Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Razgledi po svetu - december 1964

 Sporočilo uprave planinskega vestnika

Uprava planinskega Vestnika je prisiljena izpolniti sklep občnega zbora Planinske zveze Slovenije iz l. 1963 in zvišati naročnino njenega glasila na din 1200. Ukrep utemeljujemo z zvišanjem cen papirja in tiskarskih uslug. Kljub razmeroma visokemu številu naročnikov se je zaradi rastočih cen finančni položaj glasila v l. 1964 še nadalje poslabšal. Ker bi neradi prizadeli njegov obseg in opremo, prihajamo pred planinsko javnost s tem nepopularnim ukrepom in prosimo vse dosedanje naročnike, da nam ostanejo zvesti, vsa društva in posebej njihovo propagando pa naprošamo, da poskrbe za nadaljnje širjenje našega lista, ki mu bomo v bodoče skušali dati še izrazitejši značaj organizacijskega glasila, ne da bi oškodovali njegovo dosedanjo tematiko.

nedelja, 27. december 1964, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1455

Tine OrelEkspedicionizem, manekenstvo in še kaj so plevel, ki je pognal v moderni dobi na široki poljani planinstva, pravijo v razvitih deželah, iz katerih ekspedicije že kar trumoma odhajajo v manj raziskana gorstva.

Ker se tudi nam konec koncev z veliko zamudo obeta vek uveljavljanja našega alpinizma izven domačih in sosednjih Alp, morebiti ne bo odveč nekaj zapisati o gornjem plevelu. Takole pravi Monakovčan Baumgartner:
Parzival, poosebljena dobričina, izgineva iz alpinizma. Vedno več je profialpinizma, vedno več ljudi, ki hodi v hribe zaradi profita. Če ste za predavanje dobili 50 DM ali če ste za objavo prvega vzpona ali lepe ture v planinski reviji dobili skromen honorar, seveda še niste profialpinist. Meja pa je med plezalcem, ki filma, ter filmarjem, ki pleza (po Jorgu Lehneju). Pride iz daljnih dežel in namesto da bi živel kakor prej, napiše knjigo ali dve, predava o potovanjih leto, dve, postane poklicni predavatelj v alpinističnih tečajih itd. Drug gre s kamero in scenarijem v Wilder Kaiser. Namesto da bi ta celuloid predvajal le v prijateljskem krogu, ga proda televiziji ali komurkoli, samo da gre plen v denar. Kdo bo te filmarske hijene pregnal iz čistega templja visokih gora? Manekeni beračijo v športnih hišah za opremo, da jo preskusijo itd.
No, pri nas še ni tako hudo. Vsekakor pa so to pojavi, ki so jih v taki ali drugačni obliki ugotavljali, odkar so se gore odprle množicam. Duhov, ki smo jih priklicali v ris, se zdaj pač ne moremo znebiti, ostane nam le stanoviten boj zoper nje. Vedno več je problemov in zato je v planinski »bratovščini« vedno manj harmonije, v kateri so nekoč videli višek duhovnega doživetja gore.


Celovečerni planinski film
je menda danes že skoraj nedosegljiv ideal, pravi dr. J. Rampold. Kje so časi Luisa Trenkerja in dr. Alisa Fancka »Boj za Matterhorn«, »Beli pekel na Piz Palu«, ne strokovni alpinistični filmi ali dokumentarni, marveč filmi s pravo alpinistično atmosfero, katero je prepajal še čar smučanja, ki se je tedaj vedno bolj razraščalo. Bili so dobri filmi, do danes jih ni prekosil še nihče (gl. o tem članek Miloš Mikelna, PV 1964/3). Čeprav se je strokovnjak pri marsikakšni »dramatični« sceni utegnil namuzniti, je bilo vendar v glavnem zadoščeno alpinistični pristnosti. Filmski ljudje so šli zares v hribe in prečakali po več tednov v kaki slabi koči, samo da bi to pristnost zagotovili. Če igralec sam ni bil kos kakemu resnejšemu detajlu, so najeli double — mojstra v skali, in tako ni čudno, če so navduševali množice ljudi za goro z dejanji, kadri in pokrajino. V tovarni sanj, v Hollywoodu so skušali posnemati te filme pred nekaj leti, pa brez strokovnjakov in z umetnimi skalami, in poskus se je ponesrečil.
Zdaj so v modi ekspedicijski filmi. Skoro vsaka ekspedicija ima s seboj snemalca, nekaj zaradi dokumentarne manije nekaj zaradi dohodkov, ki jih prinese film in deloma pokrije stroške ekspedicije. Snemalec mora seveda biti dober alpinist. Pokazalo pa se je kmalu, da snemalec še ni zadosti, potreben je tudi režiser. Če ga ni, se filmar pač odpove filmskemu oblikovanju in dopušča, da stena sama režira. Izkušnje zadnjih let kljub množici ekspedicijskih filmskih trakov kažejo, da je planinski film v krizi. To kljub vzorni organizaciji dopoveduje tudi že več let trentski filmski festival. Od tega festivala pričakuje svetovna filmska javnost, da bo postal kažipot iz stiske.
Dejstvo je, da je film v marsikaterem oziru prevzel v alpinistični kulturi vlogo, ki jo je skoraj celo stoletje imela knjiga. Delež, ki ga je snovno dalo planinstvo svetovni literaturi, je velik, umetniška cena pa seveda ni tako velika. Prav tako je s podobo gora, bodisi da jo daje film, foto ali barvni foto. Moderne planinske publikacije združujejo besedo s podobo in marsikatera je mojstrovina svoje vrste. Gastona Rebuffata imenujejo kar »Saint Exuperyja gora«, Rudatisa mojstra v opisovanju VI. stopnje, predvsem v Civetti, vendar svetovna alpinistična literatura ne premore pisca take moči in kulture, kot sta bila Kugy ali Maduschka v tridesetih letih. Ali se doživetje gora preveč ali predobro manifestira v liričnih upodobitvah gorskih pokrajinskih občutij?


