Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Sveti večer v Bohinju

24.12.1934

dLib.si

ponedeljek, 24. december 1934, ob 22:05, Boris Štupar, ogledov: 820

Jutro: Glasno zadone bohinjski zvonovi. Pritajeno jim odgovarja zvon iz cerkvice svetega Janeza.

Jezero poje veselo božično pesem. Zvezde nad njim jo pozvanjajo, nizko vise in se gledajo v valovih.
Plan je vsa bela. Gorski velikani strme v višave pokriti s snegom. Zamaknjeni sanjajo v nebo.
Hipoma zaživi ob jezeru.
Od sv. Janeza se jame pomikati procesija, počasi se vije po bregu proti zapuščeni kapelici. Na čelu procesije gre jelen z blestečimi rogmi — Zlatorog sam. Nocoj se ne boji nikogar, saj je večer ljubezni in svobode, odpuščanja in svetega veselja. Vsak čuti čudežno sproščenje duše, pa če ima vero ali ne, lepo je tisto sproščenje in nadzemska milina je v njem.
Zlatorog ponosno koraka pred procesijo, rogovje mu sije kakor ognjena monštranca, oči prijazno gledajo, vsa globokost naše pravljice in naše davnine seva iz njih.
Za jelenom korakajo počasi stari Bohinjci, že zdavnaj mrtvi, sive predice, matere v narodnih nošah, divji lovci, drzni planinci in še tisti, ki so streljali kdaj na Zlatoroga.
Procesijo zaključujejo mrtvi junaki, ki so se borili po teh planinah. Tujci so in domačini, toda nocoj se vse druži, pozablja sovraštvo in zlobo.
Zvonček v leseni kapelici brni vedno glasneje. Množice naraščajo. Med njimi korakajo sivi utopljenci, ki so jih požrli valovi in jih je ta noč vrgla na svet.
Valovi buče vedno glasneje. Začuje se živa melodija, zvezde vmes pozvanjajo s srebrnimi glasovi. Drevje je oživelo, vsa priroda se je predramila.
Procesija gre dalje. Že je v gozdu blizu kapelice.
Tedaj zašume smreke in jelke.
Romarji se ustavijo. Vsak vzame drobno zeleno jelko in zakoraka proti kapelici, ki je čudežno razsvetljena.
Zlatorog kleči pred oltarjem. Zlati rogovi žare vedno jasneje, da je cerkvica svetla kakor v poletnem dnevu.
Jelke šeleste in drhte. Ledeni biseri na njih gore v smaragdnem siju. Sama bleščava in skrivnostnost se razliva po prostoru.
Že prihaja svečenik. Kdo ga ne pozna beloglavega triglavskega župnika Aljaža? Tiho in počasi prihaja ves slovesen in veličasten.
Polnočna daritev se prične.
Darovanje!
Vse je tiho in poglobljeno v tajnost svete noči. Tedaj zunaj zabuči. Oglase se zvoki neznanih orgelj, ki zagluše svet, hrume in spet prihajajo v tiho žuborenje.
Vrata se odpro.
Na valovih Savice priplava božji Otrok. Prosojen leži na prozornih, penečih se valovih, obžarjen od bleščave, poln krasote nebeške.
Množice se zgrudijo na kolena.
Vse zaihti. Božje Dete jih blagoslavlja. Vsak čuti mehkobo in slaj, ki ga pretresata kakor nepoznana, komaj zaslutena nedojemljiva sreča, ki ji ne ve imena.
Množice vstanejo. Daleč okoli kapelice so zbrane, a ne drami jih gneča, njih duše se mude pred božjim oltarjem zamaknjene in srečne.

Božjega Deteta ni nikjer. Pred oltarjem še vedno stoji beloglavi župnik in pobožno mašuje, za njim pa kleči jelen Zlatorog.
Srca se še in še poglabljajo v tajno onstranstva, v ljubezen, ki je nocoj zavladala rešila vse ljudi in jih združila v brate. Konec!
Množice se dvignejo.
Ljudje se prično objemati, poljubujejo se tujci in domačini, neznanci in sovražniki kakor prijatelji in sorodniki. Nocoj so vsi eno, vsi so samo ljudje koprneči po ljubezni in odpuščanju.

Sij izgine. Mrtva stoji kapela. Tišina se razliva čez jezero in les. Nikjer ni glasu! Pri Svetem Janezu v Bohinju je ura komaj slišno udarila eno.

Gustav Strniša
Jutro, 24. december 1934

eXTReMe Tracker