Helena Plahuta 23.12.2014 06:29 2693 0

Vrtaško Sleme

Silvo Baznik: Mineva december in v gorah še ni dovolj snega za kakšno turno smuko in zato sva se s prijateljem Radom odločila, da greva na Sleme.

Najino izhodišče je parkirišče na začetku doline Vrat. Ko prispeva, je parkirano že nekaj avtomobilov a prostora je še dovolj. Hitro se preobujeva in oprtava nahrbtnika ter stopiva čez cesto na markirano potko.

Stopava strmo navzgor skozi gozd. Strmina nikakor noče popustiti in kmalu sva dobro ogreta. Čas hitro mineva in midva sva vedno višje, stopava preko plazovitih pobočij. Sem ter tja je steza varovana z žico, kjer se odpre lep pogled na dolino Krme in vršace nad njo. Še vedno hodiva strmo navzgor in strmina popusti tik pred Vrtaško planino. Stopila sva mimo tovorne žičnice po prvih zaplatah snega do planšarske koče na planini. Do tu sva naredila slabih osemsto višinskih metrov a pred nama je še več kot šesto višincev zato stopiva navzgor zopet v gozd in prečiva pobočja. Drživa se markirane poti in gazi, ki so jo naredili predhodniki. Tu srečava že prve pohodnike, ki se vračajo z vrha. Gozd postaja vse redkejši in pot naju pripelje do lepe razgledno točko, s katere vidiva najin današnji cilj.

Sledi kratek spust po potki, ki je delno prekrita s trdim snegom in včasih tudi ledom. Nadaljujeva pot v dolinico Njivice pod Vrtaškim vrhom. Tu je snega že več. Z grebena se spustiva na senčno stran in nadaljujeva zopet z vzponom. Sva pod pobočjem Votlega Slemena. Nekaj pohodnikov se spušča medtem ko midva pridobivava višino in po gazi sedaj hodiva z derezami, čeprav bi šlo tudi brez njih.

Na grebenu naju ujame piš severnega vetra, ki naju spremlja na vrh Slemena. Sva na višini 2076 m (nekje je zapisano 2077, drugod 2076 m). Razgled enkraten in če ne bi bilo vetra, bi ostala na vrhu več časa a tako po fotografiranju se raje vrneva in spustiva v dolinico med obema vrhovoma. Tu v zavetrju narediva premor. Lepo je in ko se okrepčava, stopiva navzdol v senco in kar se da hitro nazaj na sonce nad dolinico Njivice. Po snegu stopiva na pobočje Vrtaškega vrha, ki ga prečiva in srečava deskarja, ki sta nosila deski gor in jih nosita še dol.
Midva odhitiva nazaj na planino, kjer v miru narediva drugi daljši odmor na klopci, ob steni na sončni strani koče. Kako prija decembersko sonce. Dereze so že pred tem romale nazaj v nahrbtnik, saj od tod navzdol ni več snega.

Zjutraj sva hodila strmo navzgor, sedaj hodiva strmo navzdol. Temu primerno so čevlji tesno zavezani. Navzdol, navzdol in še navzdol vse do ceste v Vrata, kjer naju je pričakalo prevozno sredstvo, ki nabira prve kilometre ...