Specialnih klinov
je danes že toliko vrst, da je s tem imenom specialnost že kar slabo določena. Lani je Marino Stenico v Trentu razkazoval specialen klin kvadratnega prereza, 4 cm dolg, uho pa tako prirejeno, da omogoča vpenjanje v vsakem primeru. Heinrich Klier je iz vzhodne Afrike prinesel angleški klin v obliki jeklene zagozde z več ušesi, tako da za vponko plezalec izbere tisto uho, ki se mu zdi najprimernejše. Preluknjana in čez pol preganjena jeklena plošča se zabija ne po daljši stranici ampak najbolje z nabijanjem po oglu. Med specialne kline se šteje tudi lesena zagozda s pokončno zarezo za perlonsko zanko, zagozda z vodoravno zarezo, obe s slabo lastnostjo, da se pri zabijanju zanka lahko pretrga ali prebije s kladivom.


Tour d'Eiffel v Parizu je, kakor smo že poročali, za 75-letnico svojega obstoja postal plezalski »rekvizit« največjega pomena, postal je »stena«, ki so jo zaradi senzacije načeli najvidnejši francoski alpinisti zadnjega desetletja. Televizija je bila seveda tudi na delu, časnikarji pa so zabeležili ob tej alpinistični senzaciji še eno, ki ima svoj »rep in glavo« in je ni treba komentirati. Plezalce je gledal pri njihovem početju tudi pleskar, ki je leta in leta skrbel za prepleskavanje in premaz jeklenega orjaka. Zdelo se mu je, da se preveč obirajo, potegnil jo je za njimi, jih kmalu došel in drzne može tudi pustil za seboj. Policija seveda v dvigalo, hop po njem, ki je bil pač bolj upravičen »trenirati« kot oni štirje. Seveda, senzacija, ki je bila skrbno pripravljena, bi pa zaradi njega skoraj prišla ob kljun in perje. Huncvet si je privoščil še to, da je nezavarovan pokazal, kaj zmore, kar v nedeljski obleki. Take nelojalne konkurence policija ni prenesla.


Garmisch-Partenkirchen
je znano nemško mesto — zaradi zimske olimpiade in skakalnice, posega pa tudi v alpinistični napredek. Lani je mesto samostojno organiziralo ekspedicijo v Hindukuš. Bila je to že sedma nemška ekspedicija v Hindukuš od l. 1959 dalje (Nurnberg, Berlin, Bremen, Traunstein, Bamberg, Rosenheim). Ko so se možje iz Garmischa potikali po Hindukušu, je bilo tam še deset drugih ekspedicij, med njimi še dve nemški. Torej pravi ekspedicijski »boom« za to visoko gorovje!
Bilo jih je pet: dr. Gazert, Speer, Iris in Trubswetter. Mesto jim je dalo živeža in filme, druge stroške so nosili sami. Sredi aprila 1963 so z dvema VW odpeljali iz Garmischa, v Kabul so pridrdrali 1. junija, brez defekta. Spotoma so se povzpeli na Olimp. Ulu-dagh in Demavend. V Kabulu so se zadržali 17 dni, preden so dobili dovoljenje in tolmača. Dovolili so jim področje med sedlom Munjan in dolino Kokha na severu. Po štirih dneh so prišli v višino 4200 in tu postavili bazni tabor. No, naprej je bilo tako, kakor je v zadnjem desetletju postalo že običajno. Nekaj vrhov in veliko filmskega in fotografskega plena, nato preko prelaza Ramgula — kot prvi Evropejci — v Nuristan in Gulhabar, kjer jim je nemški nameščenec v tekstilni tovarni nudil vse »blagoslove kulture«.


