Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Božič z mrličem v ledeni puščavi

dLib.si


Časnik Ponedeljek je izdajal konzorcij Jutra od leta 1927 do 1930, urejal ga je Ivan Podržaj, izhajal pa je ob 4. uri zjutraj. Naslednje leto je začel izhajati kot Jutro, ponedeljska izdaja.

Za G-L pripravil: France Malešič

ponedeljek, 24. december 1928, ob 04:00, Boris Štupar, ogledov: 1427

Ponedeljek: Paul Björvig, vodnik ekspedicij, ki so prodirale proti severnem tečaju, pripoveduje tukaj grozen doživljaj iz svojega burnega življenja, ko je ležal nad dva meseca v mali hišici iz kamna ter imel poleg sebe mrliča.

Najstrašnejši doživljaj mojega življenja je bil Božič ki sem ga moral preživeti z mrličem pod eno streho. To pa je bilo takole:
Ko smo nekoč prodirali iz Franc Jožefove dežele proti severnemu tečaju, da bi zgradili skladišče za živila, so me pustili s prijateljem Berntom Berendsenom že v začetku septembra pri rtu Hellerju. Obljubili so nama, da naju prav gotovo poiščejo, ko se bodo vračali s pota. Skladišče je stalo na ozemlju, ki so ga pokrivali ledeniki. Tu ni bila niti ena koča. Imela pa nisva niti šotora. Zgradila sva za silo malo hišico iz kamenja, približno dva metra dolgo in prav toliko široko. Nad streho sva razpela kitovo kožo, katero sva razprostrla nad lesenimi palicami. Odprtino, ki nama je služila za vhod in izhod, sva zadelala s kožuhom belega medveda, za dimnik pa sva napravila pločevinasto škatlo, v kateri sva bila prinesla s seboj konzervirano meso. Bivališče je bilo tako majhno, lesno in nizko, da nisva mogla v njem niti stati pokonci. Ker je bilo še za naju premalo prostora, sva privezala sibirske pse pred hišico.

Prišla je polarna noč z vsemi svojimi strahotami. Vse bi se še dalo prenesti, da ni potrkala na dver iz medvedove kože smrt. Moj tovariš je zbolel. V najinem bivališču je pritiskal oster mraz. Nikoli ni bila temperatura manjša kakor 25 do 28 stopinj Celzija pod ničlo. Pred kočo pa je bilo vsaj še enkrat toliko mraza. Da bi naju ne zeblo tako, sva sešila skupaj najine spalne vreče. Tako sva grela drug drugega.

Tovariš je bil bolan že cel mesec. Sneg pred kočo je bil visok več metrov. Da sem lahko zlezel iz celice, v katero me je bila zaprla zima, sem moral prekopati predor skozi več metrov debelo plast snega, ki je zapirala bivališče tudi na sprednji strani.

Ta celica ni bila prav za prav nič drugega, kakor vlažna votlina. Kitova koža je bila zmrznila. Edino, s čimer nam je bila v pomoč, je bila njena nepremočljivost. Stene tega stanovanja so bile polne ledenih kristalov. Potegnil sem kožuhovino čez ušesa in sem začel lomiti zmrzlo kitovo meso in meso belega medveda ter sem ga držal nad plamenom, da bi se ugrelo. Moral sem ga sekati s sekiro, tako je bilo trdo in neločljivo. Mislim, da bi dal svoje življenje, če bi me kdo takrat prenesel iz ledene špilje v toplo zakurjeno sobo.

Jaz sem še nekako životaril in vztrajal, mojemu prijatelju pa se je godilo čedalje slabejše. Nikakor nisem mogel ugotoviti, kaj mu je. Videl sem samo, da ni to, kar ga pesti in davi, ne skorbut, ne nobena slična bolezen. Neprestano je tožil o bolečinah v glavi, vratu in želodcu. Storil sem vse, da bi mu olajšal bedni položaj – celo preoblačil sem ga, dokler sem imel kaj perila, ki nama je slednjič naravno zmanjkalo. Prati seveda ni bilo mogoče, ker bi bila obleka takoj zmrznila.
Položaj je postajal čim dalje obupnejši. Tovarišu se je začel polagoma mračiti um. Govoril je zmedeno in brez zveze, v prividih je menil, da gleda ljudi in da govori z njimi. Spoznal sem, da je dokončno izgubljen. In kar je name še strašnejše vplivalo kakor prijateljeva blaznost, je bil neznosen mraz in nepopisna tema.

