredil skrbno zakrito strežo. Toda nad onim kotlom se je vedno tako sukal in obračal veter, da ga je gams moral dobiti v nos in ga sploh ni bilo blizu. Ni kazalo drugače, kakor skovati povsem nov načrt.
Ko smo tako govorili, kako bi se dalo priti staremu prekanjencu do živega, je nekomu padlo v glavo, da bi moral strelec še ponoči zlesti po zelenici zgoraj na rob in ga počakati, da bi prišel na pašo. Samo kdo bi lazil v temi po prepadnih strmalih, ko še podnevi skoraj ni varne stopinje.
Tako tudi s tem načrtom ni bilo nič in ta stari gams je živel naprej tam na svojem robu, ki je dobil ime Prekleta škrbina.

Spet smo se znašli pod steno Skute in takrat še mislili nismo na svojega prevejanega znanca. Dan ni bil kaj prida, po robeh so se obešale megle. Prišli smo bili po Gamsovem skretu in po voljni ruši ni bilo čuti naših korakov. Med onimi skalnimi kladami smo potem vili gor k snežišču pod steno in za čas nas je zagrnila mrzla mokrotna megla. Tako smo posedeli v nekem zavetju in od prestanega napora se nam niti ni ljubilo govoriti. Kar se je nekoliko pod nami pričelo rušiti kamenje. Skoki so se bližali in naenkrat je iz megle puhnil pred nas in mimo v divjem skoku naš gams ... Na pet korakov!

Ni bilo pomote, četudi v onem kotlu nikoli ni bilo brez gamsarije in je vselej zavrelo med skalovjem, če smo prišli pod steno, se tedaj nismo mogli zmotiti. Čas je bil že pozen, pod vrhovi se je že oglašala jesen. Videli smo ga samo za hip in šele sedaj smo spoznali, kakšna izredna žival da je. Gamsom je pričela temneti dlaka in tudi ta starec se je skoraj že prebarval. V svojem silovitem skoku vstran je bil podoba divje prvobitne moči, ko je s ponosno dvignjeno glavo, z visokimi črno svetlečimi se roglji puhnil mimo nas v meglo.

Še smo čuli rožljanje sproženega kamenja in potem je nastala tišina. Samo spogledali smo se in spet zadihali, ker nam je nenadna prikazen vzela sapo. Stari prekanjenec nas je najbrž dobil v nos in se je vznemirjen hotel umakniti na varno. Vendar se tisti dan ni več vrnil. Iz stene smo videli, da je Prekleta škrbina prazna. Sploh ga nihče več ni videl.

Nastopila je bila zgodnja zima z obilnim snegom, ki se je v višavah držal kar cel tja do sredine maja in lovec je še pozneje, ko so se že stisnili plazovi v vznožju sten, zaman gledal za njim. Zagonetnega gamsa ni bilo več. Zgubil se je nekje. Bodisi da je padel o prsku pod zavratnim strelom ali ga je vzel plaz. Za njim so ostali le spomini.

Čas je šel svojo pot, zvrstilo se je že nekaj poletij in zim. Nad Koncem je bilo uplenjenih še mnogo izrednih gamsov. Med njimi pa prejkone ni bilo nobenega, ki bi bil podoben onemu s Preklete škrbine. Streli so pokali tu in tam in lovci so imeli dovolj opravka, ko so sledili neznane streljače. Med tem je namreč doraščal nov rod in gorjanska divjelovska obsedenost se je spet razmahnila do nedoumljive predrznosti.

Lovci so imeli v Bistrici v gosteh gozdarje in ko se je druščina predajala prijetni razigranosti, je nenadoma zavrelo v Mokrici. Sidraški divji lovci so prav ta dan, ko so vedeli, da so varni, priredili pogon na gamse v Velikih laštah. Pokalo je iz zarjavelih karabink in drugih pihalnikov, da se je razlegalo krog in krog po gorah nad Koncem.
Prav tedaj sem se vračal po Gamsovem skretu v Konec. Slišal sem raztrgane odmeve strelov in ugibal, kaj bi moglo biti. Saj za lov še ni bil čas in sem menil, da so se gostje in gostitelji pomerili v streljanju. Posedel sem nad poslednjim jezikom plazu, kjer je po grapi žuborela voda in gledal v senčni Konec. Doli po bregu se je še videlo po mokrotnih lisah, kod je bil še nedavno odlezel sneg, in tako sem znenada lučaj pod sabo opazil med gruščem nekako čudno zakrivljeno, ogoljeno ruševo vejo. Pogledal sem bolje in že me je pognalo kvišku. V nekaj skokih sem bil pri njej in izmed kamenja sem potegnil gamsovo lobanjo z enim samim rogljem. Črepinja je bila skoraj že povsem preperela in rogel ves siv in krhek.
Nič čudnega niso takšne najdbe po plazovih, toda ko sem obračal tisto lobanjo po rokah in otipaval prepereli rogelj, sem se znenada spet spomnil onega gamsa s Preklete škrbine. Šele zdaj sem se zavedel, kako izredno dolg rogelj imam pred seboj in bolj ko sem ga ogledoval ter naštel na njem šestnajst letnic, sem bil prepričan, da imam prav.

Seveda bi bilo mogoče, da je bil to kak drug gams. Kdove, koliko let je lobanja že ležala v grušču in potovala z njim izpod sten semkaj v dno, da je odpadel drugi rogelj, kakor se je ostalo okostje raztreslo med kamenjem. Toda takšne izredne roglje je mogel imeti le gams s Preklete škrbine. Saj tod pod tem ostenjem je bil živel in zginil ono hudo zimo, ki je naphala plazov, da so obležali čez leto.

Spet so se mi vračali že zdavnaj zatoneli dnevi, ko sem bil gledal pasočega se gamsa v Škrbini in počasi se je njegova plemenita postava jela oblikovati pred menoj. Vsako črto na njem sem si bil zapomnil. Kako mu je vihrala dlaka v srhem gorskem vetru in se je zasvetilo nebo s plovečimi oblaki v njegovih temnih očeh. Zdaj so zevale vame prazne očesne dupline in nekdaj tako svetleči se rogelj je bil siv, ves ogreben in okrhan. Kljub vsej skušenosti, ki ga je tako dolgo varovala, starec ni ušel svoji usodi. Ne bom tajil, da bi si bil rad obesil njegove še črno svetleče se roglje na steno in kolikokrat sem pretuhtal neštete zamišljene zalaze. Kako bi se bila spogledala v kakšnem rosnem jutru, če bi mi bilo dano. Zdaj leži pred menoj samo okrnjena, preperela lobanja, a vendar se mi ob njej vselej vračajo spomini in z njimi stvari in dogodki, ki bi se sicer porazgubili v množici vsega, kar so nanesla popotovanja po gorah.

Boris Režek
Planinski vestnik, december 1964

Oznake: PV
eXTReMe Tracker