Temeljna načela
za alpiniste se hipertrofično dele in množe, dobivajo nove formulacije, času primerne, v bistvu pa so stara. »Več biti kot delati se!« je eno prvih, ki se zdaj posebno poudarja, nekoliko eksistencialistično zasukano, pove pa tisto, kar je večkrat zapisano in dejal Kugy, da bodi planinec skromen, resnicoljuben, naj se ne peha za slavo, za senzacijo. Naj ne vidi v planinstvu vsega življenja, saj je v življenju drugih, večjih in važnejših nalog dovolj in preveč. Drugo načelo: Gledati — opazovati — učiti se! je povratek v klasične čase, ko je človeka vabilo v gore bogastvo neznane, neraziskane, težko pristopne narave. Ostale naštejmo: Pripraviti se na turo; izbrati turo po sposobnosti; z umetelnimi sredstvi štediti; imeti vedno pogum za prekinitev ture, če to terjajo okoliščine; pomagati šibkejšemu; skrbeti za planinske koče; varovati naravo po načelih o varstvu narave, biti toleranten, to je, spoštovati sočloveka in mu ne odrekati pravice, da po svoje doživlja gorsko naravo. Seveda se je v sosednih deželah, kjer ideološko razpravljanje in moraliziranje nikdar ne jenja, ob taka in enaka načela marsikdo polemično obregnil, posebno po publiciteti, ki so jo nemške revije nudile zaključkom v Bad Bollu, kjer je evangelska akademija priredila razmeroma dobro obiskan colloquium alpinum, planinski razgovor.

Posebno med mladino so Haiderjeva načela o ekstremnem plezalstvu zbudila živahno diskusijo s tem, ali je možno ustvariti tak tip moralista v stenah. Lahko je kritizirati, težje je najti pozitivne posege za boljšo pot v bodočnost. Pri tem je npr. Haider zašel v nekatere ekstremne trditve. Prva naveza ne more biti merilo za vse ponavljalce.
L. 1911 je Paul Preuss prvi preplezal vzhodno steno Guglia di Brenta. Bil je sam in ni se zatekel k nobenemu umetelnemu pripomočku. Pravijo, da je pred ključnim mestom pustil listek, na katerem je zapisal, da je pri prvenstvenem vzponu preko te stene Paul Preuss »zdrsnil«. Pozneje so steno mnogi ponovili in danes je tisti ključni previs poln klinov, ki se jih vsi radi poslužujejo. Nedvomno je najtežje delo opravil Preuss, svoje o tem pove listek ali pa legenda, ki se je spletla.
Težko pa je reči, da se vsi ponavljalci pregreše zoper športno fairneso, če vpenjajo svoje vponke v kline, ki so jih nabile v previs ponavljalne naveze. Po Haiderju bi naveze smele na tem mestu uporabiti vrv, kline pa ne. Kaj pa če bi prvi padel? Ali ne bi šla oba v smrt, če drugi ne bi sebe zavaroval? Tudi razloček med varovalnim klinom in »dvigalnim« klinom je težko opredeliti. Marsikakšen varovalni klin se uporabi za vzpon in narobe. Končno tudi ni jasnih meja med posameznimi kategorijami plezalcev. Ali so res športniki samo tisti, ki preplezajo v ponovitvi smer z enakimi pripomočki kakor prvenstvena naveza? Ali ni tu zadaj ali spodaj kompleks? Da se zatečemo k psihoanalizi? Nič kaj prida kompleks, vir cele vrste slabših lastnosti človeške osebnosti. Taka razmišljanja o trdnih načelih v ekstremnem plezalstvu se ponavadi zaključujejo z odločnim protestom zoper ekstremistični katekizem.


Kitzsteinhorn pri Kaprunu je 3204 m visok in ima zaključene ledeniške poljane ogromnega obsega. Ko so delali pet pomožnih žičnic za prenašanje tovorov, potrebnih za gradnjo ledeniške železnice na Kaprun, so začeli misliti na najbolj zanimiv načrt za vertikalni promet v Vzhodnih Alpah. Vsak obiskovalec Kapruna ali Zeli am See pozna Kitzsteinhorn kot enega najznačilnejših vrhov v Alpah sploh. Zato so prišli na misel, da ga ukrote s sistemom žičnic. Prvo etapo so že začeli graditi in bo šla do Salzburgerhutte, druga etapa bo segla do Krefelderhütte (2400 m), tretja pa do višine 3040 m na severozahodnem grebenu Kitzsteinhorna, skupaj bo 6,5, km dolga in bo v eni uri prepeljala 360 oseb, stala pa bo 67 milijonov šilingov, torej okoli 2 milijardi dinarjev. Spodnja postaja je na višini 909 m, nekaj kilometrov stran od mednarodne železniške zveze Salzburg — Zeli am See — Innsbruck in mednarodnih cest. Rentabilnost žičnice torej ni nobeno vprašanje, eden od najlepših predelov v Alpah pa bo na široko odprt množicam, ki ga bodo dosegale brez težav. Tako se širi odčarani svet v področja, ki so bila doslej vendarle rezervat miru, skrivnosti, prvobitnosti.