Imel sem težke boje, da sem ostal trden in odporen, da nisem izgubil poguma in se izročil pogubi. Mislil sem vedno, da se bo le nekaj izpremenilo v tem življenju. Kar pa je bilo brez primere, to je bila tema in mraz. Ljudje, ki nikoli v svojem življenju ne pogrešajo toplotnega ugodja in svetlobe, ne vedo, kaj se pravi mreti brez luči in toplote.
Neko noč sva tako ležala v spalni vreči in tovariš se je nenadoma zdramil ter je še mene zbudil iz spanja. Imel je jasno uro in mi je rekel. »Ali se me boš sramoval in me boš zavrnil, če bom poleg tega umrl?« Odvrnil sem, da se tega prav nič ne bojim. Še potolažil sem ga, češ da je baš zjutraj povžil velik kos prepečenca in da bo ozdravel. Vendar ga nisem mogel pomiriti. Dejal je: »Čutim, da pojemajo moje moči in se bojim samo tega, da bom umrl in da me boš vrgel na led, kjer me bodo požrli beli medvedi in lisice.« Pomirjal sem ga z zatrdilom, da ne bom tega nikoli storil. Moral sem mu dati tudi častno besedo, da se ne bo to zgodilo.

Prišel je Božič. Žalostnejših praznikov še nisem doživel v svojem življenju. Dva meseca je bil bolan moj tovariš. V zadnjem času je blaznel in zdaj je prišla strašna noč. Prijel me je za roko in jo držal v svoji. Hipoma se mu je zjasnilo in me je prosil, naj po njegovi smrti pozdravim njegove starše v daljni Norveški, potem je začel peti in je hotel v sneg in mraz. Objel sem ga trdno z obema rokama in ga nisem pustil od sebe. Potem sva zaspala.
Zjutraj sem se zbudil. Psi so čudno zavijali pred kočo. Poklical sem prijatelja, ki mi pa ni odgovoril. Prijel sem ga za roko – bila je mrzla kot led. Ponoči je bil izdihnil in zdaj je ležal poleg mene za večno hladen.

Moral sem si sugerirati popoln mir in sem tudi bil v resnici miren. Tolažil sem se z zavestjo, da bom kmalu ležal takšen kakor on. Trenutkoma mi je bilo vseeno, kaj bo z menoj. Potem pa sem se spomnil na hčer, ki me čaka doma. Slišal sem njen otroški glas, kako kliče očeta in čutil sem njeno toplo roko, ki mi je ostala v spominu, ko mi jo je podala ob slovesu. In to mi je vrnilo življenje. Zakuril sem ogenj, raztopil nekaj ledu in umil mrliču obraz in roke in roke, njegovih oči pa nisem mogel zatisniti. Trepalnice so bile zamrzle in mrlič me je gledal z odprtimi očmi. Zvečer sem šel iz koče in sem absolviral smučarsko turo.

Ko sem se vrnil nazaj v kočo, sem legel poleg mrtvega tovariša v spalno vrečo. Z železno energijo sem pazil, da ne zblaznim še sam. Odložil sem smuči, potem sem jih namazal in prislonil k zidu ter sem začel peti pesmi in korale ter deklamirati verze, ki so mi ostali v spominu iz mladosti. Ponoči in podnevi sem iskal dela, da bi mi lažje minila dolga polarna noč. Moja sreča, da sem, dokler sem bil med ljudmi, mnogo čital in da sem imel dober spomin, s katerim sem lahko obnavljal vse te stvari. Tako sem samemu sebi in mrtvemu tovarišu recitiral sredi neskončne ledene pustinje norveške pesmi in sem pozabljal na žalostno okolico, ki me je obdajala. Kuril sem samo s pomočjo kitove masti, in plamen moje svetilke me je tudi grel. Često pa me je prisilil jedek dim plamena, da sem luč ugasnil. Rekel sem si, da kljub svoji zapuščenosti nisem sam in da imam pri sebi človeka, čeprav mrliča.

Prišel je februar. Še vedno nisem izgubil nade na rešitev. Ko sem nekega jutra krmil pse, sem videl na nebu nekaj takega kakor zlat žarek. Bila je svetloba, ki se je pojavila prvič po dolgi zimi. Poslej je bilo od dne do dne svetlejše. Jel sem celo razmišljati, ali ne bi kazalo, da bi mrliča odstranil. Toda spomnil sem se na obljubo, ki sem mu jo dal pred smrtjo. Dva meseca in pol sem živel ž njim. Slednjič sem storil sklep, da odrinem, če ne pride rešitev do 28. februarja, sam na smučeh proti najbližji postaji. Mrtvega prijatelja pa sem hotel zakopati in pokriti njegovo telo s kamni.

Prišel je 28. februar. Zadnjič sem si spekel meso belega medveda in zadnjič sem prebil noč v špilji z mrličem. Zjutraj sem hotel odriniti. Kar se oglasi pred kočo lajanje psov. Planem pokonci, grem skozi sneženi hodnik in vidim – pomislite! – ljudi! Prišla je rešitev. Najprej smo pokopali mrtvega prijatelja in smo pokrili grob s kamenjem ter smo postavili nanj križ iz lesa. Pri tem ni nihče zinil besedice, vsi smo bili nemi in smo si samo stisnili roko.
Še istega dne smo odrinili v življenje.

Ponedeljek, 24. december 1928

eXTReMe Tracker