Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na Triglav in s Triglava

torek, 13. december 1966, ob 11:09, Boris Štupar, ogledov: 1162

Anica Srnec: Triglavski dom na Kredarici je najvišje ležeča naseljena stavba v slovenskih gorah. Od tu naprej nekaj časa dosti položno hodiš proti Malemu Triglavu.

. Na desno se nam je nudil krasen pogled na Zeleno steno, ki je bila prav za prav bela.
Poletno sonce se je upiralo v pobočje in zdelo se je, da se navdušeni smučarji vozijo po kristalu. Pa kmalu ni bilo časa za gledanje okrog, kajti boriti se je bilo treba za vsak korak. S pomočjo klinov in žic smo počasi prilezli na Mali Triglav. Po ozkem grebenu smo prišli do spominske plošče Valentina Vodnika, ki se je leta 1795 povzpel na Mali Triglav in zložil pesem »Vršac«.

Na Kredarici smo se zmenili: kdor od nas se prvi dotakne Aljaževega stolpa, dobi kilo čokolade. Jaz seveda nisem imela upanja, a moja sestra je postajala čedalje bolj korajžna. Bila je med prvimi. Ko sem se tudi jaz bližala stolpu, sem zaslišala sestrin glas in smeh, ki je oznanjal njeno zmago. Pozneje sta jo njena spremljevalca zbadala, češ da sta jo iz usmiljenja pustila naprej, ker se je pač tako veselila čokolade. Pa to njenega veselja ni preveč kalilo. V dnevnik je zapisala: 9. avgusta ob 2. popoldne prva osvojila Triglav.
Tudi ob besedi »osvojila« je bilo dosti smeha in draženja. Sestra se ni dosti zmenila. Udarila je žig na cel kup razglednic, se usedla na kamen ob stolpu in vsa srečna oznanjala dolincem svojo zmago in nagrado. Seveda ni odnehala prej, da smo ji kupili kilo čokolade in pridno pomagali — pojesti jo. Po mojem si je nagrado zaslužila bolj Madžarka, učiteljica iz Budimpešte, ki je bila tudi v naši grupi, čeprav do tega dne poštenega hriba še videla ni, je vendar dosegla Aljažev stolp. Od same vzhičenosti je pozabila na utrujenost te r kar naprej ponavljala: wunderschon ali pa kar po madžarsko: »nadžon sep«, čeprav je imela pete polne žuljev. Čez nekaj dni so ji tudi nohti na nogah postali čisto plavi, še sedaj se v svoji panonski planjavi z navdušenjem spominja mogočnega orjak a v slovenskih Alpah, zaradi katerega je izgubila nohte ...

Pa vrnimo se k Aljaževem u stolpu! Nekam pobožno sem se ga dotaknila. »Vodnik po slovenskih gorah« piše o njem takole: »Aljažev stolp, ki stoji na vrhu Triglava in je postal nekak njegov simbol, je dal postaviti župnik Aljaž leta 1895 na lastnem svetu in na svoje stroške. Prostor je kupil od dovške občine za 1 goldinar. Idealist, kakor mu ga ni para, je opremil stolp s toplomerom na zunanji strani, znotraj pa namestil tri čevljarske stolčke, 2 odeji, 2 kuhalnika s steklenico špirita, 6 kositrn ih kozarcev, barom eter in veliko kopijo Pernhartove panorame po vsem obodu. Line je dal zastekliti z debelimi šipami in pustil dvakratno rezervo, če bi se kako steklo po nesreči ubilo. Vse to udobje pa je prav kmalu izginilo, kakor je zadnja leta pogosto izginila tudi štampiljka, dokler ni prišla na verigo ...
Na žalost so se ob našem postanku ob stolpu vse okoli podili oblaki in megle, da smo le v presledkih mogli videti nekaj razgleda. Pa že sam ob-čutek, da stojiš na glavi »snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja« , je dovolj svečan. Ko sem sli¬šala, kako so moji spremljevalci delali načrte za drugo leto, mi je postalo nekam težko. Kakor da bi jemala slovo ...