 

Luis Trenker je še vedno vidna osebnost v planinski kulturi. Mnoge njegove knjige so dosegle svetovni sloves, njegovi posnetki, ki knjige ilustrirajo, spadajo še vedno med najboljše planinske fotografije. Rodil se je l. 1892, oče in mati sta ga še otroka jemala v hribe, kot študent in vodniški aspirant je spoznal vse Dolomite od Grodna do Cortine, od Rosengartna do Marmolate. Na turah pred prvo svetovno vojno je osebno spoznal tedaj najbolj znane alpiniste Paula Preussa, Scmidkunza, Dülferja, Angela Dibono, Tonia Dimaia, Pinggero, Seppa Innerkoflerja, Barona Franchettija, Emila Solledra in Peskosto. Po prvi svetovni vojni je končal dunajsko tehniško visoko šolo, vendar mu Italijani niso priznali diplome in tako je l. 1927 zaprl svoj projektivni biro v Bolzanu in se posvetil filmu in pisateljevanju. Kot filmar je snemal na Matterhornu, Bernini, Mt. Blancu, na Spitzbergih in Rocky Mountains, delal pa v ateljejih v Berlinu, Rimu, Londonu, Hollvvvoodu, Parizu in Munchenu.
»Vse, kar sem naredil,« pravi Trenker, »je nastalo iz ljubezni do gora, še bolj pa iz ljubezni do domovine, posebej pa filmi in knjige: Izgubljeni sin, Gore v plamenih, Cesar Kalifornije in Domovina iz božje roke«. Poleg teh gredo še danes med bralci knjige Gore in domovina, Moje gore, Gore v snegu, Dvoboj v gorah, Farma pod Kilimandžaro, Usoda pod Matterhornom, Sin brez domovine, Sonce nad Sorasassom, Čudež v Oberammergauu.
S Heinzem Muller-Brunkejem je izdal knjigo Groden v srcu Dolomitov, 80 strani teksta s 64 posnetki soavtorja. Tekst je izšel v nemščini, italijanščini, francoščini in angleščini.


90000 prijateljev prirode (Naturfreunde) imajo v Avstriji. Ta organizacija socialno demokratske stranke je verjetno najmočnejša planinska organizacija na svetu. Avstrijski Naturfreund je ponosen na to številko. L. 1945 jih je bilo 26000, kar je spričo nacifašizma lepo število. Zdaj jih je več kakor po prvi svetovni vojni, v času, ko so v hribe drvele mase. Imajo ugledne, dobro oskrbovane koče. Lichtenbeighaus, Schlossalm, Anton Prokschhaus, Birgitz Kopflhaus, Ferienheim am Hauser Kaibling, Herberge Selzthal — so odprli l. 1963, poleg tega pa še Losenheim, samopostrežno in samopreskrbno kočo. L. 1964 je 20000 članov prebilo dopuste v 230 razporedih od Nord Kapa do Sicilije, od Lizbone do Varne in Kayseri v Turčiji. Število planinske mladine raste, njihova visoka alpinistična šola in tečaji so vedno bolj obiskovani. Organizacijski prijemi Naturfreundov so vredni študija.


Puščave so poleg gora in morja gotovo najbolj svojevrsten pojav na planetu. Spričo naraščanja prebivalstva bi pričakovali, da se puščavska področja ožijo in povsod omejujejo, vendar ni tako. V Turčiji npr. so prav zaradi potreb po žitu in zaradi njegovih visokih cen z napačnim izčrpavanjem zemlje zakrivili naraščanje puščave v okolici mesta Konya, okrajno mesto Karapinar pa puščava že resno ogroža. 500 km² obdelovalne zemlje je šlo v nekaj letih po zlu. Severozapadno od Karapinara so se naphale do deset in več metrov visoke peščene sipine na polju kjer je se pred kratkim oral plug. Kmetje niso upoštevali kolobarjenja, nič niso gnojili sejali so samo pšenico in tako izčrpali zemljo tako da danes ni več humusa, ki ga je deloma pobral veter, ker ni blizu nobenega varovalnega gozda. Od l. 1961 se je puščava za dvakrat povečala . Turčija bi morala imeti 250000 km² gozda, ima ga pa komaj 7000 km². Zdaj bijejo plat zvona predvsem zaradi gozda, ki bi edini lahko zavrl prodiranje puščave. Toda tempo puščave je tak, da ga tempo pogozdovanja ne ujame. Poleg drugih skrbi ima se vedno »bolni mož ob Bosporu« zdaj na grbi še to.


Večni sneg in led ne pomenita smrti za živa bitja. To dokazujejo grönlandski in kanadski Eskimi, mnoge živali, predvsem severni medvedje, ki žive v ledenih luknjah blizu morja in se hranijo z ribami. Tjulnji si delajo brloge z izhodom pod morjem in gredo na lov ne da bi jih opazil nevarni severni medved, ki oprezuje z gladine. Rjavi sibirski medved prespi mesece dolgo zimo v snežnem brlogu več metrov pod zemeljsko površino. Polarna lisica, zajec, pes in mnoge druge živali se dobro počutijo v ledeno mrzli pokrajini prav tako velike ptice od kormoranov, orlov do galebov. Pingvini se v viharju stisnejo drug k drugemu, da se zaščitijo pred mrazom. Največja žival na svetu, 30 m dolgi kit živi predvsem v bližini obeh tečajev, ker rabi mnogo hrane, pač ne bo držalo da je v njegovi domačiji ni. Grönlandski kit z vsakim požirkom zajame en milijon malih živih bitij, polžev, školjk in morskih škorpijonov. Ti se spet hranijo s planktonom, ki ima veliko olja. Samo po tem ovinku pride kit do svoje mastne obloge, ki ga ščiti pred mrazom. V istih predelih pa živi tudi cela vrsta rib. V Volgi živi 64, v Obu 45 ribjih vrst, pod ledom se dobro počutijo morske vetrnice, ježi, zvezde, spužve itd. Živo bitje pa so našli celo v ledu samem, to je 2½ mm dolgo ledeniško bolho, ki se hrani od ostankov zmrzlih rastlin. Na enem samem m² ledeniške površine so našteli do 2000 takih bolh.


Čisti gorski zrak ni več tako čist kot nekoč, ko ga je kalil samo dim iz hišnih dimnikov. Zdaj je čist zrak ogrožen zaradi industrije, v zadnjem času še od rafinerij in tovarn raznih umetnih vlaken. Ogroža ga prah in razne strupene snovi, posebno pa še izpušni plini motornih vozil v mestih pa tudi v turističnih krajih. Civilizacija je prinesla napredek pa tudi škodo, ki jo je težko odpravljati ali preprečiti. Prah civilizacije so zasledili že v višini 6000 m in v velikih gozdovih. Samo nad oceani je zrak še čist.V gostilnah, poslovnih prostorih in tudi v šolah so našli 18 do 20 miligramov prahu na m³. Zdrav odrasli človek dnevno vdihne ca 6000 l zraka. Če od tega 4000 l prodre v pljučne alveole, ostane 90 % prahu v njih. Seveda bolezen ni takoj tu, vendar je človek ogrožen, lahko nastopi silikoza, sideroza ali azbestoza, če je prah take vsebine. Zdravje civiliziranega človeka je danes odvisno od rednega prezračevanja pljuč, za kar je najprimernejša zložna, a vendar že zahtevna tura. Nekateri spravljajo celo porast rakastih bolezni v zvezo z motorizacijo. Zato so v ZDA in Angliji že uvedli ostre predpise za ohranitev dobrega zraka, obenem pa se trudijo da bi iznašli za motor boljše gorivo, kot je bencin (elektrika, atomski reaktor). Zoper prah, ki ga je nad mesti vedno več, pa je najboljša zaščita gozd. O tem danes nikdo ne dvomi več. Že navaden drevored je dobro cedilo za onesnaženi zrak. Umetna sredstva lahko porušijo biološko ravnotežje v naravi, kakor se je npr. že zgodilo pri neprevidni uporabi raznih insekticidov. Škodljivce je z njimi človek zatrl, pa tudi koristne živali, ki skrbe za ravnotežje v naravi.


Lord Byron je bil kakor Goethe velik častilec Alp. »Gore, zakaj je v vas toliko toliko lepote?« se je vprašal eden najvplivnejših duševnih velikanov. Ruskin pa je priznal: »Vrata v gore so mi odprla novo življenje, ki nima konca.« Guido Rey pa je gledal na Alpe drugače: »Imam in bom imel boj z gorami za koristen kot delo, plemenit kot umetnost, lep kot prepričanje.«


Ing. Lora Totino je avtor načrta ki je naletel na hude proteste. Gre za restavracijo na Aiguille du Midi (3842 m), za žičnico na Mt. Blanc du Tacul (4248 m) in na streho Evrope. Znani dnevnik »Figaro« je izvedbo tega načrta imenoval massacre Mt Blanca. V pismih bralcev so bili glasovi večine zoper žičnico na Mt. Blanc, nekdo pa je zapisa l takole: »Zapirati gorski svet množicam je prav isto, kakor če bi dovolili obisk muzejev samo umetnostim zgodovinarjem, obisk cerkve pa samo vernikom.« Drugi spet je videl večjo nevarnost za profanacijo gora v avionih, ki preletavajo Alpe, medtem ko žičnica ne ogroža tišine. Tretji je videl v odporu zoper vertikalni promet brezupen boj za stare čase pomanjkanje občutka za sodobne potrebe. Treba je le omejiti pretirano mehanizacijo, biti v celem proti njej pa je nesmisel. Večina pa je metala kamenje na komercializacijo Alp, na snobizem, ki je psihološka podlaga za prevažanje nad vrhovi, na modo itd »Le Figaro« je anketo odprl sporazumno s CAF in FFM, ki sta se obe izrekli zoper nadaljnjo mehanizacijo v Mt. Blancu. »Železni konji ne spadajo v katedralo,« je zapisal sam Lucien Devies. Kakor znano so v območju Mt. Blanca doslej naslednje vertikalne proge: Argentière—Lognan (1965 m) (od tu je projektirana proti Aiguille des Grands—Montets — 3297 m); Chamonix-Plan de l'Aiguille—Aiguille du Midi — 3842 m — Point de Helbronner - 3466m; projektirana je še iz Les Houches na Aiguille du Gouter — 3817 m. To je dovolj in preveč, pravijo francoski planinci in varuhi narave.