Ko je sestra končala pisanje razglednic in nas je začelo pošteno zebsti, smo se okrog treh obrnili nazaj v dolino. Izbrali smo Kugyjevo pot proti tržaški koči na Doliču. Pot je nekaj časa zelo strma, potem pa postane bolj položna, ko greš mimo nekdanje laške vojašnice »Morbegna«. Od tu se ti nudi krasen pogled v dolino Trente in na gorske grebene.
Triglav je ostajal za nami, mogo¬čen in molčeč, in z njim Zlatorogovo kraljestvo. Do koče na Doliču — 2120 m — ki stoji na križišču poti s Triglava v dolino triglavskih jezer in poti iz Velske doline v Trento, smo prispeli ob 6. Dva sta omagala in tu prenočila. Ostali smo se preko Hribaric napotili v dolino Triglavskih jezer. Do koče tam smo prišli šele ob 10. ponoči. Zmučeni — saj smo ta dan pešačili 13 ur. Meni je ostala v najlepšem spominu hoja po Triglavskem narodnem parku do koče pod Bogatinom. Gorske trate med kamenjem in smrekami, posejane s tisočerimi cvetkami, ki rahlo sklanjajo glavice, ko jih poboža vetrič in obsije sonce, dahnejo v srce planinca čudovit mir in vedrino. To najdeš le v gorah. Kugy, znan planinec, je zapisal: če so velike gore resni mejniki na življenjski poti planinca, so pa male gore zgradile od enega do drugega vedre, z gorskim cvetjem okrašene mostove. To ni samo pot drznega in zanosnega tekmovanja. Je tudi pot čistega in neskaljenega veselja. Na njih imaš vselej dovolj časa za vse — nikdar se ti ne mudi. Hvaležen postojiš zdaj tu , zdaj tam. Razveseliš se vsake cvetke, počivaš pri vsakem studenčku. Srce napolnjujejo slike, ki jih ne pozabiš več. Mirno gledaš v dalje in tiho v samega sebe. To so gore za počitek po garanju med tednom, gore za notranje prerojenje ...

Tisto noč smo prespali v koči pod Bogatinom - 1513 m. Radovedno sem se ozirala po bližnjih vrhovih. Nazadnje sem le prosila oskrbnika, naj mi pokaže, kateri je Bogatin. Saj je že moj stari znanec iz pripovedk. Navdušeno sem ga pozdravila.
Zjutraj smo zgodaj vstali, ker smo si hoteli ogledati še zadnje Triglavsko ali Črno jezero, od tam pa nadaljevati pot preko mogočne Komarče. Vsi smo bili odlične volje, peli smo in vriskali kot otroci, ker se glas tako lepo odbija od sten. Voda v črnem jezeru je res temno zelena, v njej se s skal ogledujejo smreke. Pot po Komarči navzdol je strma in dolga, a pogled na spokojno Bohinjsko jezero, obdano z vencem gora, je res čudovit. Že zaradi tega bi se splačalo iti na Komarčo. Med potjo smo se ustavili pri izviru Savice. Do samega izvira ni lahko priti, včasih si moraš še s trebuhom pomagati, kajti če se ti zdrsne, lahko s Savico vred zbobniš v dolino. A požirek mrzle vode ti poplača trud.

Po¬ časi smo prišli v dolino. Srečevali smo vedno več ljudi. Po treh dneh v gorah se nam je zdelo, da smo med tem vrvenjem tujci. Slap Savice smo hoteli videti še od spodaj. Ob potu stoji kiosk, kjer je treba kupiti vstopnice — 40 din. Morala sem se smejati nekemu moškemu, ki se je jezil: Koga? V ta hrib se bom mučil in zraven naj še plačujem ? — Pri slapu mogočno doni in prijetno škropi daleč okrog. Tu je bil torej krščen — Prešernov Črtomir ...

Tako smo našo triglavsko turo zaključili, ne pa še izleta. Pred nami je bil še drug del potovanja — dolina Trente in Soče do Gorice. Nato Sveta Gora, Brezje, Krvavec. O tem pa drugič. Vsem Kotičkarjem , velikim in malim, posebno malim, želim vesel »topel« Božič. Jaz se pa zelo veselim mrzlega, ki ga bom po 10 letih praznovala doma.
Lep pozdrav. — Anica.

Misli, december 1966, št. 12
dLib.si

eXTReMe Tracker