Monte Bego je za planince manj znana ali skoraj neznana gora, za predzgodovinarje pa je pomembnejša kot Mt. Blanc. Na velikih gigantnih stenah pod vrhom gore je vklesanih 4000 podob, ki so stare 3000 do 4000 let. Znane so bile že v 17. stoletju. Nekateri so mislili, da so jih naredili Hanibalovi vojaki, drugi spet, da Napoleonovi. Danes trdijo znanstveniki, da potekajo od Ligurov katerim je Monte Bego blizu prelaza Tenda pomenil najbrž sedež nekega božanstva ali kaj podobnega. Ligurom je bil gorski svet domač. Oni so verjetno Alpam dali ime (alb - visoka gora). Liguri so prvi sirarili po Alpah. Z bronastimi dleti so na svoji sveti gori vklesali v višini 1800 do 2600 m svoje votivne podobe, visoke od 5 cm do 2,5 ali celo 3,o m, stenografskega izraza. Verjetno gre za grafični izraz bovidnega kulta ali za zelo razvito planšarstvo. So tudi podobe goveda pred plugom jelenje glave, nerazložljivi ornamenti, sulice, bodala. Ta bodala so omogočila datiran je saj so ta bodala našli v grobovih bronaste dobe okoli Sredozemlja in na reliefu v Filitosi na Korziki. 4000 je približna številka. Če greš na Monte Bego, na vsak korak stopiš na kako podobo. Najimenitnejša je podoba »čarovnika« z groznim izrazom majhnih oči in krčevitim smehljajem.
Jasno je, da brez hipoteze ne gre pa tudi ne brez skepse, saj je najmlajši zapis v skalo Mt Bego iz l. 1607 n. e. Verjetno je tradicija božje poti na to goro veljala tudi za pastirje kasnejših časov.


Val d´Isere, smuški center v Savoji, se iz leta v leto izpopolnjuje. Kjer so se pred nekaj leti še potili redki smučarji s kožami na smučeh na Solaise in Bellevarde, vozita danes veliki žičnici s sistemom sedežnic in liftov, tako da so omogočeni lahki pristopi do 3000 m, ki jih je tam okoli dosti. Zimski prospekt Val d'Isere govori o 29 objektih vertikalne prometne mreže, ki lahko dvigne 12000 smučarjev na uro. Na razpolago imajo 4000 turističnih postelj.


Ob 100-letnici AV — Mitteilungen so se pri DAV odločili, da bo vsak član AV prejemal društveni bilten zastonj. Do l. 1938 je to že bilo v navadi, od 1. 1938 do letos pa za to ni bilo sredstev. Hans Dütting, prvi predsednik DAV, je ob tej pomembni reorganizaciji društvenega življenja zapisal, da bo bilten trdna zveza z 204000 člani, ki so se skoraj vsi vpisali v zadnjih 10 letih Prav zaradi tega je tak organ Potreben. AV Mitteilungen sta prvič izdala l. 1863 Paul Grohmann in E. v. Mojsisovics. L. 1860 je bilten izšel kot Jahrbuch des OAV, od l. 1869 do l. 1874 pa kot Zeitschrift des OAV. L. 1875 pa so se »Mitteilungen« ločile od planinske revije, češ da je njihova značilnost hitra informacija in praktičnost. Od 1. 1875 do 1. 1938 je bila naročnina za vse člane obvezna, vendar gratis. 60 % društvenih sredstev je šlo za to glasilo. Seveda so si pomagali tudi z oglasi, ki so danes že zanimiv odraz časa: gorski vodnik ponuja šopke planinskih rož za ples in cotillon (100 rož za 50 Pf.), oglas za petrolejsko baklo za turiste iz ponikljane cinkove pločevine; oglas za trebušni grelec iz pločevine itd.
Od l. 1885 so »Mitteilungen« iz biltena postajale vedno bolj tudi splošno društveno glasilo in so začele prinašati tudi planinsko leposlovje. Novo ero pomeni urednik Heinrich Hess, Purtschellerjev prijatelj, od l. 1889 do 1. 1919. Bil je sam dober alpinist. Njemu je sledil Hans Barth in vodil glasilo do 1. 1938, ko so po zakonskem predpisu nacifašizma morale prenehati izhajati in se kot bilten priključile Bergsteigerju, l. 1944 pa so izgubile streho tudi tu — iz vojnih razlogov.
OAV je l. 1946 začel z novimi »Mitteilungen«, l. 1948 pa je bilo na Bavarskem dovoljeno, da se izda glasilo AV kot prvo društveno glasilo po povojni zahodni Nemčiji. L. 1951 so dobili naziv »Die Mitteilungen des DAV«, založbo in uredništvo je prevzel Fritz Schmitt, naročnikov je bilo 12000. Zdaj bodo izhajale šestkrat na leto v 130000 izvodih kot »seizmograf vsega planinskega dogajanja v Zahodni Nemčiji«.


Šiša Pangma — Gosainthan, štirinajsti osemtisočak, meri samo 8012 in ne 8013 m. Tako je vsaj poročala kitajska agencija »Hsinhua«, ko je vrgla v svet to novico da je 10 kitajskih alpinistov prišlo na teme zadnjega deviškega osemtisočaka. Tudi na ta vrh so nesli kip Mao-Tse-tunga in zasadili na vrhu kitajsko zastavo. V kratkem bomo o tem poročali iz Kitajskih virov.
 

Planinstvo kot igra in prostost v gorah se je glasil naslov predavanja, ki ga je imel Dieter Hasse, eden od začetnikov ekstremističnih smeri onstran vertikale, na konferenci mladinskih planinskih vodnikov na Kreuzecku, januarja 1964. Temo je v tem smislu obravnaval tudi naš dr. Tuma v svoji znani knjigi »Pomen in razvoj alpinizma«, zato je toliko bolj zanimivo, da je z istega vidika skušal najti skladnost med igro, športom, plezanjem in planinstvom in spraviti te pojave v okvir identičnosti sodoben ekstremist.
Nekaterim navzočim se ta korelacija ni zdela dovolj prepričljiva, posebno čustvenoromantični vzgib, ki je nedvomno eden od najvažnejših v planinstvu, da se z njo težko dovolj upošteva. To mnenje je zastopal znani Kurt Maix iz Dunaja, častni gost konference.

Kaj je povedal 30-letni Dieter Hasse? Začel je s Schillerjem: »Človek se igra le, če je res v polnem pomenu besede človek, pravi človek pa je le tedaj, kadar se igra«. Biti človek Schillerju ni pomenilo nasprotje od nečloveškega, marveč: »Biti individuum, osebnost«, nekako v smislu Peer Gyntove besede: Bodi ti — ti! Mi smo pa tembolj mi, čim bolj svojo individualnost določujemo od znotraj navzven. Vsakdanje delo podlega zunanjim nujnostim, moramo delati, če hočemo živeti. Ta boj za obstanek nam ne daje dovolj časa in prostora za »samouresničevanje«, ni priložnosti za prostost, za svobodo, ki prihaja iz notranjosti. Samo ob delopustu jo lahko najdemo, samo izraba tega je prepuščena naši svobodni volji. Mnogi pa si tudi prostega časa ne znajo razdeliti tako, da bi bili vsaj tedaj — ljudje, popolni ljudje, oziroma, da bi tedaj izpopolnili svoje življenje, ki ga zgolj v službi ne morejo, čeprav je služba družbi, družini, delu, umetnosti gotovo najvažnejša izpolnitev življenja. Vendar je prav zaposlenost, večkrat pretirana zaposlenost rada vzrok, da človek iz nje ne prodre k zares lastnemu življenju.

Mnogi tudi prosti čas prežive pri mizi, v postelji, pred televizijskim ekranom, v boljšem primeru ob knjigi, vendar jim tudi film in knjiga ne moreta nadomeščati resničnega doživetja lastnega življenja, lastne življenjske avanture. Pasivni človek je gotovo najrevnejši človek. Aktivni, dinamični, nikdar utrujeni, poslovni človek in pasivni konsument modernih civilizacijskih dobrot pa vendarle izpričujeta žejo po življenju, prvi s svojim pohlepom po uspehih, drugi pa po počitku. Niti eden niti drugi nimata take vsebine življenja, kakršno si želita, ne najdeta zadostitve, nista srečna, ker ne doživljata poguma in zanosa, ki je potreben za avanturo zavestne samouresničitve. To pa je po Schillerju možno doživeti samo z igro in v igri.

Igra je nasprotje od dela. Igra je sodobno razodevanje človeka iz notranje volje, delo pa je nujnost od zunaj. Igra nima namena, čeprav ni brez cilja. Njen pomen je v samosprostitvi, pri čemer pride lahko do skrajnih strasti. Taka igra je tudi planinstvo v svojem najboljšem izrazu — plezalstvu. To je dodaten odgovor na staro in vedno novo vprašanje, kaj je planinstvo, in dopolnjuje ostale odgovore: da je življenjska oblika z romantično, vzgojno in etično vsebino; da je atavističen napor za uveljavljanjem; da je visoka oblika svobode in človeške eksistence; da je poglobljeno doživetje narave, ki vzbuja osveščanje človeka; da hrani veselje do življenja, ohranja mladost in zdravje.

Razume se, da vsaka igra terja svobodno priznanje določenih pravil in izdvajanje iz običajnega življenja v tem smislu, da v igri mora biti na prvem mestu fairnesa, sicer igre ni več. Moralno osiromašeno običajno življenje z bojem za obstanek je torej kaj malo v zvezi z igro.

Schiller sam pravi, da pravila igre niso omejevanje, ampak razširjevanje svobode, uresničevanje idealov o poštenosti, dostojnosti, tovarištvu, skratka najboljših »proizvodov« človeške misli in razuma. Ti ideali in potrebe po igri se hranijo iz istega vira, iz svobode, ki ima korenino v človeški duši. V planinski praksi vidimo, da se pojavlja oboje — običajno življenje z vsemi sencami, pa tudi ideali, o katerih govori Schiller. Tista fraza »o svobodi v gorah« res preveč štrapacira, tako da že skoraj ne pomislimo na njeno pravo podobo. Če pa bi jo pojmovali kot samovoljo, v kateri vsak dela, kar se mu zljubi, bi nastalo nekaj, česar noče nihče. Če bi ne bilo onih idealov, bi svoboda v gorah postala dekla dekadence, v kateri bi quasi — uspehi, slavohlepje, brezobzirnost, nečimrnost, komercializacija krčili pot k duhovni in duševni revščini, odstranjevanju etosa, k pomanjkanju pravega veselja do dejanj in poleta.

Svoboda pomeni po Kantu avtonomijo nravnega razuma, ne pa osvoboditev od razuma. Tako pojmovana svoboda v gorah utemeljuje znana in vedno znova potrjena pravila, načela, norme. Po teh načelih je jasno, da ne bomo plezali vzhodne stene Fleischbanka s stremeni itd. Za nove podvige pa je seveda treba modernizirati načela, jih dopolniti. V naglici, s katero danes živimo, se danes opravičuje uporaba umetelnih sredstev v smereh, ki so se doslej plezale brez njih, češ, kaj nas briga športna fairnesa, planinstvo nima s športom nič opraviti. Tu se »nabijači« in »stremenarji« srečajo z »lepodušnimi romantiki« in pri njih ponavadi dobijo potuho.

Magnone npr. piše: »Šport in planinstvo sta najožje povezana, drug v drugem živita. Resna tura je ostrejši, nevarnejši šport kakor katerikoli drugi. To pa nič ne spremeni njegovih etičnih, estetičnih in čustvenih kvalitet«.

K temu pravi Hasse: Če o planinstvu govorim kot o igri, mislim tudi na planinstvo kot šport. Šele športna vsebina daje doživetju gore njen »planinski« smisel. Če bi to bilo drugače, bi turist v avtu ali v gondoli nekaj metrov stran od alpinista občutil isto kot alpinist. Temu pa ni tako. Onima dvema manjka športno uveljavljanje. Brez tega ni planinstva. Zato je odločilni moment v planinskem doživetju ravno športni. Prehod od igre k športu je bolj kvantitativne narave kot kvalitativne, kakor so tudi znotraj planinstva kvantitativni razločki med gorskim popotnikom in ekstremnim plezalstvom.

Tudi navadna strma steza, zavarovana pot terja nekaj podjetnosti, znoja, premagovanja in zdržljivosti. Če ni zraven plezalskega doživetja, je pa več doživljanja narave, razmišljanja itd. V bistvu je vendar enako doživetje kakor pri plezanju. Plezalec se morda manj zanima za pokrajino, vendar se ne ločuje od nje. Veselje nad uspehom, doživetje vzpona, občutek navezanosti na tovariša, boj za obstanek, doživetje nevarnosti in meje bivanja, prečute noči v bivakih, počitek na vrhu ... ali ni vse to zares najvišja oblika planinstva?

»Najlepše stvari,« končuje Hasse, »sem doživel v gorah. Nikjer drugje nisem doživel svojih sposobnosti tako neposredno in zavestno kakor v gorah. V planinstvu sem našel pot do sebe, vseh teh doživetij pa ne morem ločiti od gorske pokrajine, ki spada med najlepše in najučinkovitejše predele na zemlji. Moja planinska doživetja so najvišje, kar sem doživel, nič jih ne more prekositi, so velika notranja obogatitev mojega življenja.«
Hasse je svoja razmišljanja naslonil na izvajanje C. Diema, na filozofske tekste A. Diemerja. R. Eislerja, E. Matzkeja, H. Thielickea, predvsem pa na Schillerjeva pisma »Über die ästhetische Erziehung des Menschen«. Vsekakor značilno in razveseljivo posebej za tiste, ki sodijo, da se s »športizacijo« planinstva planinstvo ponižuje.

Planinski vestnik, december 1964

Oznake: BIB, PV
eXTReMe Tracker